Dobro jutro, Vietnam!

no, tako se vsaj imenuje film o tej deželi, ki pripoveduje zgodbo iz njene težke zgodovine. Z Nam prispeva sem dejansko v sredo, 13.2.2013 zvečer. Na informacijski točki se dogovoriva za prevoz do hotela in v ponedeljek popoldan za Nam nazaj na letališče. Nekateri morajo delati. Vožnja do mesta traja nekaj manj kot uro, vendar je zelo dinamična in adrenalinska. Pa čeprav ne vozim jaz. Če mislite, da je italijanski način vožnje kaotičen, nepregleden in nevaren, potem ne želite priti sem! Temu bi lahko rekli urejeni kaos. Pa še prazniki so – kitajsko oz. vietnamsko novo leto, kar pomeni, da je na cesti manj vozil kot navadno.

Gneča na cestah Hanoia

Prispeva v hotel, ki je v neposredni bližini centra mesta. vse glavne znamenitosti so oddaljene le nekaj minut hoje. Odlično. Namestiva se v sobi in odpraviva hitro spat. Bil je dolg in naporen dan.

Pa lahko noč!

V četrtek se zbudiva dokaj pozno in zamudiva zajtrk. Opraviva se na ogled bližnje okolice hotela, cilj je mavzolej voditelja Ho Chi Minha. Na poti do tja se ustaviva na kosilu v majhni ulični restavraciji in si privoščiva juho z riževimi rezanci in svinjino. Zelo dobro. Naslednja postaja je kavarna Highland Cafe, kjer strežejo odlično kavo – sicer je ne pijem – in zelo dobre sladice. Seveda se ta obisk malo zavleče. Tik zraven so kar tri znamenitosti mesta: zastavni stolp, Vojaški muzej in Citadela.

Kavarna Highland Caffee

Pogled na čudoviti
zastavni stolp v ozadju

S stolpa se ponudi razgled na neposredno okolico, na vojaški muzej poda njim in citadelo na severu. Vojaški muzej te popelje v 70. leta prejšnjega stoletja, ko je v Vietnamu divjala državljanska vojna z (seveda) ameriškim vmešavanjem. Razstavljenih je kar nekaj ameriških vojaških vozil, letal, helikopterjev in ostale zaplenjene opreme, ostanki sestreljenih bombnikov, način vojskovanja Severno Vietnamske armade ter slike grozot te vojne.

Vojaški muzej - ostanki sestreljenih
ameriških letal

Nasproti stoji spomenik velikemu ruskemu revolucionarju, Leninu. Ostanek velikega prijateljstva s sosednjo Sovjetsko zvezo iz časov hladne vojne. Pred spomenikom se igrajo otroci, na pločniku pa dva mladeniča igrata badminton. Midva se morava umakniti na cesto, če želiva mimo.

Lenin in otroci

Igralca badmintona na pločniku

Kraljeva citadela Thang Long je bila zgrajena v začetku 11. stoletja in je bila del kraljeve palače in sedež kraljevega sodišča vse do začetka 19. stoletja, ko je postal Hue glavno mesto Vietnama. Preostale dele kraljeve palače so uničili francozi v 19. stoletju. Temu so rekli kolonizacija. Sedaj, v času praznovanja novega leta, je v parku pred citadelo razstavljenih kar nekaj bonsai dreves in obilica domačinov.

