Mt Cook

Koliko je bil večer čudovit do nas, toliko je noč pokazala svojo slabo stran. Ne, ni bilo potresa – čeprav sem ga pogrešal :-) Začelo je deževati in temperatura se je konkretno spustila. Celo v sobi, pokrit z odejo, sem nekoliko zmrzoval. Jutro ni bilo nič boljše. Še naprej je rahlo deževalo in bilo je sveže. Tudi z vozilom so težave – odpeljem ga na servis in pokličem izposojevalnico. Uro in pol kasneje prevzamem vozilo in se končno odpravim na pot. Z njim naj ne bi bilo nič narobe. Upam. Še zadnja vožnja po robu vulkana, od koder je čudovit razgled na obe strani: proti oceanu in v notranjost zaliva. Pa adijo Akaroa!

Dolga pot

 Vožnja po Canterbury-ski ravnini je dolgočasna: ravnina, ravnina in še enkrat ravnina. Polja in pašniki, tu pa tam kakšno naselje… Avto gre dobro. Nobenih težav. Ustavim se v kraju Geraldine, ki leži na robu nižine. Majhno, zaspano a čudovito mestece. Se splača ustaviti na kavi ali kosilu. Tako naredim tudi jaz. Malo naprej se pričnejo hribi – Južne Alpe ali »Ta Tiritiri o Te Moana«. Tukaj kraljuje najvišji hrib: Mt Cook. Ampak o tem kasneje.

Cesta se počasi dviguje in ravnino zamenjajo hribi. Zanimivo, da ni dosti dreves. Kjer pa so, se vidi, da so jih pogozdili. To izvajajo plansko po celi Novi Zelandiji. Želijo čim več gozdov. Pohvalno. Ura je že pozno popoldan, ko končno prispem v kraj imenovan Lake Tekapo. Leži ob istoimenskem jezeru. Majhno naselje, pretežno počitniške hišice za zimsko sezono – smučanje. Ampak čudovit razgled!

Cerkev ob jezeru

Jaz in fish&chips

Poiščem informacijski center in pridobim potrebne informacije. Ker so napovedane nizke temperature ponoči, se odločim, da prespim v hostlu. Leži tik ob jezeru. Skupna soba v kateri smo trije: Nizozemec, Švicar in jaz. Po namestitvi si privoščim fish&chips. Pojem jih na travniku z razgledom na jezero in hribe v ozadju. Prečudovito. Počakam še sončni zahod, nato pa spat. Sem utrujen. Jutri nameravam naprej proti Mt Cook.

Zanimivost: skoraj pri vsakem večjem zaselku, ki šteje več kot tri hiše, je informacijski center. In čudovito označen že ob glavni cesti.

Torek, 17.1.2012. Noč je bila bolj kot ne neprespana, ker je nekdo v sobi smrčal – in to nisem bil jaz :-) Pa še vsak premik na postelji se je konkretno slišal. Zunaj me je pričakal čudovit dan – sonce in nebo brez oblačka. Danes bo vroče. Zajtrkujem zunaj, s pogledom na jezero, ki je obsijano z jutranjim soncem. Magično. Toliko bolj, ker je barva vode izjemna – turkizna. To naj bi bila posledica usedlin, ki so se nabrale v ledenikih od koder priteče voda. Pri zajtrku spoznam dve simpatični Nemki: Alexandro in Ramono. Tukaj sta na krajšem dopustu iz Avstralije, kjer delata kot varuški. Odložim svoj odhod za nedoločen čas :-) Skupaj se odpravimo na najvišji vrh tukaj – Mt John, kjer je tudi observatorij in manjši kafič. Čudovit 360⁰ razgled! Pod nami se razprostira jezero Tekapo turkizne barve in rjavo obarvana hribovita pokrajina brez dreves. Ko se poslovim od deklet, ki odhajata nazaj v Avstralijo, se končno pozno popoldan odpravim proti mojemu današnjemu cilju – Mt Cook. Z nekaj urno zamudo.

Blažen med ženami

Vožnja me popelje skozi kraj Twizel, kjer nakupim vse potrebno, da lahko preživim nekaj dni. Potem pa proti jezeru Pukaki ter kraju ali bolje rečeno zaselku Aoraki / Mt Cook. Tudi to jezero je ledeniškega izvora – torej turkizne barve. Odpre se čudovit pogled na tega velikana in sosednje hribe, ki se odsevajo v samem jezeru.

Prelepa pokrajina

Kraj v bistvu nima domačinov, ker je vse turistično. Hotel, motel, dva hostla, dva lodgea, in DOC center. In to je to! Namestim se v lodgeu – malo dražje kot hostel, je pa vsaj bolj udobno in po dolgem času sem sam v sobi. Luksuz. Pa še obrijem se :-)

Pred spanjem mi narava še enkrat postreže s svojo ponudbo neprecenljivih trenutkov –z zahajajočim soncem obsijan vrh 3.754 m visokega Mt Cooka.

Večerni Mt Cook

Tukaj ostanem dve noči. Pa lahko noč!