Čas trekingov, neokrnjene narave in preprostih ljudi

Sreda, 19.12. – Ponedeljek,24.12.2012. Danes bi naj prišla slovenska skupina, kateri se bom pridružil za teden dni in skupaj z njimi naredil nekaj trekingov po severnem Laosu.

Četrti dan bivanja v Luang Namthaju se je začel s presenečenjem. Ko tako posedam v sedaj že tradicionalnem lokalu na zajtrku, moja ušesa slišijo dokaj nenavaden jezik. Mlad pa se pogovarja v slovenščini! Saj ne morem verjeti. Po nekaj več kot mesecu dni angleščine, francoščine in nemščine slišim domač jezik in to v živo. Takoj ju ogovorim, prisedeta in pogovor steče. Tudi onadva želita narediti kakšen dvodnevni treking in ko slišita, da čakam na slovensko skupino, izrazita željo, da bi se pridružila. Po zajtrku se odpravita na raziskovanje okolice in dogovorimo se za skupno večerjo ob sedmi uri na lokalni nočni tržnici.

Nekaj pred sedmo zvečer prispeta dva kombija s Slovenci. Kakšen dan –več kot mesec dni nobenega sodržavljana, sedaj pa v enem dnevu kar 14 ljudi. Na hitro se spoznamo. Kasneje se vsi dobimo na pijači v baru novozelandskega para, kjer Roman potrdi udeležbo vseh na prvem dvodnevnem treku. Sledijo pijača, izmenjava in druženje.

Naslednji dan se s kombiji odpravimo do uro in pol oddaljene vasi, kjer začnemo s trekingom. Sledi skoraj šest urni pohod med polji, skozi gozdove, nasade kavčukovca, prečkanje rek brez mostu, po hribih navzgor in navzdol. Vmes si v eni vasi, do katere je možno priti tudi s terenskim vozilom, privoščimo kosilo in krajši počitek. Pozno popoldan prispemo v vas plemena Hmong. Ravno v tem času praznujejo novo leto in to cel teden.

Vas plemena Hmong

Dolga pot do vasi

Vas, ki je dostopna samo peš ali pa nekoliko težje z motorjem. Nobene elektrike, tekoča voda je samo v odprti skupni vaški kopalnici zraven osrednjega prostora (trga), kjer je tudi šola. Seveda smo prava atrakcija za domačine; bolj kot oni za nas. Predvsem otroci so zelo radovedni, vendar tudi dokaj sramežljivi, predvsem deklice. Fantje se pustijo slikati in pozirajo zelo resno, deklice pa se skrivajo in dobesedno bežijo pred fotoaparatom. Ko pa jim enkrat pokažeš njihove slike, pa sledi smeh in medsebojna razprava. Na prašnem trgu odigramo eno nogometno tekmo z domačini – v vasi je samo nekaj moških, ker so ostali več dni na poljih ali nasadih. Otroci se zabavajo na svoj način: balinajo, se lovijo, mečejo neke vrste vrtavke in jih zbijajo … Eden za drugim se umijemo v odprti in skupni kopalnici, na očeh vseh vaščanov. Sledi večerja in ko je že noč, dekleta v lokalnih nošah uprizorijo nekaj plesov. Mi se kasneje še pozabavamo s slikanjem svetlobnega pisanja, nato pa spat.

Otroci med balinanjem

Kopalnica

Radovedneži

Pogled na osrednji prostor v vasi

Hiška za goste ima samo dvanajst ležišč, nas pa je štirinajst. Par in jaz se odločimo za namestitev pri domačinih, t.i. »home-stay«. Prijazna družina mi odstopi eno posteljo. Hiša ima samo en skupen prostor v katerem je vse: kuhinja, shramba, spalnica in prostor za živali. Tanke stene iz bambusa nas ločijo od zunanjosti, tla so ilovnata, torej zemlja, v kuhinji pa gori odprt ogenj, seveda brez dimnika. Dim ostaja v prostoru in služi tudi ogrevanju. Sicer si potem ves dimljen, te pa vsaj ne zebe preveč. Postelja je lesen okvir, nekoliko dvignjen od tal, prekrit z bambusovimi trakovi ter kovtrom in vzglavnikom. Ponoči te prijetno greje od zgoraj, od spodaj skozi bambusove trakove pa hladen zrak poskrbi, da se nekajkrat zbudim. Tudi temperatura ponoči znatno pade.

Ples v tradicionalnih nošah

Nočno ustvarjanje

Okrog pete ure zjutraj me zbudi petelin, ki prične s pozdravljanjem novega dne. Hitro za njim se prebudi tudi domača gospa in prične z gospodinjskimi opravili: zakuri ogenj, začne s pripravljanjem zajtrka, pometa. Sam še vedno upam na kakšno uro spanja. Kasneje se prebudijo tudi otroci, vklopijo MP3 predvajalnike z lokalno glasbo, podijo piščance … torej je čas, da se tudi sam spravim iz postelje. Ura je sedem zjutraj, zunaj je mrzlo in megleno, vsi v skupni hiši za goste še spijo. Pridružim se družini pri ognju, da se malo segrejem. Seveda sem prava atrakcija za otroke: dva fanta in dve deklici. Ponudijo mi banane in pravkar spečen kruh. Ko se nekoliko kasneje pripravljajo na zajtrk, se vljudno poslovim in odpravim do skupne hiše. Noč je bila zelo kratka in hladna, družina pa izredno prijazna.

