Franciski fler

Danes zgodaj zjutraj sem doživel nepredvideno bujenje – vse se je treslo. In to dokaj močno. Po neuradnih podatkih je bil potres z močjo nekaj nad 5 po Richterjevi lestvici. No, kmalu sem nazaj zaspal - spanec pravičnega. Pozno v dopoldnevu so me potem prebudili nežni sončni žarki. Zunaj je bil ponovno čudovit sončen dan! Postaja navada in naj tako tudi ostane. Zrak je dokaj hladen, saj še vedno piha močan veter. Ravno pri meditacijskem zajtrku – hrana ob knjigi – ko izza vogala pride Janne in mi predlaga vožnjo z ladjo po zalivu vse do odprtega morja. Ker nimam posebnih planov, sprejmem. Edina težava je, da ladja odrine čez 15min. Mislim, da še nikoli nisem bil tako hitro pripravljen: pojedel zajtrk, pomil posodo, se preoblekel, vzel fotoaparat in se odpeljal do pomola. Rekord! Edino zob si nisem uspel umiti … Ah, saj piha veter.

Delfin "Hector"

Nismo se še prav odpeljali, ko smo okrog nas zagledali prve delfine – imenovane Hector. So najmanjši med delfini, vendar tudi med najbolj ogroženimi. Naj bi jih bilo le še nekaj tisoč. Značilno zanje je, da so njihova usta in hrbtna plavut črne. Ladja upočasni in delfini se igrajo okrog nje. Lepo jih je gledati, ko tako elegantno drsijo po morju. Vsake toliko izplavajo, da zajamejo zrak in nato ponovno zaplavajo pod gladino. So živali, ki živijo v jatah in skoraj neprestano se prehranjujejo, ker je njihova »poraba energije« zelo visoka. Malo vstran se dva delfina igrata z morsko travo, ki plava na površini. Lepo jih je opazovati.

Radovednež

Kapetan ponovno pospeši in odpravimo se proti ustju zaliva, proti odprtemu morju. Veter postaja močnejši, vendar piha od zadaj. Tudi valovi so zmerni. Na obali se lepo vidijo plasti iz različnih obdobij, ko je bil ta vulkan še aktiven. Obala je zelo strma in nedostopna, zato je idealno mesto za gnezdenje ptic. Teh je polno. V manjšem zalivu se približamo obali na nekaj metrov in na skalah lahko opazimo tjulnje. Manjša kolonija ima prirastek – kar nekaj je mladičkov. Starešina nas pazljivo opazuje in vsake toliko dvigne glavo. Tako nam da vedeti, da je to njegovo območje in da se naj umaknemo. Večina poležava in spi, mladički pa se »igrajo« v mlaki med skalami, kjer jih morje ne doseže. So pa tudi tisti, ki nas radovedno opazujejo. Počasi se odpravimo nazaj, saj se je veter okrepil in povečal valove. Vožnja nazaj je pravo doživetje: ladja poskakuje preko valov in veter sedaj močno piha od spredaj. Potrebno se je močno držati, če želim ostati spredaj na ladji. Večina potnikov se je umaknila v zadnji del ladje. Kasneje se umaknem nazaj tudi jaz – kar je premočno, je premočno. Simpatična Maorka sedi zadaj in pridno polni vrečko za primer slabosti. Morska bolezen. Vidim, da ni edina.

Odpravim se ob obali proti ustju zaliva – kjer smo se prej peljali z ladjo. Nekje 6 km od Akaroe je zaselek Onuku (vas ne morem reči, ker je vsega 8 hiš), kjer je Maorska družabna hiša in najstarejša cerkev. Prvi kontakt s to kulturo. Zanimivo.

Maorska cerkev

Opazujem vas

Voila!

Zgodnje popoldan preživim skupaj z Janne in June, kasneje ob sončnem zahodu pa se odpravim na sprehod po mestu. Moram priznati, da ima nekakšen francoski fler – kot da bi bil na Azurni obali. Lahkotnost bivanja. Umirjeno, elegantno, preprosto….

Spoznam tri dekleta iz Švedske – mama z dvema hčerkama. Te so imele še daljšo pot kot jaz. Vračajo se čez tri dni. Pogovor steče. Po vrnitvi domov še malo debatiramo z domačinkami.

Danes je tukaj moja zadnja noč, saj se jutri odpravim v notranjost države – proti Mt Cooku. To je najvišja gora na NZ (Novi Zelandiji). Za slovo mi je Akaroa podarila čudovit sončni zahod. Hvala!

Igra barv

Pa lahko noč!