Dokumenti in denar

Osnovne stvari na potovanjih, če izvzamemo obleke pri ženskah, so potni list, kreditne kartice in denar. Brez potnega lista sploh ne moreš potovati - razen znotraj evropske unije, brez denarja ali kreditne kartice ne moreš plačevati hrane, prevoza, bivanja … Zato je glavna prioriteta na potovanjih: ne izgubi teh stvari! Z njimi spimo, se tuširamo, v glavnem spremljajo nas 24 ur na dan. In potem pride trenutek nepazljivosti, ko pustiš to skrbno varovano torbico v sobi, greš na zajtrk in … ko prideš je ni več.

Napolnil me je adrenalin pomešan s paničnimi občutki in najprej še najmanj 5x preverim vse v sobi: prtljago, koš, kopalnico, posteljo, sebe … Nato pokličem lastnika, policijo in zahtevam čistilke, ki so medtem počistile sobo. Seveda nihče ni nič videl, slišal, našel … Slaba volja se me je polastila in skozi glavo so mi švigali različni scenariji. Težava v Laosu je, da ljudje, in tudi policija, skoraj ne govorijo angleško, zato se je zelo težko sporazumevati z njimi. V tej vasi je samo en policist, ki v času »neaktivnosti« pomaga pri drugih stvareh, zato napisati zapisnik ni bilo mogoče. Zahteval sem edino, da obvesti policijsko postajo v naslednjem večjem mestu Nong Khiaw, kjer bi lahko podal poročilo in naredili zapisnik.

Nova "osebna izkaznica"

S prvim čolnom sem se odpravil proti temu mestu, še vedno slabe volje in jezen nase. Vožnja s čolnom po reki in hladen zrak so me nekoliko pomirili in začel sem urejati svoje misli. Dejstvo je bilo, da se bom moral vrniti v Slovenijo, še vseeno pa sem poskušal poiskati možnost, da mi ne bi bilo potrebno.

Naslednja dva dneva sem o trikrat na nad obiskal policijsko postajo v Nong Khiawu in se pozanimal kdaj lahko dobim poročilo. »Preverjamo informacije« ali pa »popoldan bo« so bili odgovori, rezultata pa ne. Drug dan popoldan sem povprašal, kaj lahko naredim, da bo poročilo izdano. »Imel sem stroške s klicem s svojega privatnega mobija, z vožnjo do kraja, kjer se je vse zgodilo …ipd«, je našteval policist v polomljeni angleščini. »Torej koliko«, sem ga povprašal in povedal mi je »ceno« stroška in v roku 15 min po plačilu je bilo poročilo v mojih rokah. Če bi prej vedel, bi bil lahko že kakšen dan na poti naprej.

Ob odhodu mi je še rekel, naj se oglasim v policijski postaji v Luang Prabangu ali v Vientianu, da dobim potrdilo kdo sem oz. neke vrsto osebno izkaznico. Težava, ki pri izgubi ali kraji dokumentov nastane je, da Slovenija nima veleposlaništva v tej regiji. Najbližja so v Delhiju ali Pekingu. Za obe državi potrebuješ vizum in tega na začasni potni list ne moreš dobiti. Slovenija ima v Bangkoku ambasadorko, gospo, ki je primarno lastnica trgovine s svilo in ob tem ureja tudi kakšne stvari za slovenijo. Torej je bil moj prvi cilj Vientiane, da si pridobim »laissez-passer« ali začasni potni list za vstop v Tajsko in v Bangkoku nato zasilni potni list za vrnitev v domovino.

Papir "laissez-passer" od spredaj ...

Med vožnjo proti Luang Prabangu sem se odločil, da ne bom na hitro zapustil države, temveč, da si bom vzel čas in izkoristil vsak trenutek. V Luang Prabangu se nisem pretirano ubadal s to težavo, saj sem vedel, da bom moral več ali manj vse urediti v Vientianu. Na nemškem veleposlaništvu, ki sem jih tudi obvestil po mailu. Prehod v 2013 sem tako preživel v prijetni družbi v Luang Prabangu in nato sem se odpravil, s krajšim postankom v Vang Viengu, do glavnega mesta Vientiane. Prispel sem v četrtek.

