Vrelci vroče vode in kanjon

Torek, 4.12.2012. Noč je bila nekoliko hladnejša od predhodnih, zbujal pa sem se predvsem zaradi pekočih ramen. Pa saj bo boljše. S skuterjem se odpravim do restavracije, kjer bomo imeli skupen zajtrk. Danes nekoliko pozen, saj ima eno od deklet masažo. Dobimo se ob 10.30 na dogovorjeni lokaciji, pojemo zajtrk in se odpravimo proti jugu. Današnji plan: vrelci vroče vode, slonji kamp in kanjon. Slednjega oglašujejo kot alternativo Grand Canyonu v ZDA … bomo videli.

Vožnja po glavni cesti, ki povezuje Pai s Chiang Maiem je prijetna, saj ni preveč prometa. Ob cesti je kar nekaj zanimivih lokacij z razgledi – navadno stoji tam kakšna restavracija ali bar. Vožnja traja kar nekaj minut, saj so vroči vrelci oddaljeni okrog 7 km in vozimo relativno počasi. Ko prispemo sledi majhno presenečenje: vstopnina je 200 THB. Hiter posvet in pogovor s prodajalcem vstopnic ponudita alternativo: v bližini je spa, kjer nudijo kopanje v termalni vodi za 80 THB. Ker se ne moremo odločiti, sledi met kovanca, ki nas napoti do spaja. Na poti do tja se ustavimo še pri slonjem kampu. Oba slona, ki jih imajo,  sta v slabem stanju, zato se odločimo, da jih ne bomo jahali.

Idilični spa

Spa je zelo lepo urejen in dejansko ponuja za 80 THB celodnevno lenarjenje v in ob termalnem bazenu. Mi ostanemo le dve uri, saj je na soncu izredno vroče, zraven pa še vroča voda, ki ne nudi prave ohladitve. Po lenarjenju se odpravimo naprej proti kanjonu, da preverimo ali res ponuja kar napovedujejo. Še zdaleč ne … dejansko je to hrib, ki ima nekaj globokih vrzeli in ne predstavlja niti »G« od Grand Canyona. Zadržimo se le nekaj minut, nato pa naprej proti pravi osvežitvi: slapu. Če bo takšen kot včeraj, smo zmagali. Takoj za spajem se ustavimo za kosilo kar ob cesti. Prodajajo pečenega piščanca z rižem. Preprosto vendar slastno.


Tajski "Grand Canyon" !?

Na soncu je izredno vroče. Tudi, ko se pelješ na skuterju. Sprva odcepa ne najdemo in se že skoraj vrnemo v Pai, kar je dobro, saj moramo nujno napolniti rezervoarje skuterjev. Končno najdemo pravi odcep in se po nekaj kilometrih znajdemo pred dolinico v kateri bi naj bil slap. Kratek sprehod in pred nami je slap. Padec vode je sicer večji kot včeraj, vendar ne ponuja nobene možnosti za kopanje ali poležavanje. Škoda. Kar hitro se odpravimo naprej, saj mora Kate biti ob petih na avtobusni postaji. Vmes se še ustavimo ob cesti v baru, ki ima udobne viseče sedeže in zelo dober ledeni-zeleni čaj z mlekom in seveda sladoled.

Drugi slap

Po vrnitvi v Pai dostavim Kate do hostla, da vzame stvari in jo nato pospremim do avtobusne postaje, kjer se posloviva. Ostali so že odšli naprej. Dogovor za zvečer: skupna večerja in nato pijača. Vse je trajalo skoraj do enih zjutraj, ko so zaprli »naš« lokal. Kako tukaj čas hitro mineva.

Pa lahko noč!