Citadela Thang Long

Večer se nezadržno bliža, zato se odpraviva nazaj v smeri hotela. Na poti je restavracija Quan An Ngon, ki ponuja zeeelo široko ponudbo lokalne vietnamske hrane. Pred vhodom pa je tudi dolga vrsta ljudi; tako domačinov kot turistov. Očitno je res dobra hrana. Najaviva se in počakava kar nekaj minut pred naju posedejo za mizo skupaj z domačim parom in starejšim parom iz Francije. Restavracija je v bistvu veliko pokrito dvorišče z gosto nameščenimi mizami in klopmi, kuhinja oz. kuhinje pa se nahajajo okrog dvorišča in ponujajo vpogled v pripravo. Na jedilniku je resnično obilna ponudba raznovrstne domače hrane. In resnično samo domače - nobenih pic, špagetov ali podobne zahodne hrane. Malo pogledava kaj jedo pr mizah okrog naju, ter povprašava domač par za nasvet. Naročiva Banh Xeo – neke vrste palačinka s svinjino in zelenjavo, ki se nato razreže in zvija s svežo zelenjavo v rižev papir, Nem Cuan – sveži spomladanski zavitki, kar pomeni, da niso pečeni, Nem Cua Be – pečene spomladanske zavitke in Muc Xien Nuong – pečene lignje. Raznolikost okusov je enostavno fenomenalna. Slastno!

Gneča pred restavracijo

Notranjost restavracije

Odlična hrana ...

... še več!

Po takšni obilni večerji se prileže edino še postelja.

Pa lahko noč!

Nam

Petkovo jutro ne obeta nič dobrega. Hladno je in dežuje. Po zajtrku najprej ostaneva v sobi, ko pa preneha, se odpraviva ven. Danes greva raziskati mavzolej velikega voditelja Ho Chi Minha in njegovo okolico. Na poti se seveda ustaviva na dopoldanski kavi in kosilu v eni manjših restavracij.

Prava dogodivščina je tukaj prečkanje cest. Zaradi gostega prometa in velike količine dokaj hitro vozečih skuterjev in avtomobilov, moraš včasih čakati kar nekaj minut, preden se podaš v to dogodivščino. Prehodi za pešce so siccer označeni, vendar jih vozniki ne upoštevajo. Velja pravilo močnejšega in hitrejšega. In pešci so tukaj v najslabšem položaju. Avtomobili trobijo skuterjem, skuterji trobijo kolesarjem in pešcem. Ti pa tekajo čez cesto kot da gre za življenje. Dejansko tudi gre, saj nihče ne zavira. Zapeljejo samo mimo tebe z enako hitrostjo. Če se preveč obiraš in si neodločen, lahko dokaj hitro pristaneš v bolnici.

Mavzolej Ho Chi Minha

V okolici mavzoleja je večina veleposlaništev, predsedniška palača in veliko uradniških zgradb, sam mavzolej pa je na robu parka. Pa da vidimo »strička« Hoja, kot so ga imenovali. Vstop v mavzolej je prepovedan, kakor tudi vsako približevanje sami zgradbi. Fantje v belih uniformah skrbijo, da se nihče preveč ne približa. Na tleh je narisana rumena črta in vsake toliko tabla z napisom »prepovedano približevanje«. Nam po pomoti prestopi črto, saj si želi pogledati eno drevo in že se oglasi uniformiran fantič ter naju opozori.

Eno-steberna pagoda

Nekoliko v notranjosti parka je budistična »eno-stebrna« pagoda iz 11. stoletja. Midva nadaljujeva proti Templju literature prav tako iz 11. stoletja. V samem templju je bila ustanovljena tudi prva vietnamska univerza v drugi polovici 11. stoletja. V času novega leta, torej sedaj, so v okolici templja kaligrafi, ki napišejo vaše želje na list papirja. Te umetnine služijo kot darilo ali pa domač okras. Največkrat napišejo želje za uspešno izobraževanje svojih otrok. Tempelj je sestavljen iz petih dvorišč, prvi dve sta parka, kjer so nekoč počivali študentje, ostala tri pa so v sklopu templja. Danes je tukaj ogromno družin z otroci.

Vhod v Tempelj literature

Kaligraf

Počasi se sprehodiva nazaj proti hotelu in na poti ustaviva še v najini restavraciji na večerji. Izbereva druge jedi kot včeraj in ponovno so izredno slastne. Na žalost si pozabim napisati vse kar sva jedla. Sedaj pa spat, ker odhajava zgodaj zjutraj proti zalivu Ha Long.

Pa lahko noč!