Nazaj na toplo

Nepredviden in kratek izlet v zasneženo in hladno Slovenijo je bil zelo prijeten. Imel sem možnost preveriti ali je sneg še vedno bel in hladen in pa seveda uživati v kaotičnih razmerah na cestiščih. Po skoraj dveh izpuščenih zimah mi je ta kratek postanek prav prišel.

Naslednji dan po prihodu v Ljubljano sem šel najprej naročiti potni list in ugotovil, da kljub temu, da sem jih uradno obvestil o kraji, v sistemu ni bilo nič zavedeno. Birokracija pač. S kreditnimi karticami je bilo lažje. Gospa me je obvestila, da naj bi prišle v 3 delovnih dneh. Odlično, saj sem nameraval odpotovati nazaj v Bangkok čez teden dni. Torej najpomembnejši stvari sem uredil.

Naslednja dva dneva sem izkoristil za čiščenje avtomobila in stanovanja. Na hitro sem pregledal slike, ki jih je kljub prvemu čiščenju v Vientianu, ostalo nekaj več kot 2.500 J

Za konec tedna sem se odpravil v Maribor, saj naj bi potni list prišel tja. Za kartice z gospo iz banke nisva bila najbolj sigurna kam jih bodo poslali: domov ali kar na banko. Doma so se seveda razveselili mojega prihoda, ko pa sem jim povedal, da se naslednji teden že vračam, pa je razpoloženje malo padlo. Seveda jih je zanimalo kaj se je zgodilo in kako sem potoval brez dokumentov.

Potni list me je doma že čakal, kartic pa še ni bilo. V ponedeljek zjutraj sem poklical na banko, kjer so mi rekli, da so PIN kode prišle danes in da naj bi kartice bile pri njih naslednji dan, torej v torek. Na dan mojega odhoda! Z gosp sva se dogovorila, da se oglasim zjutraj preden opotujem in vzamem kartico.

V tem času sem se dobil tudi z nekaj prijatelji/cami, ki so se seveda razveselili moje predčasne vrnitve, istočasno pa so bili veseli, da se vračam.

Končno je napočil torek, dan moje vrnitve v tople kraje. Jutranji pogled iz toplega stanovanja ni obetal dobrega: močno je snežilo. Malo me je začelo skrbeti, kakšno bo stanje na cestah, predvsem mimo Logatca in Postojne. Ter ali bomo prišli pravočasno do letališča. Taksi je bil točen in tudi kartice so bile na banki pripravljene za prevzem. Skupaj z nekaj denarja.

Ko sem prispel na avtobusno postajo, je kombi že čakal in nekateri potniki so bili že tam. Odpeljali smo se malo pred predvideno uro. Sneženje je na poti ponehalo in ceste so bile samo še mokre. Prispeli smo celo prej kot je bilo predvideno. Tako sem imel še nekaj več kot dve uri časa do poleta. Vsaj mislil sem tako ob prihodu. Na tabli za odhode je pisalo, da ima letalo iz Dubaja dvourno zamudo. No super. Ob prijavi so mi dali vavčer za hrano in pijačo. Lepa gesta za samo dvourno zamudo. Te štiri ure so minile brez problema. Razlog zakaj je prišlo do zamude je bil gosta megla v Dubaju, zaradi katere letalo ni moglo vzleteti. Zanimivo.

