Dobrodošli v Mjanmaru!

Torek, 29.1.2013. Ne spim dolgo. Poležavam v postelji in se počasi pripravljam za odhod. Pred poldnevom odidem iz hotela in se odpravim na kosilo z Nam. Italijansko, pica. Prav prileže se za spremembo. Nekaj po eni uri se z BTS vlakom odpravim proti postaji Mo Chit na severu Bangkoka. To je najdlje kamor lahko prideš z vlakom. Vzamem taksi in pot nadaljujem proti letališču Don Muang – manjše letališče na severu mesta, od koder letijo predvsem nizkocenovne družbe, kot je Air Asia s katero letim jaz.

Prispem uro in pol pred poletom. Med čekiranjem spoznam Francozinjo in dva Hrvata, ki imajo enak cilj kot jaz – Yangon. Sam let traja dobro uro in dvajset minut, tako da ne moreš niti spati. Skupaj si vzamemo taksi do centra in si tako delimo stroške.

Tipična mesna hiša

Mjanmar je dežela, kjer krila ne nosijo samo ženske, ampak tudi moški. Tradicionalno se imenuje longyi, kar je ime za moško ali žensko krilo. Sedaj se vprašam, kdo pa nosi hlače v gospodinjstvu?

Mesto Yangon ima več kot tri milijone prebivalcev in je glavno mesto dežele komaj dobro stoletje. Pred tem je bilo glavno mesto kraljevine Mandalay. Yangon so umetno naredili Angleži po tem , ko so premagali in razrešili kralja.

Dejstvo je, da nimajo vsi hoteli dostopa do interneta; ne preko stacionarnih računalnikov in ne preko wi-fi. Tudi vse restavracije in trgovine ga nimajo, kot npr. na Tajskem. Danes se sicer ne rabiš več potruditi da ga najdeš, dovolj je da povprašaš v kakšnem hotelu ali pa se namestiš v kakšnem internetnem cafeju.

Po prihodu in namestitvi v hotelu sem si malo ogledal neposredno okolico. Glavne ceste potekajo skoraj od vzhoda proti zahodu, medtem ko jih povezujejo ozke uličice od severa proti jugu. Glavne ceste imajo imena, manjše uličice pa se razvrščajo po številkah (npr. 12. ulica, 25. ulica…). Skoraj nobena ulica nima razsvetljave, kar spremeni večerno in nočno sprehajanje v pravo avanturo. Še večja avantura pa je prečkanje ceste: pešcev tukaj nihče ne upošteva in moraš zelo paziti in spremljati promet. Včasih celo hitro teči pred kakšnim vozilom, da te ne zbije. Enako velja za otroke ali starejše … na cesti je avto glavni. Prav tako ni koles ali motornih koles, kot na Tajskem, Laosu ali Vietnamu.

Dovolj dogodivščin za prvi dan. Pa lahko noč!

Čajnica

Sreda, 30.1.2013. Zbudim se okrog devete ure in se odpravim na zajtrk v svojem hotelu, ki je vračunan v ceno. Riž z zelenjavo in jajcem na oko, pomarančni sok in čaj. Slastno.

Nato se odpravim raziskovat sam center mesta. ulice se križajo pravokotno in vidi se, da je bilo mesto grajeno načrtno s strani Angležev, katerih kolonija je Burma nekoč bila. V vsaki ulici je na ducate trgovinic z različnimi električnimi aparati in telefoni. Presenečen sem, kako malo je trgovin z oblačili.

Zanimivo je tudi, da imajo vozila volan na desni kljub temu, da vozijo po desni strani tako kot pri nas. Načeloma so pred kakšnim desetletjem komaj spremenili režim vožnje: iz leve (kot v angliji) na desno (kot pri nas). In seveda še niso menjali vseh vozil. Predvidevam, da je kar težko voziti na tak način.

Mesto je znano tudi po svojih čajnicah in odpravim se v eno izmed njih. Čajnice v Yangonu pa niso klasične čajnice, kjer samo spiješ vroč čaj. So središče družabnega življenja, kjer se domačini srečujejo s prijatelji ob vrču vročega čaja ter prigriznejo kakšno malenkost. Sam sem naročil lap'eq-ye, ki je zeeeelo sladek črni čaj – sladkajo ga s kondenziranim mlekom. In je zelo vroč, ko ga dobim.

Popoldan, uro pred sončnim zahodom, se odpravim do Shwedagon Pagde, ki je zgrajena na griču sredi mesta. Impozanten tempeljski kompleks je zgrajen okrog centralne stupe, v kateri naj bi hranili osem las Bude, ki sta jih dobila dva trgovca osebno od velikega učitelja. Stupa je obložena z več kot 10.000 ploščami, ki so velike kot kopalniške ploščice, in iz čistega zlata! Na samem vrhu pagode je nameščenih preko 5.000 diamantov, ki »tehtajo« skupaj več kot 2.000 karatov, ter še skoraj 2.000 ostalih dragih kamnov. Največji diamant je nameščen na samem vrhu in je »težak« 76 karatov. Kakšno bogastvo. Če pogledaš na vrh iz dveh mest samega kompleksa, lahko vidiš kako se svetloba lomi pod različnimi koti in odseva v različnih barvah. Fenomenalno!

Shwadegon Pagoda - osrednja stupa

Radoveni menih

Večerna molitev

Spoznam meniha, ki se ponudi kot neke vrste vodič in me popelje po celotnem kompleksu ter mi razkaže in razloži različne stvari, ki jih skoraj ne moreš zvedeti iz knjig. Odtis Budove stopinje in kako pravilno zlivaš vodo po njej ter zakaj, skrivnost britanskega zvona, skulptura Bude iz žada, ipd. Vsekakor mi je razložil veliko novih stvari.

Okrog devete ure se vrnem v okolico hotela in si privoščim večerjo na ulici. Ponovno slastno, čeprav ne vem točno kaj sem jedel. Zraven pa seveda čaj. Te ulične restavracije imajo minimalistične stole in mize … pa sedaj ne pretiravam, če rečem da so za otroke.

Še hitro v internetni cafe preveriti dogajanje in nato pod tuš. Dolg in zanimiv dan se končuje.

Večerja na ulici

Pa lahko noč!