Pingvini in tjulnji

Četrtek, 18.1.2012. No, pa so končno prišli oblaki preko Alp in prinesli napovedan dež. Vsi hribi so v oblakih. Danes ne bi želel biti na tisti poti: strmo, mrzlo, mokro …  pa še močan veter piha. Še sreča, da odhajam. Jezero Pukaki je razburkano kot morje in čudovita turkizna barva je prepustila mesto nekoliko bolj rjavkasti barvi. Bolj južno ko grem, boljše je vreme. Pred krajem Omarama so Cley Cliffs (pot ob glinenih klifih) – naravna formacija podobna peščenim stolpom. Leži na privatnem ozemlju, zato je potrebno plačati 5 NZD. Ali je vredno denarja ali ne, naj oceni vsakdo zase. Sigurno so nekaj posebnega …

Peščene formacije

Kamni malo drugače

Cesta vodi naprej ob jezeru Aviemore, kjer je jez Benmore – največji v Novi Zelandiji. Tik za krajem Duntroon je potrebno zaviti desno – dokaj slabo označeno – in cesta pelje mimo travnika, na katerem so »Slonji kamni« (Elephant Rocks). Zanimiva kamnita formacija – tisoče let igre vode, vetra in sonca s kamenjem. Pa še ledenik bi jih naj oblikoval … Osuplijivo.

Do današnjega cilja je še slabih 50km, nivo goriva pa se nevarno zmanjšuje. Ne bi želel ugotoviti koliko litrov dejansko gre v rezervoar. Ob cesti pa nobene bencinske črpalke. Postajam malo živčen, saj ni nikakršnega indikatorja, kdaj preklopi na rezervo. Končno zagledam tablo za mesto Omaru in si oddahnem. Ustavim na prvi bencinski in natočim polno. 40 litrov. Prevozil sem 525 km. Zelo visoka poraba – avtomatik pač.

"Slonje" formacije

Mesto Omaru je drugačno – lepo. Arhitektura v centru spominja na staro-evropska mesta. Namestim se v Empire Backpackers v samem centru mesta. Ponovno srečam Stav in njene prijatelje. Večerja, nato pa gremo skupaj pogledati pingvine. Upam, da bodo prišli iz vode. Najdemo enega samega samcatega rumenookega pingvina, pa še ta je skrit za grmičevjem. Po dokaj neuspelem poskusu na pivo (!) v lokalni bar.

Cerkev Sv. Pavla (Omaru)

Petek, 19.1.2012. Iz kraja Omaru se najprej odpravim do sklanih formacij, imenovanih Moeraki Bulders – kamnite krogle. Nahajajo se na privatni plaži, kjer pobirajo donacijo v višini 2 NZD. Definitivno zanimiv pojav. Skoraj popolnoma polkrožne skale sredi dolge peščene plaže. Zakaj samo tukaj in kako, da so tako okrogle, ne more povedati nihče.



Kamnite krogle v vodi



Eleganca

Nadaljujem proti svetilniku, ki je tukaj v bližini na rtu. Tukaj naj bi bili tako pingvini kot tudi tjulnji. Po sprehodu preko posestva pridem na klife, kjer se na obeh straneh sončijo tjulnji, nekaj pa se jih je v vodi. Približam se jim na kakšnih 5 m – bližje ne iz previdnosti. Pri povratku zagledam pingvina – deluje kot, da tudi on sonči. Je rumenooki pingvin. Malo naprej ob ograji jih je še kar nekaj. Sploh se ne bojijo, zato se jim približam na kakšen meter. Zanimivo jih je videti v živo v naravi. Res delujejo kot kakšni »butlerji« v fraku.

Kontrola dogajanja

Nadaljujem pot prodi Dunendinu, ko na ravnini pred seboj zagledam avto na odstavnem pasu in osebo, ki poskuša ustaviti mimo-vozeča vozila. Ustavim. So Nemci – dve dekleti in fant - ki jim je počila guma, nimajo pa orodja za menjavo. Ponudim svoje, vendar na žalost ne paše. Zato se z Julijo odpraviva do najbližjega naselja, da si sposodijo orodje. Na žalost je najbližje naselje prav mesto Dunedin, ki je oddaljen 35 km. Najdeva delavnico, sposodi si orodje in nato nazaj do njihovega avtomobila. Menjamo gumo, potem pa nazaj oz. naprej v Dunedin. Nastanim se v BBH hostlu malo izven centra. Ravno končam z večerjo, ko gre mimo dekle. Povabi me na pijačo v bližnji lokal. Pa naj še nekdo reče, da »kivijke« niso samozavestne! Je namreč iz bližine Queenstowna. Ime ji je Kate. Pogovor steče, prav tako pijača. Še na večerjo k Japoncu, potem pa v bližnji bar, ki je neke vrste diskoteka – delno na prostem. Zgodaj zjutraj paspat.

"Kivijka" Kate

Pogled presenečenja

Sobota, 20.1.2012. Kot je Akaroa imela francoski fler, tako je tukaj možno najti angleški pridih iz 18. stoletja. Predvsem v centru mesta najdeš dosti stavb iz tega obdobja. Samo mesto je dokaj veliko. S Kate se odpraviva pozajtrkovat v nek lokal ob plaži. Vreme je sicer oblačno in piha, zato je dokaj sveže. Kljub temu še kratek sprehod po peščeni plaži. Lep občutek, ko pesek ti pesek polzi med prsti ter te kdaj pa kdaj zajame val mrzle oceanske vode. Prav osvežujoče. Kate se namerava preseliti sem, zato išče hišo za najet. Pridružim se ji ob ogledu nekaj lokacij. Cene so neverjetno nizke: 200NZD na mesec za hišo velikosti 70m²! Potem pa še na sever, v 13km oddaljen majhen kraj Port Chalmers, na lahko kosilo. Po vrnitvi v center na pijačo. Spoznava še tri kivije: dva pilota in stevardeso. Pogovor se zavleče v zgodnje jutranje ure. Ponovno bo kratek dan!

Pa lahko noč!