Luang Prabang

Sobota, 29.12.2012. Mesto Luang Prabang je, kot rečeno, zelo podobno Chaiang Maiu. Sicer je manjše in viden je močan vpliv francoske kolonialne arhitekture, vendar ima podoben šarm. Glede na velikost mesta je tukaj procentualno več turistov, ki pa se nekako razgubijo tekom dneva. Le zvečer na majhnem nočnem trgu jih je v izobilju.

Menih v templju

Prvi dan tukaj izkoristim za spoznavanje mesta. Skupaj s Hrvatico Vanjo in dvema Izraelkama – Dafne in Ronny – se odpravimo po mestu. Ozke uličice, kolonialne zgradbe polne lokalov, knjigarn in sob za najem ter templji, določajo podobo tega mesta. Večina templjev ima zaprta vrata v glavni objekt, ker tukaj veliko kradejo, tudi iz sakralnih objektov. Pri enem imamo srečo, saj trije lokalni ljudje pridobijo dovoljenje za vstop. Seveda izkoristim priložnost, tudi za kakšen posnetek v notranjosti. Mimogrede povprašamo meniha ali govori angleško in ali ima interes za pogovor. Privoli, samo da zaklene tempelj. Usedemo se na klopco pod drevesom in začnemo postavljati vprašanja. Kakšno je življenje budističnega meniha? Kako dolgo je že tukaj? Od kod je? Bo ostal celo življenje menih? Iz kako velike družine izhaja? … Vprašanja so kar vrela iz nas in mladi menih se je trudil podajati odgovore na njih v angleškem jeziku, kar mu je uspevalo zelo dobro. Omenil je tudi, da je zvečer večerna molitev menihov ter da si naj zjutraj ogledamo ceremonijo zbiranja daritev oz. hrane po ulicah mesta.

Tempelj pri palači



Nadaljujemo sprehod, ogledamo si še nekaj templjev, palačo, knjigarne … dan se počasi preveša v večer, zato se odpravimo na večerjo na tržnico. Dogovorimo se, da si jutri zjutraj ogledamo ceremonijo ter se nato odpravimo do slapov Khuang Si, ki so oddaljeni približno 25 km od mesta. Z Vanjo si greva ogledat večerno molitev, Izraelki pa na balet. Po molitvi na ogled filma v eno izmed knjigarn. Moram priznati, da se je po dolgem času prav prileglo pogledati dober film.

Večerna molitev

Slap Khuang Si

V nedeljo se zbudim zelooo zgodaj – ob šestih! Odpravim se na ogled jutranjega pobiranja hrane in uličnih molitev, ki jih izvajajo menihi. Zelo zanimivo. Nekateri turisti ne spoštujejo te ceremonije in se z objektivi zaganjajo v menihe. Kasneje sledi zajtrk, in nato se odpravimo proti slapu Khuang SI. Tuk-tuk te odpelje tja, počaka dve do tri ure in nato te zapelje nazaj.

Slapovi so prečudoviti. Kaskadno razporejeni, z majhnimi bazeni, kjer se turkizno-zelena voda nekoliko segreje, ter padcem od nekaj metrov do nekaj deset metrov. Tudi ljudi je dosti, saj so idealno pribežališče v vročih dneh za turiste in domačine. Pa še kopaš se lahko na nekaterih mestih. Vzpnemo se čisto na vrh od koder je razgled na celotno dolino in lahko hodiš skoraj po robu, kjer se slap prične.

Ko se popoldan vrnemo, malo počivam, nato pa na večerjo in ponovno na ogled filma. Moram priznati, da prav paše.

Ponedeljek, silvestrovo, le nekaj ura nas še loči od začetka 2013. Odločim se, da današnji dan preživim umirjeno. Dekleta se z najetimi kolesi odpeljejo, jaz pa ostanem v hostlu. danes pride kar nekaj novih ljudi, med njimi španec Jorgi, ki s kolesom potuje po svetu, Avstrijka, ki poleti v švicarskih Alpah čuva krave in Brazilka Pauleta. Skupaj gremo malo po mestu, drugače pa posedamo in se pogovarjamo.

Pobiranje hrane in molitve za ljudi ... ob šestih zjutraj

 

Zvečer se z Vanjo, Dafne in Ronny skupaj odpravimo najprej na lokalno novoletno praznovanje nekje do 21-tih, nato pa na najbolj »in« lokacijo in sicer bar Utopia. Danes bi naj bilo odprto do jutranjih ur, saj se po navadi zapira pred polnočjo. Skoraj vsi iz našega hostla so tukaj, pa še polovica preostalega mesta. vzamemo pijačo in se odpravimo na odprti del, kjer je odprt ogenj in plesišče. Zabava se je že začela. Ples, pogovori, flirtanje, pijača in tudi kaj močnejšega. Seveda če kdo želi. Plešemo, se zabavamo in spoznavamo nove ljudi … prične se odštevanje in ob polnoči skupaj zažgemo velikega slamnatega moža sredi plesišča. Zabava se nadaljuje, število udeležencev se počasi zmanjšuje. Tudi mene okrog druge ure premaguje spanec, zato se odpravim nazaj. Dekleta še ostanejo. Presenečen sem, ko pridem v hostel, koliko ljudi že spi. Noč bo kratka, saj že ob osmih odhajam proti kraju Vang Vieng. Tudi ostala dekleta gredo tja.

Srečno in veselo 2013!!!

 

Torkovo jutro je za spremembo sončno in dokaj hladno. Do sedaj je vedno bilo zjutraj nekje do poldneva megleno in šele nato se je sonce prebilo. Danes sprememba. Ker je nov začetek. Z vanjo se vkrcava na tuk-tuk do avtobusne postaje, kjer prestopiva v t.i. VIP-bus ali po domače kombi. Vožnja pusti dvojni vtis. Prvič – pokrajina je prečudovita. Vzpenjamo se na hribe, pod nami se odpirajo strme pečine, prevladujoča barva je zelena, saj so gozdovi skoraj neskončni.

Drugič – cesta je v katastrofalnem stanju. Ozka in serpentinasta, zraven tega pa še luknja pri luknji. In da to ni dovolj, se občasno pojavijo deli povsem brez asfalta, kot testna proga za terenska vozila. Tukaj so zelo pogosti plazovi v deževni sezoni, zato nič malokdaj cesto preprosto zasiplje ali celo odnese.

Vsi smo utrujeni po kratki noči, nekaterim je slabo in vožnja traja malo več kot pet ur.

Mesto Vang Vieng je majhno in slovi oz. bolje rečeno je slovelo, po zabavah in drogah. Dokler niso pred dvema mesecema po smrtni nekaj popotnikov zaprli obrečne lokale in omejili opijate. Zaenkrat je težko reči kaj več, ker smo prispeli popoldan in nisem imel časa kaj več raziskati. Z Vanjo greva na pozno kosilo in srečava Izraelki, ki sta bili na drugem busu. Dogovorimo se, da jutri s kolesi raziščemo okolico. Sedaj pa hitro spat, ker sem zaspan.

Pa lahko noč!