Bagan - vrnitev v preteklost

Ponedeljek, 4.2.2013. Dan se je začel zelo zgodaj, saj je predviden odhod avtobusa proti Baganu že ob sedmih. Počasi spakiram stvari in se odpravim na zajtrk. Dokaj živahno je v jedilnici, zato naročim zajtrk za s seboj. Bom že pojedel kasneje v avtobusu. Tudi Annie stori enako. S tuk-tukom se nato odpraviva proti avtobusni postaji na drugi strani mesta. Kar nekaj nas je, ki čakamo. Presenetljivo točno se pojavi avtobus in prav tako točno odpelje. Za dnevni avtobus sem se odločil, da vidim kako se pokrajina spreminja.

Cesta je dokaj zavita in se sprva nekoliko vzpenja proti kraju Kalaw. Okolica spominja na Laos – hribi, poraščeni z gozdovi, zavita cesta, ki se sedaj vzpenja, nato spušča, strma pobočja ter ozko cestišče v dokaj slabem stanju. Vsake toliko manjše vasi ob cesti, kjer se tudi nekajkrat ustavimo. Zunanja temperatura pade, saj smo dokaj visoko v hribih.

Raznolika prevozna sredstva

Ko se spustimo proti cesti, ki povezuje Yangon in Mandalay, se pokrajina spremeni: hribovje zamenja ravnina, gozdovi se umaknejo poljem in temperatura se presenetljivo dvigne. Suha in pusta tla spominjajo skoraj na puščavo. Pa smo v zimskem času. Poleti mora biti tukaj peklensko vroče.

Takšna pokrajina nas spremlja vse do mesta Nyaung U, ki je v neposredni bližini Starega in Novega Bagana. Po nekaj manj kot devetih urah vožnje s postanki smo končno prispeli na avtobusno postajo v mestu Nyaung U. Po tolikem času sedenja se prileže kratek sprehod do hotela, ki je oddaljen cca 20 min hoje v smeri Starega Bagana. Idealno izhodišče za raziskovanje arheološke cone, kot uradno imenujejo gosto posejano področje s templji – imenovano tudi Stari Bagan.

Namestiva se v hotelu in nato na večerjo. Bil je dolg in utrujajoč dan, poln raznolikosti.

 

Pa lahko noč!

 

Bu-paya stupa

Torek, 5.2.2013. Po zajtrku v hotelu in čaju v lokalni čajnici se prične raziskovanje te fascinantne pokrajine, posejane z nekaj tisoč templji in stupami. Večina izvira iz obdobja med 11. In 13. stoletjem. Vse pa se je začelo, ko je takratni kralj spremeni religijo iz hinduistične in Mahayana budistične smeri v Theravada budizem, ki je še danes večinska religija v državi.

Najboljši in najcenejši način raziskovanja je samostojno s kolesom. Druge možnosti so še s konjsko ali kravjo vprego, dražje pa s taksijem ali minibusom. Res je, da si s kolesom prikrajšan na kakšno informacijo, ki ti jo voznik vprege ali taksija posreduje, vendar so pred skoraj vsakim večjim templjem prodajalci slik ali drugih stvari, ki ti z veseljem razložijo kakšno zanimivo podrobnost o templju. Lahko pa si najameš vodnika za 20 – 30 USD na dan. Težava je edino ta, da te le-ti popeljejo do najbolj turističnih stvari, ki pa niso vedno najboljše oz. ne dajejo pravega občutka. Vsaj kar zadeva mene. Polni informacij so tudi menihi, vendar tudi ti v današnjih časih pričakujejo, nekateri celo zahtevajo, denar za svoje usluge. Turistično-kapitalistično usmerjeni, ni kaj. Na vprašanje ali ne živijo brez materialnih vrednot, mi odgovori, da potrebuje denar za bolnega prijatelja. Tukajšnje bolnice morajo biti popolnoma prenatrpane.

Menih na poti iz templja

S kolesom najprej obiščem prvi večji Ananda Pahto tempelj – tudi zelo turističen, kar pričajo obcestne prodajalne in restavracije ter Bu-paya pagodo, ki stoji na rečnem bregu ter ponuja razgled na drugo stran reke. Originalna je bila sicer uničena v hudem potresu leta 1975, to je moderna replika. Zraven enega večjih templjev je manjša pagoda, na katero se lahko vzpneš. Ponudi idealno možnost za kratek počitek v senci in razgled nad okolico. Je tudi idealen kraj za opazovati sončni vzhod. Za jutri zjutraj.

