Hiša na drevesu, opice in jaz - kot Tarzan

Četrtek, 13.12. – sobota, 15.12.2012. Bujenje je bilo res rano. Vsaj glede na dosedanje navade. Na hitro spakiram najnujnejše: dve majici s kratkimi rokavi, kratke hlače, flis in najnujnejši toaletni pribor (tuš in zobje). Pa seveda fotoaparat. Ostalo opremo pustim v hostlu, saj nameravam tam prespati ko se vrnem.

Ogromna drevesa na katerih
so hiške

Zbor je ob 8.30 v pisarni agencije, kjer nas bodo seznanili z varnostnimi predpisi in podali navodila za obnašanje. Predstavijo nam film o varnostnih predpisih: kako se namesti varnostni pas, varovanje pred, med in po spuščanju po vrveh med drevesi (ziplining), glede bivanja v drevesni hiši, uporabo ognja, ipd. Seznanjeni z osnovnimi informacijami, se namestimo na dveh 4x4 vozilih. Vožnja bi naj trajala okrog dve uri, zato se vsi sprašujemo ali ne bi bilo bolje – in vsekakor udobneje, če bi nas odpeljali s kakšnim minibusom. Cesta je v odličnem stanju, saj je stara komaj tri ali štiri leta in je zgrajena s Kitajskim denarjem. V zameno za naravna bogastva Laosa. Peljemo se dokaj hitro in zadaj na odprtem kamionu je dokaj hladno in vetrovno. Po nekaj več kot uri vožnje se ustavimo v obcestni trgovini/gostilni za nekaj minut, vsi prepihani kljub toplemu soncu. Voznik zavije na stransko pot in nemudoma zapelje v reko, da jo prečka. Sedaj se zavemo zakaj 4x4 in ne udobni avtobus. Pot se nadaljuje po, odsekoma, skoraj neprevozni cesti. Lahko bi rekel kolovozu. Zadaj na vozilu nas premetava po mili volji, vsake toliko nam pride nasproti kakšna veja, cesta pa se na dveh odsekih spremeni v blatno igrišče, na katerem ima tudi naš 4x4 rahle težave. Najprej prispemo v odročno vas od koder se naprej odpravimo peš do baznega tabora – kjer spijo vodiči in nato še v hribe do prvih zipov. Po uri in pol hoje ter spuščanja po kablih, prispemo končno do naše koče št. 1: največje v parku. Je v krošnji ogromnega drevesa na višini približno 20 m od tal in v treh nivojih: spodaj prostor za druženje, spanje za dva, kuhinja in WC, nato je medetaža, kjer lahko spijo trije in najvišje je spalnica za štiri do šest oseb. Nas je bilo devet v hiši in dva vodiča na razpolago.

 

Hiša št. 1 - naša hiša

Pogled navpično navdol ... tla se skoraj ne vidijo

Skupni prostor oz. terasa

Zgornja spalnica v meglenem jutru

Po namestitvi se takoj odpravimo spuščat po gozdu. Pravo adrenalinsko doživetje. 25 m nad tlemi v krošnji drevesa, samo z varnostno sponko in  povezan z jekleno vrvjo po kateri se bom spustil. In nato se odrinem ter s hitrostjo do 30 km/h potujem daleč nad krošnjami že tako visokih dreves ter občudujem panoramske razglede skoraj nedotaknjene narave. Božansko in kot Tarzan. In to ponovim kar nekajkrat. Prihajajoč večer nas opomni, da se moramo počasi vrniti v naše drevesno gnezdo. Vsi smo prijetno utrujeni, vendar še vedno polni adrenalina. Večerja nas že čaka in ko se najemo, počasi pričnemo občutiti utrujenost. Kopalnica – če lahko tako rečem leseni podlagi in nad njo prosto visečemu tušu – nam ponudi hladno osvežitev (ni tople vode) in med umivanjem razgled po okoliškem gozdu. Ko vsi opravimo toaleto se zberemo na skupni terasi (prostor temu ne morem reči) in se ob namizni svetilki igramo igro »Volkodlak« skoraj do polnoči. Zaspim ob poslušanju nenavadnih zvokov iz gozda in s pogledom na zvezdnato nebo, brez oblačka in motečih luči.