Takoj v petek dopoldan na veleposlaništvo, kjer pa ni bilo veleposlanika in so mi predlagali, da počakam do ponedeljka. Ker sem želel čim prej urediti stvari, sem se odpravil še na francosko veleposlaništvo. Še prej sem moral na laoško policijsko postajo, kjer so mi izdali še uraden dokument o moji identiteti. Umirjen in prijazen uslužbenec mi je naredil začasni potni list za vstop na Tajsko in mi povedal, da je to vse kar potrebujem za vstop. Ob sedmih zvečer sem se z avtobusom, nasmeškom na ustih in svojim nahrbtnikom odpravil proti nekaj kilometrov oddaljeni meji, izstopil iz Laosa, potem pa naletel na težavo. Niso me hoteli spustiti na Tajsko, ker nisem imel vize. Bolj kot sem jim dopovedoval, da je ne potrebujem, bolj so policisti postajali živčni in mi celo zagrozili, da me bodo zaprli. Moral sem se odpraviti nazaj v Laos. Potem pa me ti niso hoteli spustiti v Laos. Za trenutek sem se počutil kot Viktor Navorski, ki ga je igral Tom Hanks v filmu »Terminal«. Oseba na nikogaršnji zemlji, ki ne more vstopiti v nobeno državo.

... in zadaj z vsemi potrebnimi žigi

Nekako se mi je uspelo vrniti v mesto, kjer pa je nastopila naslednja težava: hostli so bili polni. Počakal sem do 23. ure in upal, da kdo, ki ima rezervacijo ne bo prišel. In dobil sem posteljo! Pa še ves vikend bom moral preživeti tukaj.

V ponedeljek zjutraj najprej nazaj na francosko veleposlaništvo, kjer so mi razložili, da moram na začasni potni list pridobiti eno štampiljko iz urada za priseljevanje in nato s tem oditi na Tajsko ambasado po vizo. Gospod v petek je bil očitno klasično francoski – z mislimi že v vikendu in »ja, ja saj bo že šlo«. Ni čudno, da so francozi izgubili vse kolonije.

Za štampiljko so potrebovali eno uro, nato pa skoraj pet ur čakanja na oddajo dokumentov za vizo. Pa še naslednji dan popoldan jo lahko prevzameš. Pa je šel še en dan. V torek sem končno dobil vizo in se z nočnim avtobusom odpravil proti Bangkoku.

Naslednji dan najprej na slovenski konzulat, kjer so mi izdali potni list za nujne primere, kos papirja z mojo sliko, z izjavo, da sem jaz res jaz in predvideno potjo vrnitve. Sedaj še do pisarne letalske družbe Qatar za prestavitev leta in potem nekaj dni uživanja v prijetni družbi – kino, večerje, kuhanje z Nam!

Začasni potni list za vrnitev

In še od znotraj

Izkazala se je »pripravljenost« slovenske birokracije, da pomaga svojim državljanom v težavah, kjer nimamo ambasade. Če si na koncu potovanja in bi se tako ali tako kmalu vrnil domov, potem je postopek še kar sprejemljiv. V primeru daljšega dopusta ali nadaljevanja potovanja, pa je ta postopek popolnoma nesprejemljiv. Seveda za nas, ki nimamo pravega priimka, poznanstev ali funkcije. Namesto, da bi ti pomagali najti cenovno in časovno najugodnejšo rešitev – tudi, če si pripravljen plačati za to, te dobesedno prisilijo v vrnitev in še stroške vseh postopkov moraš poravnati sam, tudi če si skoraj brez denarja. Za določene ljudi pa najemamo letala, helikopterje, izdajamo potne liste in plačujemo celo premoženje, da jih spravimo domov. Ker se pravilno pišejo.

Jaz se nisem pustil »streti« temu birokratskemu stroju in se bom sedaj vrnil, da nadaljujem začeto potovanje. Od srede, 23.1.2013 bom ponovno v jugovzhodni Aziji. Seveda na svoje stroške!

Spremljajte me...

Pa lahko noč!