Proti jugu

Nočni pogledi

Četrtek, 27.12.2012. Še vedno sem v mestecu Nong Khiaw. Slovenska skupina je odšla že v torek naprej proti Luang Prabangu. Včerajšnje nič delo se je obrestovalo vsaj kar zadeva slik: uspel sem narediti prvo selekcijo in iz okrog tri tisoč primerkov izluščil tisoč šeststo, ki so uporabni … Detajlni pregled bo sledil doma, na večjem monitorju. Popoldan se selim v Luang Prabang.

Tukaj sem ponovno srečal tudi dve Slovakinji, z eno sem bil skupaj na trekingu v vasi Akha, druga pa se nam je pridružila v Chiang Raiu na Tajskem. Saj pravijo, da se v življenju srečamo vsaj dvakrat. Pridružila sem jim je še ena prijateljica. Namestil sem se v enakem hostlu kot one. Prišle so skupaj z Angležem Thomasom in pripravile domačo večerjo: pečene ribe in solati – krompirjevo in paradižnikovo. V sredo so odšle naprej proti severu do mesta Muang Khoua in nato naprej proti Vietnamu. Do mesta Dien Bien Phu, kjer so francozi morali priznati premoč Vietnamcev in se odreči tej koloniji. Kasneje je podobno doletelo še Amreičane.

Sredo sem preživel dokaj umirjeno, pogovarjala sva se Thomasom, se premikala iz enega lokala v drugega ter izmenjevala izkušnje glede slikanja. Tudi on je navdušen fotograf in ima enak fotoaparat kot jaz.

Prvi vtisi o severnem Laosu so pozitivni. Zelo hribovita in zelena pokrajina, ki jo še dodatno zaznamujejo rečni tokovi in ponekod dokaj strme in globoke soteske. Infrastruktura zadostuje za normalno življenje, čeprav je do nekaterih mest in vasi moč priti samo peš ali s čolni. Tudi elektrike ni povsod in ni samoumevno, da na odročnem mestu najdemo kočo ali vas z električno napeljavo ali tekočo vodo. Da o topli vodi ne govorimo. V primerjavi z našimi »vikendi« globoko v gozdu, preskrbljenimi z vsem tem luksozom in asfaltiranimi cestami vse do vrat! In potem govorimo o neokrnjeni naravi.

Pogled na reko Ou

Bistvena razlika glede Tajske pa je tud vera oz. njeni simboli. Če na Tajskem v vsakem mestu in vasi najdeš minimalno tri templje, potem tukaj teh skoraj da ni. Oziroma so samo v večjih krajih in še tam eden ali dva. V Luang Prabangu bi naj bilo drugače. Bomo videli. V manjših vaseh pa živijo ljudje skoraj brez vere oz. vsaj ne budistične, ki je tukaj večinska.

Ljudje so prijazni, sploh če jih pozdraviš in se jim nasmehneš. Poskušajo se pogovarjat s teboj, četudi ne znajo angleško in ti ne znaš laoško. Ta prijaznost pride do izraza predvsem na podeželju. In sramežljivost njihovih otrok je zelo prikupna.

Avtobus do Luang Prabanga

Lokalni avtobus, ki me bo prepeljal do Luang Prabanga je preprost majhen kamijon, ki ima na tovornem delu nameščeni dve klopi in streho. Je nabito poln: 17 ljudi – od katerih nas je 5 turistov, naša prtljaga in seveda stvari, ki jih bodo lokalni ljudje prodajali na tržnici. Štiriurna vožnja na odprtem, stisnjen kot sardelica je vsekakor zanimiva. Cesta je v zelo dobrem stanju in ni preveč vijugasta. Na poti trije izstopijo in nekaj jih še poberemo. Popoldan prispem v Luang Prabang. Večje in zelo turistično mesto. Malo spominja na Chiang Mai, vsaj prvi vtis je takšen. Namestim se v hostlu s skupnimi ležišči, kjer takoj spoznam zanimive ljudi. Skupaj z dvema dekletoma iz Avstralije se odpravimo na večerjo na nočno tržnico in kasneje na ogled filma »The Artist« v eno izmed knjigarn. Zelo zanimiv zaključek dneva.

 

Pa lahko noč!