Hue - stara prestolnica

Ponedeljek po vrnitvi iz zaliva Ha Long preživiva umirjeno. Malo dalje spiva, saj je bilo to dvodnevno potovanje kar naporno. Tudi vreme je nekoliko muhasto, saj rahlo rosi. Okrog poldneva se odpraviva na kosilo v najino restavracijo in si privoščiva zaenkrat zadnje skupno kosilo. V hotel se vrneva ravno pravočasno, da naju odpeljejo na letališče. Počakam, da se Nam prijavi za let, nato pa se s hotelskim taksijem vrnem nazaj v mesto. Ostanem še to noč in naslednji dan.

Torek, 19.2.2013. Danes dežuje. Vidim, da bo to zame umirjen dan. Spakiram, se odjavim iz sobe in pustim prtljago v recepciji ter se odpravim z dežnikom po mestu. Danes se sprehajam po ulicah na vzhodnem delu mesta, okrog jezera Gurom v centru mesta, sredi katerega se nahaja stara pagoda Thap Rua in tempelj Den Ngoc Son, imenovan tudi Tempelj žadaste gore.

Pagoda Thap Rua

Danes je na cestah malo turistov, ker je slabo vreme. Okrog jezera je ogromno trgovin in trgovinic z različnimi oblačili, čevlji in drugimi turističnimi izdelki. Vsake toliko so vmes majhne uličice, polne majhnih uličnih restavracij in kavarn, kjer leno posedajo domačini in si ob odlični vietnamski kavi izmenjujejo novice. Promet na cestah pa se zaradi dežja ni zmanjšal. Zdi se mi celo, da je motorjev več kot prejšnji dan. Vsi vozijo z dežnimi plašči, nekateri tudi brez in se sploh ne menijo za dežne kaplje, ki padajo z neba.

Domačini ob igri "dame"

Tipična scena v Hanoiu

Popoldan dež poneha in ulice se napolnijo s turisti. Starejši gospodje posedajo na majhnih stolčkih na pločnikih in igrajo karte ali pa neke vrste damo … moram ugotoviti kako se imenuje ta igra. Nekaj po poldnevu se odpravim na kosilo v najino restavracijo, da si še enkrat privoščim specialitete severnega Vietnama. Po krajšem sprehodu se vrnem v hotel okrog petih popoldan, da v miru počakam na avtobus.

Ura je že krepko čez 19-to in prevoz do avtobusa za nočno vožnjo do mesta Hue zamuja. V recepciji hotela čakam že od 17-tih in pobrali bi me naj ob 19-tih. Končno pride nekdo s skuterjem (!!) da me odpelje do zbirališča. Prva izkušnja z vožnjo na skuterju v Vietnamu in to z nahrbtnikom na hrbtu. Vsekakor nepozabno in nadvse adrenalinsko. Pripelje me do svoje pisarne, kjer čakajo še tri dekleta in skupaj nas posadijo v taksi do kraja, kjer čaka avtobus. Spalnik. Tri vrste enojnih postelj v dveh nadstropjih. Pa da vidimo.

 

Pa lahko noč!

 

Sreda, 20.2.2013. Po 13-urni nočni vožnji prispem do mesta Hue. Moram reči, da sem kar dobro spal na tem avtobusu. Od končne postaje vzamem taksi do svojega hotela, ki je nameščen v turistični četrti mesta Hue – tukaj so skoraj vsi hoteli, od najcenejših do najdražjih. Pa vse restavracije in turistične agencije. Skratka vse, kar turist potrebuje.

Ker soba v hotelu še ni pripravljena, malo počakam v recepciji. Postrežejo mi z zelenim čajem, kar je tukaj običaj in ga pijejo kot mi vodo zraven k vsaki drugi pijači. Potrošna roba pač. Čez nekaj časa me obvestijo, da je soba pripravljena, namestim se in si privoščim tuš. Prav prijeten občutek. Ura je nekaj po poldnevu in zunaj je vroč sončen dan, zato se odpravim raziskati okolico.

Reka dišav

Prebijam se skozi turistično četrt, kjer so nameščeni vsi hoteli, vse restavracije in vse potovalne agencije. Področje obsega kar nekaj ulic in tudi ostalih turistov je veliko na cestah. Prečkam reko Reko dišav po kateri naj bi plul že Marco Polo na svoji poti proti Kitajski. Danes reko uporabljajo predvsem za prevažanje turistov v t.i. zmajevih čolnih. Na drugi strani reke, za obzidjem, se nahaja staro cesarsko mesto. Na skrajnem južnem delu mesta je za še višjimi zidovi skrita citadela in prepovedano mesto. Bilo je sedež cesarske dinastije Nguyen med 17. In 19. stoletjem. Skoraj popolnoma porušeno med vietnamsko vojno s strani Američanov, je danes le delno obnovljeno. Tukaj je živela cesarska družina, konkubine in višji uradniki.

