Laos in Luang Namtha

Nedelja, 16.12. – Torek, 18.12.2012. Ko prečkaš mejno reko Mekong in se znajdeš v Laosu, lahko takoj ugotoviš, da se je marsikaj spremenilo. Manj je avtomobilov, ljudje so bolj nasmejani in kar je najpomembnejše – čas teče tukaj počasneje. Seveda metaforično. Ni občutka za nujnost ali stres, kar je glavna značilnost »bolj razvitega« sveta; to daje tukajšnjemu življenju pridih brezčasnosti in neomejenosti, bolj si svoboden.

Delavske hišice med riževimi polji

Delo na polju

 

Dekle v tradicionalnem
"sint" krilu

Ženske so oblečene v prelepa »Sins« krila za ovit – ročno tkana iz volne ali svile. Vsi so prijazni in pripravljeni pomagat ali pokramljat s teboj. Če vstopiš v trgovino sredi vročega dne, moraš najprej poiskati prodajalca ali blagajničarja oz. ga zbuditi. Tukaj te ne nadlegujejo in ti ne vsiljujejo stvari, ki jih moraš kupiti, kot v drugih državah. Medsebojni odnos je spoštljiv in nekoliko sramežljiv, kar je zelo prijetno in spodobi se, da ravnaš na enak način.

Ko se tako vozim okrog, ugotavljam kako zeleno in bujno je vse, in kako so ljudje srečni ko živijo v majhnih lesenih, bambusovih ali slamnatih hiškah, skupaj s prašički, kozami in okrog tekajočimi kurami. Smeh in zabava so najpomembnejše stvari v dnevnem življenju teh ljudi.

Prečkanje bambusovega
mostu na poti v šolo

V zadnjih treh dneh sem obvozil okolico mesteca Luang Namtha, ki leži na planoti, obdani s hribi. Dovolj je 5 min vožnje s skuterjem in že si na deželi. Ampak dobesedno. Ceste se pogosto spremenijo v makadamske kolovoze, reke prečkaš ali skozi vodo ali na bambusovih mostovih. Vasi so pretežnoiz bambusa ali lesa, le tu in tam je kakšna iz opeke. Pravi užitek se je zapeljati med riževa polja, ki so sedaj v mirovanju in jih počasi pripravljajo na spomladansko saditev riža, in se usesti v eno izmed neštetih pomožnih hišk. Le-te uporabljajo za počitek med delom na poljih. Ura ali dve mineta, kot bi tlesknil s prsti, med opazovanjem pokrajine, živali, ki se pasejo po praznih poljih ali ljudi, ki iz odmaknjenih vasi prečkajo polja, da pridejo do trgovine ali šole.

 

Lokalne ceste, financirane s Kitajskim denarjem ...

... in kolovozi do vasi.

V oklici mesta sta tudi dve stupi: najstarejša in najmlajša. Za slednjo to vsekakor drži, saj je še v fazi izgradnje. Se pa odpre lep razgled nad celotno planoto in mesto pod hribom. Najstarejša iz l. 1628, pa je bila uničena med ameriškim bombardiranjem 1966. leta (Vietnamska vojna). Nameščena prav tako na hribu med drevesi nudi idealno mesto za počitek in umik pred močnim soncem. Ko tako počivam in se pogovarjam z nemškim parom, pride skupina okrog 12-tih otrok in se igra v okolici. Seveda so radovedni in iščejo možnosti, da se ti približajo. In ko jih pogledaš ali ogovoriš, v smehu zbežijo. Ko jim pokažeš fotoaparat in jih s kretnjami povprašaš ali jih lahko slikaš – to je del splošnega načina komunikacije s tukajšnjimi ljudmi, da jih povprašaš za dovoljenje za slikanje in seveda moraš spoštovati njihovo odločitev, če zavrnejo – se med igro ustavijo in nadenejo resne obraze. Seveda jim je potrebno tudi pokazati kaj si slikal in takrat padejo vsi zadržki. Glasno komentirajo sliko in kažejo na sebe ali druge ter se smejijo. Kako malo je potrebno, da se ljudje sprostijo in ti malo bolj zaupajo.

Radovedni lokalni otroci ...

... opazujejo z zanimanjem svoje slike

 Življenje je lahko tako enostavno. Zakaj si ga sami naredimo težkega?

Pa lahko noč!