Prebujanje v megleno jutro

Po poznem zajtrku se odpravimo naprej. Čaka nas še tri ure hoda preko hriba do civilizacije. Vmes imamo še kosilo sredi gozda. Ko prispemo do ceste, nas kombija že čakata in odpeljeta nazaj v Luang Prabang, kjer si privoščim topel tuš. Nekateri si privoščijo še savno in masažo. Zvečer še malo posedamo ob pijači, nato pa se vsi odpravimo dokaj zgodaj v posteljo, saj sta bila zadnja dneva dokaj utrujajoča.

Kosilo sredi gozda

V soboto zjutraj zapustimo Luang Prabang in se s kombiji odpeljemo v sedem ur oddaljeno manjše mesto Muang Khoua. Na vzhodu Laosa. Do sosednjega Vietnama je samo 20 km. Cesta se vzpenja in spušča, polna je zavojev in manjših obcestnih vasi. Je dokaj ozka in nevarna, saj marsikdo seka ovinke ali pa se vozila puščajo kar na cesti v nepreglednih ovinkih. Nekje na polovici poti si v mestecu Oudomaxay (Muang Xay) privoščimo kosilo. Od tukaj nato nadaljujemo proti našem cilju Muang Khou. Majhno, skoraj obmejno, mestece je izhodišče za začetek naslednje dogodivščine: štiriurne vožnje z ladjo, nekaj urnega trekinga, spanja pri domačinih v vasi in nato spusta z bambusovimi splavi po reki navzdol ter nadaljevanja z ladjo in kombiji do Luang Prabanga.

Pristanišče in naša ladja

V nedeljo zjutraj se z majhno ladjo - ali večjim čolnom – odpravimo po reki Ou navzdol. Pot nas pelje mimo majhnih vasi, ki so raztresene vzdolž reke, mimo obdelanih naplavin,pritokov rek in potokov ter neokrnjene narave. Po nekaj več kot treh urah se ustavimo na obrežju in pripravimo manjše nahrbtnike. Večji ostanejo na ladji, ki nas bo kasneje pobrala in odpeljala naprej. Začne se vzpon na hrib in ko pridemo na vrh, se nam odpre pogled na skoraj neskončne gozdove, sredi katerih so polja »lepljivega« riža in v dolini pod nami majhna zaspana vas ob reki. To je naš cilj.  – vas plemena Khamu. Izhajajo iz Kambodže. Ko se spuščamo po strmem pobočju lahko slišimo bučanje reke pomešano s prešernim smehom igrajočih otrok. Še samo prečenje reke in že smo v vasi. Spremljajo nas radovedni pogledi otrok in nekaterih žensk. Moških je tudi tukaj bolj malo, očitno so na delu ali pa v mestu.

Vas ob reki

Radovedni pogledi

Otroci skrbijo za otroke

Ko postanemo prijatelji

Namestimo se na osrednjem trgu, pod budnimi in radovednimi pogledi domačinov. Hitro se vzpostavi zaupanja vreden stik, predvsem preko slikanja, saj jih njihove podobe na fotoaparatih zelo zabavajo. Sprehod po vasi razkrije tudi vsakdanja opravila: luščenje riža, čiščenje skozi sito, razna popravila, izdelava bambusovih trakov za vezanje, umivanje v edini skupni kopalnici in seveda igro otrok.

Luščenje riža

Čiščenje in sejanje riža

Pranje

Popravljanje posode

Predelava bambusa

Kupimo prašiča za večerno pojedino in nekaj perutnine. Zabavamo se z domačini, pijemo pivo in seveda riževo žganje »Lao Lao« domače proizvodnje. Zvečer se po vasi prižgejo ognji okrog katerih se zberejo ljudje in na katerih pečejo svinjino. Prinesejo majhne boben in doma narejene činele ter začnejo prepevati in plesati. Seveda nas povabijo, da se jim pridružimo. Zabava traja pozno v noč, ko se naposled odpravimo spat. Seveda spimo pri njih v njihovih hišah. Sem že navajen.


Naša večerja

Slovo od vaščanov

Naslednje jutro že na vse zgodaj sestavljajo splave iz bambusa, s katerimi se bomo v naslednjih štirih urah spustili po reki navzdol, vse do reke Ou, kjer nas bo čakala ladja. Ob odhodu je zbrana vsa vas in nam maha v slovo. Bilo je fantastično!

Bambusovi splavi

Spust po reki

Spuščamo se po reki na majhnih bambusovih splavih, sedeči le nekaj cm od tal, kar pomeni, da nam na vsakih še tako majhnih brzicah zmoči zadnjico ali še kaj več. Po nekaj manj kot štirih urah prispemo do reke Ou, kjer nas čaka ladja in tukaj imamo tudi kosilo. Sledi še vožnja do majhne vasi Muang Ngoi, kjer imamo božično večerjo in prespimo. Naslednji dan pa v Nong Khiaw.

Pa lahko noč!