Vstop v prepovedano mesto

Citadelo zapustim na vzhodni strani in se sprehodim skozi ulice starega mesta. Zgradbe tukaj so mešanica tradicionalne in kolonialne arhitekture. Na ulicah srečam ogromno rikš s turisti. Po vrnitvi v novejši del mesta si privoščim kosilo v eni zmed uličnih restavracij. Ponovno se potrdi dejstvo, da je tukaj najboljša, sveža in okusna hrana. Proti večeru se vrnem v hotel, saj sem nekoliko utrujen od nočne vožnje in celodnevnega raziskovanja pod vročim soncem. Potrebno se bo naspati, saj se nameravam jutri odpraviti na raziskovanje okolice mesta s skuterjem. Malo sem živčen zaradi načina vožnje tukaj. Bomo videli kako bo šlo.

Čaj in kava v eni izmed uličnih kavarn

 

Gospodje med balinanjem

 

 

Pa lahko noč!

 

Četrtek, 21.2.2013. Zbudim se okrog devete ure. Po zajtrku se z najetim motorjem odpravim iz mesta v smeri proti jugozahodu, kjer se nahajajo cesarske grobnice in templji. Prvi metri na skuterju v vietnamskem prometu so, hmmm, zanimivi. Hitro ugotovim, kako vse poteka. Dejansko moraš samo pozorno spremljati promet in ne smeš preveč odlašati ali cincati. Tudi ko zavijaš v križiščih brez semaforjev, moraš samo iti v svoji smeri in drugi pazijo, da se ne zaletijo vate. Torej le gre. Peljem se ob manjšem kanalu in se najprej ustavim na majhni obcestni tržnici, kjer prodajajo sveže, še žive, ribe, zelenjavo in sadje. Ker se vse vrši na oz. tik ob cesti je velika gneča in vsi se kar ustavljajo na cesti.

Tempelj v gozdu

Nekoliko izven mesta zavijem desno iz glavne ceste v majhen gozdiček, kjer se nahaja večji tempelj. Menihi se ukvarjajo z urejanjem okolice in ostalimi vsakdanjimi opravili. Na majhnem jezeru znotraj templja je nameščen paviljon, kjer se usedem in prisluhnem šelestenju listja. Prevzame me pomirjajoča tišina in za nekaj minut se preselim z mislimi iz tega mesta.

Paviljon ob jezeru

Menihi pri vsakdanjih opravilih

Lokalno dekle v
tradicionalni obleki

Nadaljujem pot proti cesarski grobnici Tu Duc, ki je oddaljena približno 8 km iz mesta. Dokaj velik kompleks, obdan z visokim zidom, znotraj katerega se nahajajo grobovi cesarja, njegove žene, templji, park in jezero. Seveda je tudi polno turistov, ki jih v večini primerov dovažajo z avtobusi. Nekateri pridejo z motorji, kot jaz, nekaj manj pa celo s kolesi.

Kamniti varuhi grobnice Tu Duc

Zadnje počivališče cesarja Tu Duca

Vračam se nazaj proti mestu in preden zavijem proti centru, prečkam reko in se napotim proti Thien Mu pagodi, ki jo je omenjal že Marco Polo. Nahaja se na samem rečnem bregu in je zaradi svojega visokega stolpa najvišja v Vietnamu. Znotraj samega kompleksa je tempelj, nekaj pomožnih zgradb, kjer živijo menihi in park. V eni stavbi odkrijem starega Austina, vozilo s katerim se je vozil menih Thich Quang Duc, ki se je 11.6.1963 sredi Saigona polil z bencinom in nato zažgal v protest zoper zatiranje budizma s strani katoliškega diktatorja Ngo Dinh Diema. Seveda so tega podpirale ZDA.

Thien Mu pagoda

Veliki zvon v pagodi

Stari Austin

Prostrna riževa polja

Odpravim se proti vzhodu iz mesta. Pot me vodi preko bujno zelenih riževih polj in skozi majhne vasice. Ob tem pogledu ni čudno, da je Vietnam največji izvoznik riža na svetu. Lani je v tem prehitel Tajsko. V mahni vasici je še ena znamenitost in sicer Cau Nguoi japonski most. Edini pokriti most v okolici mesta Hue, zgrajen na tradicionalni japonski način. Na srečo je tukaj le peščica turistov in nekaj lokalnih ljudi. Na eni strani mostu je majhna trgovina in gostilna, ki je v lasti nekdanje pevke. Danes z veseljem naredi domače vaflje in pokliče prerokovalko. Simpatična starejša gospa mi iz dlani razbere mojo preteklost, sedanjost in napove prihodnost. Zame zelo zanimivo prihodnost: da sem na sveže zaljubljen, da se bom naslednje leto poročil in imel dva otroka. Zanimivo in delno resnično…

Pokriti Japonski most

Simpatična vedeževalka - ali se mi bo napovedana
prihodnost uresničila?

Po vrnitvi v mesto se še malo vozim po starem delu in si v lokalni restavraciji privoščim ponovno odlično večerjo: Banh Beo. Naporen in zanimiv dan je za menoj.

 

Pa lahko noč!