DMZ - demilitarizirana cona

Petek, 22.2.2013. Zgodaj se prebudim v deževno jutro. Kakšno nasprotje včerajšnjemu sončnemu in vročemu dnevu. Danes se odpravljam na celodnevni izlet 70 km severno od mesta na t.i. DMZ turo. DMZ pomeni »demilitarizirana cona« - papirnata meja med severnim in južnim Vietnamom med leti 1954 in 1975, ki je potekala v 5 km pasu severno in južno od takratne mejne reke Ben Hai. Še danes se tukaj nahaja kar nekaj nemih prič takratnih vojnih aktivnosti. Sprva nevojaški spor med komunističnim severnim Vietnamom, pod vodstvom Ho Chi Minha in zahodno usmerjenim južnim Vietnamom, pod vodstvom katoliškega diktatorja Ngo Dinh Diema, je kasneje prerasel v vojno delovanje, kamor so se vmešali Američani, ki so podpirali južno diktaturo.

Po triurni vožnji se najprej ustavimo ob cesti s pogledom na granitni hrib imenovan Rockpile, od koder je 12 ameriških vojakov nadziralo skoraj celotno območje ceste št. 9 in od koder so koordinirali topniško podporo za bazo Khe San.

Rockpile

Naslednji postanek je nekaj kilometrov naprej, ob reki Da Krong, kjer je potekala t.i. Ho Chi Minhova pot, po kateri so dobavljali hrano in orožje iz severa na jug, za gverilske borce. Danes na njo spominja le še spomenik, ostali del pa so spremenili v normalno asfaltirano cesto. Celotna okolica te poti je bila izredno močno bombardirana s klasičnimi in napalm zažigalnimi bombami, odvrženega pa je bilo tudi veliko kemičnega orožja v obliki plinov. Celotno področje je bilo popolnoma golo, saj so popolnoma uničili vse gozdove v okolici. Kasneje so začeli z pogozdovanjem, kar je vidno še danes.

Spomina na Ho Chi Minh pot - spomenik in moderen most na
mestu nekdanje poti

Markacija ob poti

Od tukaj nadaljujemo proti eni izmed večjih ameriških vojnih baz v tem delu Vietnama: Khe San. Služila je kot izhodiščna točka za poizkuse prekinjanja dobave po Ho Chi Minhovi poti. Seveda jim ni uspelo. Prav tako je bila v centru pozornosti leta 1968, tik pred začetkom ene največjih severno-vietnamskih ofenziv,imenovane Tet. Potekala je v času njihovega novega leta, ki se imenuje Tet. Tukaj je bilo 5.000 ameriških in 1.000 južno-vietnamskih vojakov nekaj več kot dva meseca popolnoma odrezanih od zaledja po kopenski poti. Oskrbovali so jih le iz zraka, pa še to je bilo težko zaradi slabega vremena in slabe vidljivosti. Američani so tukaj izgubili okrog 500 vojakov, severno-vietnamska vojska pa po ocenah okrog 8.000. Kljub velikim izgubam so dosegli taktično zmago in po koncu ofenzive so se Američani umaknili od tukaj.

Ostanki ameriške letalske baze v Khe Sanu

Včasih zelo glasni, danes samo neme priče

Prečkamo reko Ben Hai in se odpravimo do obalne vasice Vinh Moc, kjer so ohranjeni originalni podzemni rovi iz časa vojne. Rovi so od 12 do 24 metrov pod zemljo in imajo 13 vhodov oz. izhodov. Služili so za zaklonišče pred ameriškimi zračnimi napadi in topniškem obstreljevanju. Na področju originalne vasi je še danes vidnih kar nekaj bombnih kraterjev. V samih rovih najdemo kuhinje, toaletne prostore, majhno bolnico, skupni prostor za sestanke in šolanje ter majhne rove za do 4 ljudi. Skupaj je lahko tukaj pod zemljo našlo zaklonišče več kot 250 ljudi.

Eden izmed vhodov v predore Vinh Moc

Notranjost predora

Od tukaj obrnemo nazaj proti jugu in še enkrat prečkamo mejno reko preko mostu Dakrong, kjer so izmenjevali ujetnike tik pred koncem vojne. Na južni strani mostu je skulptura matere in hčerke, ki zreta proti severu, za možem, ki se je šel boriti proti Američanom. V neposredni bližini mostu je tudi eno izmed veliko vojnih pokopališč za severno-vietnamske vojake, imenovano Truong Son. Tukaj leži nekaj sto vojakov, ogromno spomenikov pa je brez imen, saj žrtev niso mogli identificirati.

Spomenik ob reki Dakrong

Nagrobniki padlih vojakov

Ocenjuje se, da je v tej vojni izgubilo življenje več kot 3 milijone Vietnamcev – vojakov, gverilcev in civilnega prebivalstva. Ponovno se je pokazalo, da vmešavanje zahodnih sil v notranje interese drugih držav prinaša le žrtve, največkrat med civilnim prebivalstvom. Leta 1976 je bil Vietnam ponovno združen v enotno državo pod vodstvom komunistov.

Vojni muzej

To je bil tudi zadnji postanek na današnjem izletu in odpravimo se nazaj proti mestu Hue. Zunaj se že počasi noči in čaka nas tri urna vožnja nazaj. V hotel prispem nekaj po sedmi uri zvečer. Sledi večerja, tuš in nato spat.

 

 

Pa lahko noč!