Inle Lake

Domači frizer

Petek, 1.2. – nedelja, 3.2.2013. Četrtkovo popoldan mine zelo hitro, vse v pričakovanju nočnega avtobusa proti severu. Vožnja do avtobusne postaje traja skoraj uro, ker je gost promet. Preseneti me velikost postaje. Ali bolje rečeno avtobusnega mesta. Pravo mesto v malem, kjer ljudje živijo, s prodajalnami kart in trgovinicami ter neverjetnim številom avtobusnih ponudnikov! Ob 19.00 je tako daleč: avtobus odpelje proti severu. Na njem nas je 6 turistov in 25 domačinov. Upam, da so ceste koliko toliko dobre in da bom vsaj malo spal.
 

Po nekaj več kot 8-tih urah vožnje, treh postankih, kjer smo morali vsi z avtobusa in nekaj malega spanca prispemo ob 4.35 zjutraj v Shwe Nyaung. To je križišče ceste do Nyaung Shwe in do Taunggy. Zunaj je ledeno mrzlo. Neprijetno presenečenje. Takoj navlečem nase vse mogoče, pa me še vseeno zebe. Brrrr. Izstopimo trije. Neke vrste taksi nas odpelje v Nyaung Shwe in nas povpraša v katerih hotelih smo. Par, ki je z menoj ima rezervirano sobo v hotelu, jaz nič. Voznik me prijazno seznani s kruto resnico: če nimaš rezervacije, ne boš dobil sobe! Presenečen sem, saj nisem pričakoval, da je vse polno. Odpelje me do svoje pisarne, kjer bom lahko počakal do jutra. Ko vstopim, ugotovim, da je še 15 drugih, ki čakajo. Neverjetno! Pa še nekaj turistov bi naj spalo v templju, ker niso dobili sob. nič kaj pozitivno presenečenje.

Razigrani in radovedni otroci

Ko se zdani, se vsi razkropimo po majhnem mestecu in poskušamo poiskati sobo. Imam srečo. V hotelu preko ceste je dekle iz Avstralije našlo dvoposteljno sobo in potrebuje nekoga za delitev stroškov. Z veseljem sprejmem. Pa sem rešil težavo z namestitvijo!

Odpravim se s kolesom po mestu – pregledujem hotele, restavracije in govorim z vozniki čolnov ter vodniki po jezeru. Dogovorim se za najem čolna in z enim vodičem oz. bolje rečeno z njegovo hčerko. On se je umaknil iz aktivnega vodenja. Odhod ob sedmih zjutraj. Povprašam Annie, Avstralko s katero si deliva sobo, če bi šla zraven. Ker je ves dan preživela več ali manj v sobi zaradi slabega počutja, ne ve točna, vendar bi z veseljem, če se bolje počuti.

V soboto zjutraj se ob sedmih dobimo pred hotelom. Annie je ok, Nguelay, mlada vodnica, je točna in tudi čoln že čaka. Le moje počutje je slabo. Prebavne motnje zvečer in rahla vročina zjutraj. Vendar se ne pustim. Na pomolu se na pridruži še eno dekle iz Češke. Pa so se stroški razdelili na tri. Odlično. Najprej se peljemo po kanalu, ki povezuje mesto z jezerom Inle. Ker je zgodnja ura, je še nekoliko hladno in tudi meglice so še v zraku.

Hiše na jezeru

Ribič na jezeru Inle

 

Odpre se pogled na prostrano jezero, kjer ljudje živijo v vaseh na kolih, kjer pridelujejo zelenjavo na vodnih poljih, kjer ribiči spretno veslajo z nogami in kjer okrog jezera kroži tržnica v razdobju petih dni.
Najprej se odpravimo v vas Maine Thauk. Vas leži na obali jezera in le nekaj minut hoje od jezera se danes nahaja lokalna tržnica, kamor pridejo prebivalci vseh okoliških vasi. Živahne aktivnosti, pregovarjanje in umirjeno posedanje v čajnicah zaznamujejo dogajanje. Tržnica ni namenjena turistom, kljub temu, da je nekaj stojnic s spominki, temveč lokalnemu prebivalstvu. Tukaj lahko  kupujejo ali prodajajo svoje pridelke in zaloge za naslednje dni, dokler se tržnica ne vrne.


Pot na tržnico

Burno trgovanje med domačini

 

Pot nadaljujemo proti Phaung Daw Oo pagodi, kjer se nahaja 5 kipcev Bude, popolnoma obdanih z zlatimi lističi za srečo. Dejansko danes ne veš, da so to bili v osnovi majhni kipci, ker so tako polepljeni z zlatimi lističi za srečo, da spominjajo na velike kepe zlata. Pa samo moški jim lahko pristopijo in nalepijo listič.

Plavajoča vas

Jezero je znano tudi po njegovih obrteh. Ena izmed njih je preja. In tukaj predejo tradicionalna ženska in moška krila longy, šale in bluze iz bombaža, svile in lokvanjevke preje. Ja iz lokvanjev, ki jih mi poznamo kot cvetlice. Zanimivo je videti ročno tkanje, koliko spretnosti in znanja zahteva. In kako naredijo različne vzorce … fenomenalno. Spotoma se še ustavimo v razkošni leseni hiši, kjer vzgajajo burmanske mačke.