Polet je minil brez težav, le pri pristanku se je zataknilo: še vedno je bila gosta megla in letala niso mogla pristajati. Po enournem kroženju nad letališčem, kjer sem lahko v zraku opazil kar nekaj drugih letal na enaki misiji, smo odleteli na manjše letališče, ki je oddaljeno uro leta. Tam smo pristali, dotočili gorivo in ponovno vzleteli, kar je trajalo približno eno uro. Stanje nad Dubajem je bilo enako. Nadaljnji dve uri kroženja, nakar smo končno lahko pristali. Sedel sem bolj zadaj in med pristajanjem nisem videl kril našega letala – tako gosta megla je bila. Uspelo nam je in po prihodu smo se tisti, ki smo imeli povezane lete in so nam pobegnili, postavili v vrsto da nam dodelijo nov let. In bilo nas je kar nekaj! Ko sem po tri in pol urah (!) stanja v vrsti končno prišel na vrsto, je trajalo kar nekaj časa, da so mi našli nov let. Ker Emiratsi niso imeli nič več prosto za ta dan, so me prestavili na Thai Airlines – polet ob 10-tih zvečer. In dobil sem vavčer za kosilo s pijačo. Ura je bila pol osem zjutraj. Sledilo je 13 ur čakanja na letališču. Trinajst mučnih ur, ko ne moreš zaspati, ko se presedaš, ko poznaš že skoraj vse uslužbence na letališču (no ja, vsaj v tem delu letališča), ko ne veš več kaj bi si začel … in te žene samo še misel na tople kraje in določene ljudi. Lahko bi se odpravil na ogled mesta,vendar se zaradi megle nisem … saj ne bi imel nič od tega.

V Bangkok sem prispel ob pol osmih zjutraj in se direktno iz letališča napotil na Burmansko (Myanmar) ambasado. Prispel sem nekaj po deveti uri, se šel slikati v bližnji studi, izpolnil obrazec in se postavil v vrsto. Čez dobre pol ure sem oddal vlogo in plačal takso ter se odpravil poiskati hostel v centru Bangkoka, na cesti Sukhumvit. Našel sem enega v bližini postaje vlaka BTS, vendar je bila gospa na recepciji zelo nepripravljena pomagati in tudi čistoča ni bila najboljša. Za eno noč bo že.

Z Nam sva se dobila okrog druge ure in se odpravila proti kraju Samut Prakan, ki leži ob morju. Mimogrede sva se ustavila še v Erawan muzeju, ki je nameščen v slonji statvi, visoki 29 m, dolgi 39 m in težki 250 ton. Pogled nanj je impresiven. Seveda s seboj nisem vzel fotoaparata, bravo jaz, zato sem moral improvizirati s iPhonom. Kolikor so te igračke dobre za slikanje oseb, toliko slabše so pri slikanju večjih objektov.

Impozantni muzej Erawan

In še znotraj

Od tukaj do obale je bilo še nekaj km vožnje. Odšla sva na pomol, ki je v vojaškem oporišču in je odprt za ljudi. Namenoma nisem napisal za turiste, ker v teh dveh urah, ko sva bila tam, nisem videl niti enega belca. Bilo pa je ogromno loklanih ljudi. In galebov, ki jih hranijo iz roke, ko v nizkem letu krožijo nad in med ljudmi. Med tem dogajanjem se je sonce počasi odpravilo spat in nama je postreglo s čudovitimi barvami na obzorju, ki so se odsevale na mirni morski gladini. Prav romantičen zaključek dneva!

V petek sem se izselil iz hostla in si poiskal novo prenočišče. Imel sem kar težave najti kaj pametnega, ker je dosti zasedeno te dni – bliža se polna luna in turistov, ki se odpravljajo na otoke zaradi zabav, je kar veliko in po navadi prespijo noč ali dve v Bangkoku. Po skoraj dveh urah iskanja po spletu sem našel idealno mesto: nov hotel s promocijskimi cenami. Za sobo zahtevajo samo 23 EUR! In še blizu je. Takoj sem ga rezerviral za preostale štiri noči do odhoda v Myanmar. Ko sem prišel tja, je bilo presenečenje še večje: dobil sem luksuzno sobo z dvema francoskima posteljama za enako ceno. Noro. Moram narediti reklamo zanj: http://www.augustresidence.com/

Popoldan sva se ponovno dobila z Nam in si odšla v kino pogledati film »Pijevo življenje«. Zelo lep film, ga priporočam. Po filmu še večerja in nato spat.

 

Pa lahko noč!