Dezevni dan v Bangkoku

Ponedeljek, 28.1.2013. Danes ponoči sem po dolgem času slišal grmenje. Celo tako močno je bilo, da sem se zaradi tega zbudil. In deževalo je. Prijetna ohladitev v primerjavi s prejšnjimi vročimi dnevi. Ko se zbudim več ne dežuje, je pa še nekako delno oblačno.

Po zajtrku se odpravi do Mjanmarske ambasade po potni list z vizo. Ravno toliko se zamudim v sobi, da prispem nekaj minut po dvanajsti uri, ko so ambasado že zaprli. Vsaj kar zadeva dopoldanski čas. Odprejo jo ponovno ob pol štirih in je odprta do pol petih popoldan. No super – predviden potek dneva se postavi na glavo, saj se bom moral vrniti po vizo.

Od ambasade se sprehodim do reke Chao Phraya in se z vodnim taksijem odpeljem proti centru. Zanimivo je, kako tukaj uboge turiste »olajšajo« denarja. Prodajo jim karto za 150 BHT, ki velja za tja in nazaj. Če se vkrcaš brez karte na ladjo in jo kupiš na licu mesta, plačaš le 40 BHT v eno smer oz. 80 BHT za enako razdaljo. Z vodnim taksijem se odpravim proti cestama Rambuttri in Khao San. Slednja je znana kot popotniško središče za tiste z malo denarja. Dejansko je danes najbolj turističen kotiček v Bangkoku in vse kar se tam ponuja, in tega je veliko, je dražje kot drugod na ulicah. Sama cesta je prenatrpana s hostli, restavracijami in prodajalnami, za povrh pa še trume turistov. Prava nočna mora.

Prenatrpana ulica Khao San Road

No jaz želim tukaj kupiti samo izvod knjižnega vodiča Lonely Planeta za Mjanmar. V ponudbi imajo novega, rabljenega ali pa kopiranega … na slednjem spremenijo datum izdaje in tako dobiš »najnovejšo« izdajo, dejansko pa je kopija starejših verzij. V eni knjigarni sem našel celo izvod, ki še ni v uradni prodaji – ponatis iz decembra 2012. Še pri Lonely Planetu niso izdali tega ponatisa! Naše, kupil – urejeno.

Sedaj se odpravim proti templju Wat Saket, ki je na vzpetini sredi Bangkoka. In ravno preden se usedem na motorni taksi, prične deževati. Usedem se pod bližnjo streho in čakam. Nič ne zgleda kot da bi v kratkem nehalo, zato se odpravim nazaj v en bar na Khao San cesti. Še vedno dežuje, ura pa se približuje predvideni vrnitvi po vizo.

Deževne impresije

Ravno ko se moram odpraviti preneha in pojavi se celo nekaj sončnih žarkov. Zrak takoj napolni visoka vlažnost in vsak korak povzroča znojenje. Prispem do reke in ladja mi odpelje pred nosom. Sedaj gre že za minute. Skočim na naslednjo in na želeni pomol prispem 5 min do pol petih. Hitro poiščem motorni taksi in že sva na poti skozi gost promet. Pred vrati ambasade me odloži 4 min po uradnih urah in na srečo so vrata še odprta in še vedno je možno prevzeti potni list. Kakšna sreča.

Viseči most Phra Pinklao

Čas je za kosilo na ulici: riž s pečenim piščancem in kurjo juho, zraven pa ledeni tajski čaj z mlekom. Prav prileže se. Med kosilom opazujem ljudi, ki hodijo mimo. Eni hitijo, večina ima umirjen korak, je pa res, da sem v snem izmed centrov mesta.

Čakajoči voznik moto-taksija

Šolarji zbirajo donacije s petjem

Na poti nazaj v hotel vzamem še perilo iz čistilnice. Ko se vrnem, si naredim okvirni načrt potovanja po Mjanmaru – kdaj kam in kaj pogledati. Nekaj pred deseto se oglasi še Nam – danes je bila službeno na severu države in je utrujena. Jutri bo dolg selitveni dan. Odhajam v Mjanmar.

Pa lahko noč!