Novo mesto

(pa ne dolenska prestolnica)

Recepcionist Vinie iz Fiđija

Ponedeljek zjutraj me je (kot vedno do sedaj) pričakal Vinijev nasmeh na recepciji ter dež. In že je kazalo, da bodo tukajšnji vremenarji na žalost ponovno imeli prav. Vremenska napoved tukaj je kot igra na srečo: lahko jo zadenejo ali pa čisto mimo pihnejo. To drugo se je zgodilo včeraj – kljub napovedi da bo dež, se nas je vreme usmililo in posijalo je sonce.  Pa veter je pihal … dokaj močno. Da se nisem pregrel med sprehajanjem in ogledovanjem.



Jutranja idila



Po obveznem dopoldanskem posedanju in chilanju na verandi pred vhodom (kot je razvidno iz slike – kjer se izmenjujejo »informacije«, planirajo ogledovanja in nadaljnja potovanja ali pa se samo zabava – najpogosteje – ob poslušanju glasbe; ah mimogrede - tam ko je voda in papir je moje mesto) sem se odpravil v mesto na raziskovanje. Pripravljen tudi preživeti popoldan v muzeju, če bi slučajno vremenarji obdržali prav. Še enkrat sprehod skozi pristanišče in marino, tokrat ob dokaj lepem vremenu, kjer sedaj stvari vidiš v čisto drugačni luči.

Sky Tower
v vsej njegovi velikosti

Kdor ni priden, leti!
(tokrat privezan)

Obvezna stvar tukaj je, da se povzpneš na Sky Tower – torej najvišjo točko v Aucklandu. Pa ne po stopnicah, saj večina ne bi prišla do glavne ogledne ploščadi. Ta je na višini 186m. Nad njo je restavracija, ki se vrti in tako lahko doživiš 360-stopinjski ogled mesta ne da bi se sam premikal. Za tiste bolj lene … in tudi malo lačne. Nad restavracijo je ploščad za base-jump ob žici (včeraj niso izvajali dosti skokov zaradi močnega vetra). Nekoliko višje, na 220m, je sky-deck, ki nudi osupljiv razgled na mesto in okolico – tudi do 80km, če vreme dopušča J Aja še to: dekleta v teh liftih so zelo spogledljiva. Ali je to zaradi višinske razlike ali pa jih je prevzel moj šarm, točno ne vem. Dejstvo je, da je Sara tako očitno flirtala z mano, da je to opazila še njena mama. Pri rosnih 13 mesecih mladosti je to počela zelo »profesionalno« J

Auckland pod nogami

Ponovno na trdih tleh, sem se odpravil malo po mestu. Popoldansko sonce na koži in veter v laseh – no ja, ne mojih - sta naredila sprehajanje edinstveno. Klasična angleška arhitektura med modernimi nebotičniki in zgradbami daje mestu poseben pridih. Le da je teh starih zgradb vedno manj. Trg Aotera ter Myers park sta definitivno vredna ogleda … ostalo pa je še nekaj kotičkov, ki jih bom prihranil za zadnje dni tukaj. Saj ne smemo vsega pregledat že prve dni, a ne?

Maorski spomenik na Aotera parku

Po vrnitvi večerja in pogovor med »bekpekerji« o naših planih. Nemec Oli gre tako kot jaz jutri v Christchurch. Izmenjala sva telefonske, da se kaj dobiva. Avstrija-konekšen bo kupila avto in se z njim odpravili proti južnemu otoku. Načeloma se vsi dobimo v Abel Tasman nacionalnem parku v začetku februarja in še enkrat preživimo skupaj nekaj dni. Ura se je nevarno približala drugi zjutraj … sedaj pa spat, ker je bil doooolg dan.

Danes v torek odhajam na jug – končno – pa še vremenska napoved za »tam doli« je bolj vzpodbudna. Sobo izpraznil do 10-tih. Dan je minil v čakanju na polet zato sem začel malo planirat potek poti iz južnega otoka nazaj na sever. Ogromno stvari je, ki bi jih naj videli ampak premalo časa. Bomo videli – brez hitenja, da odnesem najboljše…

Na letališču imajo interne lete na posebnem terminalu in celoten check-in poteka povsem avtomatsko. Ampak res celoten! Ponovno ena odlična stvar. Tudi internih letov je dnevno več kot v Ljubljani tedenskih – domačini očitno radi potujejo. In tudi letala so večja, pa celo skoraj polna … Sam polet je trajal celo uro in 20 min. Še najest se ne moreš J

Sproščen pogovor

Izpostaviti moram prijaznost domačinov, ki je prisotna na vsakem koraku. In to ni igrano. Nasmešek in pozdrav na ulici, pomoč pri usmerjanju na pločniku tudi ponoči (ko na ulici ni nikogar drugega in se izgubiš L), prijetno kramljanje v liftu, pogovor z voznico avtobusa, ki čaka na odhod… ne glede na to kje koga srečaš, si vzame trenutek časa za prijaznost!

Prispel v novo mest na svoji poti: Christchurch je tretje največje mesto z nekaj manj kot 400.000 prebivalci – torej je večji kot Ljubljana. Mesto, predvsem center, je še vedno zaznamovano s posledicami lanskega (?) potresa.

Hostel je v bistvu študentski dom, ki ga preko poletja, ko so počitnice, uporabljajo za popotnike. Sem v dekliškem delu le da na žalost ni deklet – vsaj zaenkrat nisem nobene videl, je pa res, da je že pozno. Po namestitvi samo še počasi v posteljo, saj jutri odhajam dokaj zgodaj za tukajšnje razmere na panoramsko vožnjo z vlakom …

Pa lahko noč!