50 milijonov

Dvojnost pokrajine

Komaj sem zatisnil očesi in se predal objemu noči, ko naju je zmotilo (pre)zgodnje jutro. Verjamem, da si je tudi ono zaželelo moje družbe, ampak vsaj počakalo bi lahko še malo. Nič ni pomagalo. Moral sem vstati in se podati proti železniški postaji na celodnevni izlet z vlakom. Na avtobusu sem bil edini potnik in zdelo se mi je, da je voznik še bolj zaspan kot jaz. No, pregovor »rana ura je zlata ura« ne drži vedno. Železniška postaja je mala, zelo mala. Vlak je odrinil točno kot v Švici. Tranzalpine. Preko južnih Alp (ja tudi oni imajo Alpe) povezuje Christchurch na Tihem oceanu z Greymouthom ob Tasmanovem morju. Torej potovanje iz vzhoda na zahod. In nazaj. Skupaj dolgo  več kot 500km. Z vlakom. Osem ur. Mislim, da vse moje dosedanje vožnje z vlakom skupaj ne dosežejo te razdalje. Ta povezava ima zgodovinski pomen, saj je bila zgrajena v obdobju iskanja zlata v teh dolinah.

Za vzdušje sta skrbela sprevodnik Charlie in »napovedovalec« Ben. Prvi je pobiral karte in odpadke, drugi pa je napovedoval postanke in pripovedoval o pokrajini. Zelo zanimivo. Vsega si seveda nisem zapomnil.

Peljali smo se tudi skozi okraj Rolleston, kamor so preselili okrog 6.000 ljudi, ki so ostali brez hiš po potresu.

Novozelandske Alpe (vsaj njihov delček)

Sama pokrajina je raznolika: od prostranih pašnikov, preko pragozda in gričevja do dejansko visokih vrhov, ki segajo preko 2.000 m višine. Pot se vije po dolinah rek, preko mostov in skozi tunele (med katerimi je Otira s svojimi 8,5 km najdaljši) da končno doseže 926m nadmorske višine in vas Arthur's Pass – prelaz - ter se začne spuščat proti zahodni obali. Na sami poti je kar nekaj vasi oz. naselij z vsega nekaj 10 prebivalci. Svojo »zlato« obdobje so imela, ko je tod mrgolelo zlatokopov in je vlak poganjala para. Takrat se je moral ustavljati, da bi napolnili zaloge premoga in vode za potovanje čez prelaz. Uvedba elektrike in motorjev v železniški transport je zapečatila usodo teh ljudi.

Prva njihove vrste

Na enem izmed pašnikov sem jo končno videl – in ona je mene: bila je izvidnica najštevilčnejše živalske vrste tukaj. OVCA. Prva od mnogih. Naj bi jih bilo čez 50 milijonov!!!! To pomeni več kot 12 ovac na enega prebivalca! Neverjetno razmerje. Še dobro, da so ovce samo »ovce«.

Končna (ali vmesna) postaja je Graymouth z nekaj manj kot 14.000 prebivalci. Včasih pomembno izhodišče za iskalce zlata in domovina dramatičnih poplavah reke Grey. Znano pa je tudi po svoji pivovarni. Samo mesto sestavlja ena glavna ulica, kjer so nameščene glavne trgovine, železniška postaja in restavracije. Ostalo je bivalno naselje. Po enournem postanku smo se odpravili nazaj.

Na vlaku imajo en odprt vagon, kjer lahko uživaš v čistem zraku (razen, ko zapelje v kakšen tunel - takrat dihaš izpuhe lokomotive) in narediš posnetke pokrajine. Le da je vse v gibanju. In še trese se zaradi tirov. Pa vseeno mi je uspelo narediti nekaj posnetkov in se nadihati »čistega« zraka.

Še ena zanimivost od tukaj: trgovine in nakupovalni centri so odprti od 9-tih zjutraj do …… 17.30! In niti minute dlje. Tu pa tam je kakšen supermarket odprt dlje. Vse ostalo pa ne. Ljudem tukaj pomeni preživljanje prostega časa - z družino ali pa samih - vse prej kot sprehajanje po nakupovalnih centrih. Mogoče bi si to morali vzeti za zgled.

Pa lahko noč!