Gaw-daw Palin Pahto tempelj

Molitev

Dan se že preveša v popoldan, zato se ustavim na kosilu v prijetni restavraciji v bližini Ananda Pahto templja. Okusno in relativno poceni. Po kosilu še malo s kolesom naokrog, tu in tam kakšen postanek, nato pa nazaj v hotel za kratko pavzo, preden se vrnem na sončni zahod.

Zvečer se odpeljem do ene izmed manjših pagod, na katero se je možno vzpeti in od koder si bom ogledal sončni zahod. Že kakšno uro pred zahodom je na pagodi kar nekaj ljudi, med celotnim dogajanjem pa število ne preseže 25. Sprejemljivo za tako turističen kraj. Največ jih je nagnetenih na Shwesandaw pagodi – skoraj dvesto! Pa uživaj v sončnem zahodu, če lahko.

»Moja« pagoda ponuja pogled na vse strani. Zahajajoče sonce ustvari mehko svetlobo, ki preplavi celotno območje. Še posebej v smeri proti vzhodu je prekrasen razgled. Stupe in vrhovi templjev srkajo še zadnje sončne žarke tega dne, preden se bodo pogreznili v še eno izmed neštetih noči od kar so bili zgrajeni. Proti zahodu se sonce počasi poslavlja za hribi na drugi strani reke Ayeyarwady, pri tem pa nam ponuja fascinanten razgled. Rumeno-oranžna svetloba preplavi do sedaj modro nebo in pred nami izrisuje silhuete skoraj tisoč let starih zgradb, ki se veličastno dvigajo v zrak. Načete od zoba časa, naravnih pojavov in nič koliko potresov, še vedno ponosno in veličastno kraljujejo nad planoto in nas za trenutek popeljejo v preteklost.

Sončni zahod nad Baganom

Osvetljeni tempelj

Nočni pogled na pokrajino

Ko sonce zaide, se tudi število ljudi na stupi zmanjša. Mir in tišina se spustita na planoto, le tu in tam lahko slišiš oddaljeno vozilo ali trobljenje na cesti. Ostanem še nekaj časa in si poskušam predstavljati občutke, ki so jih doživljali ljudje pred skoraj tisoč leti, ko so stali na istem mestu. Na koncu to sploh ni pomembno. Pomemben je ta trenutek, ki ga ravno doživljam. Vsekakor bi bil lepši v dvoje. Čudovit zaključek lepega dneva.

 

Pa lahko noč!

 

Sreda, 6.2.2013. Budilka me prebudi ob pol šestih zjutraj. Želim videti še sončni vzhod. Še pet minut si rečem. In ko naslednjič pogledam na uro je že skoraj osem. Dolgih pet minut sem si vzel, ni kaj. Po zajtrku se s kolesom odpravim v mesto Nyaung U. mesto ima dve glavni ulici, ki se srečata pri tržnici, okrog katere je cel dan veliko dogajanja.

Želim napolniti telefon in ob iskanju primerne trgovine se zapletem v pogovor s prijetnim domačinom, ki mi skuša v polomljeni angleščini – če lahko temu tako rečem – pomagati. Istočasno mi ponudi še vožnjo s čolnom po reki, do treh templjev, ki so nekoliko oddaljeni od mesta. Na rečnem bregu. Mogoče drugič.

Največji tempelj: Dhamma-yan-gyi Pahto

Opazovalec

Sprehodim se še po tržnici in nato s kolesom še malo po mestu. Nadaljujem proti templjem in si jih ogledam še nekaj. Danes je vroče, zato vse poteka bolj počasi. V manjši restavraciji si privoščim še lokalni čaj z mlekom in nekaj za pojest, preden se zvečer vrnem v hotel. Vroč tuš prav prija. Na recepciji še naročim zajtrk za zraven. Spakiram stvari, saj moram jutri zjutraj zgodaj na pot proti obali. Upam, da se bom tokrat pravočasno zbudil.

 

Pa lahko noč!