Na poti po svetu ...: Ngapali Beach – rajska plaža ob Andamanskem morju

Zbudim se malo preden se vklopi budilka. In ne zaspim nazaj kot včeraj. Taksi že čaka, prav tako zajtrk. Pa gremo na pot proti jugu.

Z majhnega letališča odletimo najprej proti kraju Heho. To je čisto blizu jezera Inle. Večina potnikov je namreč namenjena tja. Zanimiva kombinacija leta. Od tukaj pa potem dejansko proti morju. Sem resnično radoveden kako je. Zanimivo je tudi, da ob enakem času letijo vse letalske družbe tukaj na enaki destinaciji.

Pogled na plažo Ngapali

Pristanemo na majhnem letališču tik ob morju. Ob izstopu piha rahel veter z morja in začuti se drugačna toplota kot v Baganu. Prav prijetno. Najprej skozi formalne kontrole, prevzem prtljage se vrši skoraj na parkirišču pred letališčem, kjer tudi čakajo minibusi posameznih hotelov. Tudi mojega.

Sušenje rib

Z udobnim kombijem se odpeljemo po obalni cesti proti jugu. Kokosove palme, peščene plaže in majhne vasice se porajajo na obali. Na drugi strani ceste so majhna riževa polja, popolnoma suha … Voznik pove, da tukaj tudi v deževni sezoni ni veliko vode, prav tako ni nobene reke v bližini, zato pridelek komaj zadostuje za lastnike zemlje. V zimskem času, torej sedaj, uporabljajo polja za sušenje majhnih ribic, sardelic, ki jih kasneje predelajo v ribji prah. Večina tega gre v izvoz na Kitajsko.

Vsake toliko presekajo to pokrajinsko idilo luksuzni hoteli in restavracije za turiste. Kar nekaj jih je, niso pa popolnoma zasedeni tako kot je to bilo v Baganu in jezeru Inle. Cene so namreč znatno višje kot tam. Pa tudi starostna skupina ljudi je popolnoma drugačna. Znatno nad 55. letom starosti. Še celo nekoliko višja kot v preostalem Mjanmaru. Sem pač pridejo ljudje, ki imajo denar in večinoma upokojenci.

Pogled na plažo pred hotelom

Osamljena ladja

Vozimo se dobre pol ure, ko prispemo do našega hotela. Nameščen je neposredno na čudoviti peščeni plaži, v zavetju kokosovih dreves. Majhen a ličen, ne prenatrpan. Ravno prav za nekaj dni počitka. Dobim triposteljno sobo v prvem nadstropju s pogledom na vrt. Je cenejše in tako ali tako ne bom preživel dosti časa v njej.

Prodajalka sadja

Sprehodim se do bližnje ribiške vasi, ki je oddaljena približno 20 min hoje. Cesta, če temu lahko sploh tako rečemo, je v zelo slabem stanju, deloma je skoraj ni. Kljub temu je živahen promet. Kolesa, skuterji in lokalni avtobusi – trikolesniki za prevoz do 15 ljudi so glavna prevozna sredstva. In kar nekaj jih je. Levo in desno ob cesti so majhne hišice in trgovinice. V redišču vasi je majhna tržnica okrog katere se vse vrti. Usedem se v lokalno čajnico, si privoščim lokalni čaj z mlekom in se prepustim umirjenemu dogajanju.

Da ne grem nazaj po enaki poti, se odpravim na obalo. Kokosova drevesa, široka in kar nekaj km dolga obala z belim peskom ter sinje modro morje, ki se neutrudno, val za valom, razliva po njej, pričarajo skoraj rajsko vzdušje. Le nekaj turistov poležava v zavetju palminih senc in peščica domačinov se ukvarja s čolni, zasidranimi nekam metrov od obale. Idealno. Vsake toliko naletim na modre ponjave razprte po plaži, na katerih se sušijo majhne sardelice, ki so ponoči še plavale v morju.

Vaško dekle s tradicionalno "tanaka" kozmetiko na obrazu

Kosilo si privoščim v hotelski restavraciji. Seveda je glavna ribja jed. Zelo slastno pripravljeno. Pohvale kuharju. Restavracijo vodi Finka, ki z možem živi v sosednji vasi. Sem prihaja že šest let in lani sta kupila majhno hišico, ki jo sedaj obnavljata. Ostati nameravata za vedno. Le kdo ne bi.

Ribič

Zapleteva se v pogovor in pokliče tudi svojega moža, ki se ukvarja z ladijskim prevozom turistov s svojo ladjo ob obali. Prijeten gospod. Po kratkem pogovoru se ponudi, da mi razkaže okolico in tako se odpraviva z njegovim skuterjem. Najprej me odpelje do svoje hiše, ki sta jo lani kupila in jo sedaj preurejata. Nahaja se v vasi, obkrožena s palmami. Prav prijetno si jo urejata. Tako si bosta ustvarila pravi mali raj tukaj. Nadaljujeva proti severu, kjer se nahaja manjša ribiška vas. Moški se odpravljajo na ribolov, ženske pa spravljajo posušene ribe s plaže. Preprosta opravila za preživetje, za katera me je strah, da bodo v naslednjih letih zginila zaradi širitve turizma in gradnje hotelov.