Fjordi

pa ne Norveški J



Jutro nad jezerom

Torek, 24.1.2012. Vremenska napoved za današnji dan je obetala veliko – pogled skozi okno pa nekoliko manj. A pustimo se presenetiti. Do kraja Te Anau, ki leži ob čudovitem istoimenskem jezeru (v bistvu so vsa jezera tukaj čudovita, le da imajo te nadležne muhe) je 10 min vožnje. Pridobim potrebne informacije in se odpravim ob jezeru navzgor proti Milfor Soundu – fjordu. Nimajo samo Norvežani fjordov! Pot je kar dolga 120km v eno smer.

Pokrajina je bolj zelena in veliko je dreves in gozdov. Na poti se splača ustaviti ob Mirror Lakes torej »ogledalnih jezerih«, ker se na njihovi gladini rišejo vrhovi bližnjih hribov. Čudovito (vem, da se ponavljam, ampak kaj morem J). Najboljše je dopoldanski čas, saj je takrat sonce še za drevesi. Popoldan pa sije direktno v jezero – zato ni nobenega odseva od hribov. Kristalno čista voda. Pa še račke plavajo na njej in se potapljajo za hrano. Vidiš jih kako se potopijo in nekaj sekund plavajo pod gladino. Lepo (sedaj sem uporabil drugo besedo).



Dvojnost - Mirror Lakes



Naslednja točka, vredna ustavljanja je The Divide – najnižji prelaz v južnih Alpah (531m) in izhodišče za več pohodniških poti (Caples, Greenstone in Routeburn). Na slednjo sem zakorakal, navzgor proti Key Summitu – razgledni točki. 3 ure bi naj hodil. To je seveda samo en delček celotne poti. Ostalo bom prehodil v naslednjih dneh, če bo vreme dopuščalo. Pot se vzpenja skozi lep gozd, torej večino časa si v senci. Zelo dobro, saj je sonce pregnalo oblake in se sedaj bohoti na sinje modrem nebu, brez oblačka. Le zadnji del je brez sence. S seboj imam klobuk in sončna očala. Ponudi se prelep 360-stopinjski pogled na okoli ležeče hribe. Res lepo! Sploh v takšnem vremenu.



Key Summit - razgledna točka



Pri izvozu iz parkirišča poberem dva štoparja – uganete katere narodnosti? Nemca, seveda J Hannes in Mike sta prehodila Routeburnovo pot, sedaj pa želita pogledat še Milford Sound.

Snežna votlina

Naslednja postojanka je pred vhodom v 1.219 m dolg predor Homer. Tukaj naj bi nas nadlegovale papige Kea, ki se lahko lotijo kakšnega avtomobilskega dela, če jim je dolgčas (brisalci, gume…). Danes ni ne sluha ne duha od njih. Škoda. Je pa na strani vidno še nekaj snega in v njem predor, po katerem teče voda, ki si je svojo pot utrla že s samega vrha hriba. Spektakularni slap. Vožnja skozi predor je dogodivščina zase. Slaba osvetlitev in ozek predor naredijo svoje.

In prispemo v dolino fjordov. Strme pečine se dvigajo na obeh straneh, poraščene z majhnimi drevesi in grmičevjem med katerimi si utira pot nešteto majhnih slapov. Takšna scenografija se nadaljuje vse do konca ceste, kjer se prične dejanski fjord z morsko vodo. Od tod plujejo ladjice z izletniki vse do Tasmanovega morja.

Milford Sound

Pot nazaj poteka v pogovoru s fantoma, vmes pa tudi zaspita saj sta bolj malo spala v zasilnem prenočišču. Nakupim še nekaj hrane, nato pa počasi spat saj jutri odidem zgodaj zjutraj na celodnevni izlet z ladjico po drugem fjordu – Doubtful Sound. Pa še vreme bi naj bilo lepo. Bomo videli.

Doubtful Sound v oblakih

Sreda, 25.1.2012. Vremenska napoved tukaj je skoraj kot škatla bombonjere: nikoli ne veš kakšna bo (to sem si sposodil iz Forest Gumpa J). Danes so me prebudili nežni sončni žarki, ki so našli svojo pot skozi zastrto zaveso. Tik pred nastavljeno budilko. A je že čas, da vstanem iz tople postelje? Bo že moralo biti. Noče je bila prekratka … Tako je hladna in jasna noč je prepustila mesto dokaj toplemu sončnemu jutru. Upam, da bo takšno vreme cel dan. Čaka me celodnevna vožnja po fjordu Dobtful Sound. Naj bi bil lepši od Milforda. Vsekakor je daljši. Z majhno ladjico se odpravimo iz kraja Manapouri po istoimenskem jezeru. Trajalo naj bi eno uro. Voda je dokaj razburkana, saj konkretno piha. Zaenkrat še nič presunljivega, sem še nekoliko zaspan. Pristanemo na drugi strani ob hidro elektrarni. Nivo jezera je cca 200m nad morjem. Elektrarna pa je nameščena 182m pod gladino jezera – skoraj na nivo morja. Vse zgrajeno v živo skalo. In to na robu civilizacije – dobesedno. Vse stroje in material so morali prepeljati z ladjami, prenočišča za delavce so bila prav tako na ladji. Pohvale za gradbenike. Je največja hidroelektrarna te države in proizvede 850MW elektrike, kar zadošča za srednje veliko mesto. Dejansko uporabljajo to elektriko za talilnico aluminija v kraju Bluff in s tem razlogom je bila tudi narejena.

Avtoportret v steklu



Uravnoteženost



Pot nadaljujemo z avtobusom do 25km oddaljenega kraja Deep Cove od koder odplujemo z nekoliko večjo ladjo.

Tokrat v odprt fjord Doubtful Sound - proti morju. Vreme tukaj je dokaj oblačno in nekoliko manj piha. Vsaj ne bo prevroče. Čudovita pokrajina skoraj vertikalnih sten poraščenih z drevesi. Kašen umetnik je narava, da omogoča takšno vegetacijo v takšnih razmerah. Debelina prsti je minimalna in če kakšno drevo »izgubi« stik s podlago, dobesedno olupi tisti del hriba. Vendar narava vse to popravi. Nizko-ležeči oblaki se občasno umikajo soncu in njegovim toplim žarkom ter tako naredijo vožnjo z ladjo še bolj atraktivno. Večinoma pa je oblačno.

Pogovarjam se z Švedskim parom, ki primerja to pokrajino z norveškimi fjordi. Spoznam švicarsko družino, ki s 6-letnim otrokom potuje po NZ. Dve starejši Nemki, ki sta na poti z avtom. Dve Italijanki s katerima se dogovorimo za pijačo zvečer … Ogromno informacij in poznanstev. Pa saj je prav tako.

Vožnja nazaj je dokaj umirjena, saj smo vsi utrujeni in zaspani. Pa saj nismo nič takšnega delali. Mogoče samo morski zrak in pogovori. Pristanemo nekaj pred 19-to zvečer. Pod tuš, nekaj pojest, nato pa na pijačo z dekleti. Jutri odpotujem naprej proti Queenstownu. Dež bo.

Pa lahko noč!