Priprave na vrhunsko doživetje

Adrenalinski občutki

Naši kuharci in vodiča

Naslednje jutro se zbudim nekaj pred sončnim vzhodom zaradi nenavadnih zvokov iz gozda. Kot neke vrste petje. Nisem edini, ki se zbudi. Kasneje zvemo, da so to klici opic gibon, ki pa so nekoliko oddaljene. Ponovno se zbudim ob prvih sončnih žarkih, ki posijejo med listjem in slišim zvok udarjanja vodnih kapljic po strehi. Pa ne da dežuje. Ugotovim, da je močna megla pustila obilico vode na listih dreves, ki sedaj kaplja na streho. Kakšno olajšanje. Dve dekleti iz vasi in vodiča so že prinesli zajtrk in nas čakajo. Nekaj po deseti se odpravimo nadaljevati naše dogodivščine od prejšnjega dne. Na hitrejših, daljših in še višjih vrveh. Tako smo navdušeni, da se ne vrnemo za kosilo in kar nadaljujemo spuščanje. Popolnoma utrujeni in skoraj brez moči se vrnemo komaj okrog četrte ure. Hrana se tako zelo prileže. Najprej še razmišljamo o nadaljevanju pustolovščine, vendar na koncu prijetno utrujeni omagamo. Počasi vsi opravimo toaleto, ko dekleta iz kampa že prinesejo večerjo. Zvečer ponovimo napeto igro o volkodlakih in se pozno ponoči odpravimo pod odeje. Še en lep dan je za nami.

Panoramski razgled

Zjutraj se scenarij petja gibonov in padanja vodnih kapljic ponovi. Danes zapuščamo ta čudovit prostor. Kratek treking, vmes nekaj spustov po vrvi in nato še zadnji adrenalinski spust. Poskušam si čim bolj ogledati okolico in si zapomniti vsak trenutek tega doživetja.

Vrnemo se v vas in tam počakamo na vozili, ki pripeljeta nove pustolovce in nas bosta odpeljali iz tega majhnega raja. Vaščani so zelo prijazni in delujejo zelo srečno. Komaj tukaj lahko vidiš, kako malo je potrebno za mirno in srečno življenje.

Dekle v tradicionalni
noši

Družina v senci

Radovedne mladenke

V Huay Xai se vrnemo v popoldanskih urah, sledi tuš v hostlu in nato se določim, da bom danes nadaljeval pot v smeri Luang Namthaja. Avtobus odpelje po šesti zvečer, tako da v 180 km oddaljen kraj prispem nekaj po deseti zvečer. Komaj najdem hostel, saj je dosti zasedenih.

Dosti ljudi vstopi v Laos s prečkanjem reke Mekong med mestoma Chiang Khong na Tajski in Huay Xai na Laoški strani. Večina potem takoj nadaljuje pot proti Luang Prabangu, bodisi s čolnom ali pa z avtobusom. Škoda, ker zamujajo po vsej verjetnosti eno največjih atrakcij v Laosu. Res je, da mesto Huay Xai ne ponuja skoraj ničesar drugega, za kar bi se splačalo ostati, pa vendar je tukaj projekt The Gibbon Experience. ne smem si delati iluzij, da bom videl gibone, ko bom letali med drevesi. Projekt je naravovarstvene vrste. Vključuje nekaj lokal vasi in jim nudi prihodek od omejenega turizma, kar je vsekakor bolje, kot sekanje gozda in odvzemanja življenjskega prostora nekaterim živalskim vrstam. Mislim, da je bistvo te izkušnje doživeti neokrnjeno naravo, uživati v prekrasnih pokrajini medtem, ko letiš z ene strani hriba na drugo ter zvečer in ponoči prisluhniti zvokom gozda. Da bi videl gibona/e v živo, je utopija. Imel sem srečo, da sem vsako jutro, ob zori, slišal prepevanje ogroženih črnih gibonov. Vsekakor nepozabno doživetje, ki ga lahko samo priporočam vsem, ki boste šli tukaj mimo.

Do naslednjič!

 

Pa lahko noč!