Ročno tkanje svilenih izdelkov

Vas Nan Pan preseneti z raznoliko ponudbo obrti. Ugotovim, da izdelava tikovega 15m čolna traja do tri tedne, kot mi razloži izdelovalec čolnov. Seveda ne manjka manjših lesenih izdelkov za turiste. Dodaten zaslužek vedno prav pride.

Teško fizično delo v težkih pogojih

V vročini sonca in žgoče žerjavice fantje ročno kujejo kovinske izdelke. Meni je vroče ob samem gledanju, kaj šele, da bi sedaj moral z 10 kg kladivom tolči po razbeljenem železu. In to cel dan. Nekoliko dalje je hiša, kjer izdelujejo srebrne izdelke. Zaposleni v družinskem podjetju filigransko natančno izdelujejo še tako zahteven nakit iz čistega srebra. Tudi srebro sami pridobivajo s taljenjem iz rude, ki jo kupijo na tržnici od gorskih plemen.
Po enem izmed kanalov se zapeljemo nekoliko v notranjost okoliške pokrajine in se sprehodimo na bližnji hrib. Na vrhu je tempelj, okrog njega pa na desetine stup. So simbol bogastva in vere ljudi nekega minulega obdobja. Nekatere so v zelo slabem stanju, skoraj neprepoznavne. Dosti med njimi pa je že obnovljenih in sijejo v novi podobi. Vsakdo lahko z ustrezno donacijo prispeva k obnovi in v zahvalo ob stupi napišejo njegovo ime. Sprehodim se med njimi in se za trenutek usedem ter prisluhnem vetru, ki se poigrava z velikimi listi tikovih dreves in majhnimi zvončki na vrhovih stup.

Stupe na hribu

Sonce se počasi približuje horizontu, zato se odpravimo nazaj. Mimogrede se še ustavimo v samostanu Nga Hpe Chaung, ki ga imenujejo tudi tempelj skakajočih mačk. Zanimivo ime. Nekdanji predstojnik templja je imel navado učiti mačke skakati preko ovir, skozi obroče in podobno. Na žalost je že preminul, njegovega dela pa nihče ne nadaljuje. Danes skače le še kakšna starejša mačka, če ji pokažeš roko. Je pa sam tempelj vreden ogleda, predvsem tik pred zaprtjem, ko ni več množic turistov v njem.

Sončni zahod nad jezerom Inle

Nazaj prispemo že v temi in se takoj odpravim nekaj pojest. Tuš, tableta, obilo tekočine in spat.

 

Prašne ceste v okolici jezera

Nedeljsko jutro je bolj umirjeno. Tudi moje počutje je boljše, kljub temu, da imam po vsej verjetnosti še vedno vročino. Zajtrk si privoščim nekaj pred deveto. Ko prispem v jedilnico, je Annie že tam in zajtrkuje. Nekoliko posediva in dogovoriva se, da si skupaj na kolesih ogledava okolico mesta, vse do vročih vrelcev na zahodni strani jezera.

 

Počasi se voziva s kolesi, saj je cesta netlakovana, skoraj primerna za vožnjo z gorskim kolesom. Vmes se ustavljava: na levi in desni so prostrana riževa polja, ki so sedaj sicer prazna, vendar nekatera že pripravljajo za novo sezono. Majhne vasi ob cesti ponujajo pogled v preprosto življenje ljudi na deželi ini so podobno kot na Tajskem ali v Laosu, zgrajene iz bambusa. Med hišami se podijo veseli in razigrani otroci, ki pred seboj podijo kokoši ali race. Psi leno poležavajo na soncu ali v senci in se premaknejo le takrat, ko se resnično morajo.
 

Prijateljstvo

Pokrajino zaznamujejo obsežna polja sladkornega trsa. In med temi polji so majhne hiše, kjer ga predelujejo in proizvajajo sladkor. Prijazni domačini, ki ne govorijo niti besede angleško, me vljudno povabijo, da si ogledam proizvodnjo im mi seveda ponudijo, da poskusim njihove proizvode: neke vrste sladkorna voda, ki ni preveč sladka in seveda sladkor. Moram reči, da je božansko.


Predelava sladkornega trsa

Čez nekaj minut prispeva do vročih vrelcev. Pričakoval sem naravni izvir vroče vode, našel pa moderno skoraj zdravilišče, kjer ponujajo kopanje v bazenih z vročo vodo različnih temperatur. Pa sem si vseeno privoščil. Trije Tajci, dva moška in ženska, naju povabijo na rdeče vino. Pa ne lokalno, temveč francosko. Pogovor se kar nadaljuje, vendar se morava odpraviti nazaj, saj se bo kmalu znočilo. Vožnja nazaj je zanimiva, saj sva utrujena od vroče vode in vina. Ko prispeva, si privoščiva večerjo v nepalski restavraciji. Obilno in dobro. Sedaj pa spat, saj se jutri odpraviva proti Baganu.

Pa lahko noč!