Informacije...

Velikost ni vedno pomembna

Bili smo uslišani – dež je ponehal. No, ne čisto saj je škropilo ampak je bilo vsaj možno kaj narediti. Zato sem se po zajtrku odpravil v center mesta. Kljub nedelji avtobusi vozijo vsakih 20min in ljudje jih dejansko uporabljajo – lahko bi si vzeli za zgled. Mesto je polno ljudi, ki kljub rahlemu dežju hodijo okrog brez dežnikov, tudi ženske. Brez bojazni za frizure … presenetljivo. Na celotni Queens Road (glavna ulica) so bile vse trgovine odprte, prav tako v pristanišču in sosednjih ulicah.

Klasično in moderno

Informacijski centri so odlično opremljeni in uslužbenci zelo prijazni. Pridobil sem skoraj vse potrebne informacije o samem mestu in nekaj že za južni otok. Predvsem me zanimajo DOC (Department of Conservation) naravni parki in njihovi kampi, saj jih nameravam na južnem otoku koristiti za prenočevanje. Tudi to imajo odlično urejeno: brošura z vsemi podatki, cenami, kartami. O vsakem okraju obstajajo mini »atlasi« izdani s strani njihove avtomobilske zveze (AA) z vsemi cestnimi povezavami, črpalkami, možnostmi prehranjevanja, spanja … v glavnem vse kar potrebuješ kot turist za volanom.

Skrivanje

Po kosilu – danes japonsko – sprehod po pristanišču in osrednjem centru mesta. Ljudje so zelo prijazni in odprti. Pozdravljajo te na ulici, pristopijo ko se jim zdiš »izgubljen«, v glavnem super so! Mesto samo je zelo prostrano, saj skoraj ni blokov (razen strog center, kjer so stolpnice s pisarnami) drugje prevladujejo nizke hiše obdane z zelenjem. Nad centrom bdi Sky Tower, ki je s svojimi 328m višine najvišja zgradba na Novi Zelandiji. Nisem se povzpel, ker sta bila njegov vrh in razgledna ploščad skoraj ves čas v megli – torej nič razgleda. Mogoče jutri.

Po vrnitvi hrana, osvežitev in klepet na verandi … do 22-tih, ko smo se morali preseliti noter - da je tišina in da lahko ljudje normalno spijo … Še do konca napišem, pa spat.

Lahko noč!