Vlom v avto

Vremenska prognoza je napovedovala lepo vreme za današnji dan. Pogled skozi okno je govoril, da se vreme očitno ni zmenilo za to napoved. No ni deževalo, je bilo pa oblačno. Dobro sem si rekel, kajti nameraval sem na najvišjo točko do koder te še spustijo – Muellerjevo kočo (Muellers Hut), ki je nekje na 2.000 m nadmorske višine. Mi vsaj ne bo prevroče.

Neskončne stopnice

Pot se začne dokaj vzpodbudno z rahlim naklonom. Markacije pravijo, da je cela tura dolga 7 ur s povratkom. Mala malica. Ko sem prišel do vznožja hriba je pogled navzgor govoril, da bo danes dokaj naporno: stopnica pri stopnici. In tako nekje pol poti. Na tej točki sem ugotovil, da bi bilo mogoče dobro kdaj na fitnesu menjati uteži za kakšen steper. Toliko tako strmih stopnic še nisem videl. Stopnice vodijo nekje do polovice poti, kjer sta dve majhni jezeri – Sealy Tarns. Polovica stopnic je ok, ostale so poškodovane od lavin, ki so tukaj dokaj pogoste pozimi. Teren je zelo strm.

Tudi vreme se izboljša (ali naj rečem raje poslabša?) – prikaže se sonce, ki je izjemno močno. Ni vroče, je pa nevarno za opekline.

Od Sealy Tarns naprej je klasična strma gorska pot, ki proti vrhu prečka melišča in skalnato področje. Srečam Izraelko Stav, ki sem jo spoznal prejšnji dan v trgovini. Se že vrača navzdol,ker je preživela noč na koči. Potuje s prijateljico in enim frendom. Danes nadaljujejo proti kraju Dunedin. Mogoče se še enkrat srečamo. Naklon se ni nič spremenil. Le zadnjih 20min je nekoliko bolj položno. Pa še sneg je tukaj – na nekaj manj kot 2.000 m! S koče je čudovit 360⁰ razgled na celotno področje. Na nasproti ležečem hribu Mt Selton je sneg tako naguban, da se bo zdaj zdaj pretvoril v plaz. Sedaj razumem, zakaj ne spuščajo ljudi na te hribe.

Muellerjeva koča

Dva velikana: Mt Cook v ozadju...

Poškodovana sopotnica: Stav

Navzdol gre dokaj hitro in že sem pri stopnicah. Malo niže naletim na – Stav! Pa sva se še enkrat srečala! Poškodovala si je koleno in se zeeelo počasi spušča. Prijatelja sta odšla naprej. Ponudim ji svoje pohodne palice, nesem njen nahrbtnik in ji delam družbo. Tako celoten spust traja skoraj 5 ur. Družba je zelo prijetna. Izvem dosti stvari o Izrajelu in prebivalcih. Pogovarjava se o tem in onem. Zelo simpatična punca. Mimogrede pobereva še nekaj »članarine« od ostalih pohodnikov. Hecam se. Naenkrat zagrmi. Ob jasnem vremenu? Ne, spustila se je plaz na sosednjem hribu. Noro.

Tik pred parkingom nama pride nasproti njena prijateljica. Očitno jih nič ni skrbelo zanjo, da je 3 ure počasnejša. Toliko o takšnih prijateljih.

Tuš, nato pa nekaj pojest – cel dan že sanjam testenine. Na hitro če nekaj vzamem iz avta in se odpravim proti restavraciji. Naredim nekaj korakov in skozi glavo mi šine: kam sem dal ključ od avta? Pretipam žepe – nič. Nazaj do avta in tam je: na zadnjem sedežu na nahrbtniku. In seveda so vsa vrata zaklenjena! Kaj sedaj? Ker tukaj ni servisa, stopim na recepcijo. Gospodična pokliče nekoga, ki ima izkušnje s takšnimi stvarmi. Vendar je v službi in ne more priti. Kaj sedaj? V skrajnem primeru je tukaj dovolj kamnov, da razbijem šipo. Pristopi eden od gostov z žico v roki in se ponudi da vlomi v avto. Ok, pa dajva. Preden se prav zavem kaj se dogaja, so vrata že odprta! Super, eni obvladajo. In hvala.

Končno na večerjo in nato splanirat ruto za jutri.

Pa lahko noč!