Novi razgledi

Četrtek, 29.11.2012. Včeraj je v Chiang Mai prispela tudi Nam – se spomnite iz Bangkoka, s prijateljico iz Hong Konga. Dogovorila sva se, da današnji dan preživimo skupaj. Nekaj po deseti uri zjutraj me poberejo pred hostlom: privaten taksi z dvema dekletoma in voznikom. Luksuz! Načrt je preprost: ven iz mesta. Prva postaja je slonji kamp v bližnjih hribih. Polurna vožnja v hribe v bližini mesta poteka v sproščenem pogovoru. Pokrajina se nekoliko spremeni: vegetacija je dosti bolj bujna, megla in nizka oblačnost zastira pogled proti vrhovom. Vsake toliko se dežne kapljice poigrajo z brisalci avtomobila.

Ob prihodu kupimo poldnevne karte, ki vključujejo: ogled predstave s sloni, jahanje slonov, vožnja s kravjo vprego, kosilo in spust z bambusovimi splavi po reki. Sicer zanimiv program vendar zelo turistično usmerjen. Pa še veliko avtobusov je tukaj.

Velik umetnik

Dekleti pod klobukom

V predstavi sloni prikažejo nekatere veščine, ki so jim jih privzgojili, kot je igranje nogometa, risanje, različni cirkuški prikazi in prikaz nekoč vsakdanjih opravil. Zanimivo. Po predstavi se podamo na vožnjo z bambusovimi splavi po reki navzdol. Vmes prične konkretno deževati, zato nam splavarja podata slamnate klobuke, da se vsaj malo zavarujemo pred dežjem. Po vrnitvi v kamp sledi kosilo, saj je ura že krepko čez drugo. Tako ojačeni se podamo na jahanje slonov po okolici kampa. Neugoden občutek, ko si tako nameščen na slonu, ki se spušča po relativno strmi klančini proti reki. Ampak uživamo. Vmes nas še malo poškropi z vodo … pa saj smo tako ali tako že mokri od dežja. Vrnitev v kamp doživim v vozu s kravjo vprego. Se vidi, da smo vsi navajeni na vozila z dobrim vzmetenjem, ki ga pa voz nima. In še kolesa so lesena. Popolnoma pretreseni sestopimo.

Slonja druščina

Udobna limuzina

Zmajeve stopnice

Sledi vožnja do templja Wat Phrathap na gori Doi Suthep, ki je verjetno najbolj naporen tempelj v katerih sem bil. Nameščen je na velikem hribu – resnično, saj taksi potrebuje skoraj uro, da pride navzgor, naš je bil nekoliko hitrejši - in ko si enkrat tam, te čaka še 309 stopnic, da prideš do njega. Ali pa vzpenjača. Pred stopnica sem pogledal navzgor in videl nekaj zgradb. Mačji kašelj … a bilo je malo bolj naporno kot pričakovano. Predvsem za dekleti. Zgoraj je potrebno plačati nekaj malega za vstop. Okrog centralne zlate stupe je nameščenih kar nekaj majhnih zvoncev s sporočili. Za srečo, pravijo budisti. Sam tempelj je zgrajen na mestu, kjer je po legendi umrl beli slon. Preden je umrl, bi naj naredil tri kroge. Zato dane budisti trikrat obhodijo stupo. Na zadnji strani je razgledna ploščad od koder se mi ponudi čudovit razgled na mesto Chiang Mai. Le rahla oblačnost in vlaga v zraku sta onemogočila popoln pogled. Ponovno prične deževati, zato se pri vrnitvi odločimo za vzpenjačo. Med vračanjem se dogovorimo za jutrišnji izlet. Ponovno skupaj.

Veličastna zlata stupa templja Wat Phrathap

Zvonci sreče

V hostel se vrnem okrog pol sedme ure. Vsi so že pripravljeni za odhod v mesto, zato hiter tuš in naprej. Tudi danes je parada, sicer manjša kot včeraj. Ljudje še vedno spuščajo lampijone in rakete. Tudi gneča je še vedno velika.

Danes hitro spat, saj jutri odhajamo še višje v hribe.

 

Pa lahko noč!