 |
| Začetek južne panoramske ceste |
Celo noč je deževalo zato je zunaj dokaj mrzlo. Poslovim se od Kate in mesta Dunedin ter zajaham (prispodoba) svojega jeklenega konjička. Smer jug. Še prej pa natočim gorivo, saj je le-to v večjih mestih cenejše kot na podeželju. Uslužbenec mi pove, da je v vremenski napovedi za danes: SNEG! Ja, tudi jaz nisem mogel verjeti – sredi poletja naj bi snežilo.
Najboljše je uporabiti južno panoramsko cesto, ki se vije pretežni čas ob morju in ponuja čudovit razgled na pokrajino. Ponovno dežuje. Zgleda, da bodo moji plani za danes dobesedno splavali po vodi. Nameraval sem narediti nekaj krajših trekingov …
 |
| Svetilnik pri Nugget Pointu |
Ustavim se pri Nugget Pointu – svetilnik na koncu rta s čudovitim razgledom. Tako vsaj obljubljajo. Dež je nekoliko ponehal, tu in tam še kakšna kaplja. Piha pa izredno močan veter. Vseeno se odpravim. In res – ponudi se prečudovit razgled na vse strani rta, skale pod njim in razburkano morje. Pa še kolonija tjulnjev je spodaj. Škoda le, da je veter in občasen dež.
 |
| Razburkano morje (in kapljice na objektivu J) |
Ponovno močno dežuje. Ustavim se v kraju Owaka – naselje z mogoče 100 hišami in poiščem prenočišče v hostlu. Spati zunaj pri temperaturi 8°C ter dežju in vetru je … hmm, trenutno neizvedljivo zame. Ko dež poneha, se odpravim do slapov Purakaunui. Kakšna sprememba vegetacije glede na situacijo pri jezeru Tekapu in Mt Cooku. Tam samo nekaj dreves v pokrajini, tukaj pa skoraj pragozd. Srečam Izraelski par s katerim smo se včeraj videli v Dunedinu. Na razgledni ploščadi spoznam Jessie iz Kanade, ki potuje skupaj z dvema Nemkama in Švicarjem. Dela kot mehanik v nacionalnem parku na Aljaski. Mogoče se oglasim pri njej ko bom tam J Lep mali slap se prikaže. Zanimivo, kako domačini znajo takšne stvari promovirati, da pridejo sem trume turistov.
 |
| Slap Purakaunui |
Kdo pa so ti turisti? Med temi, ki sem jih srečal ali spoznal, prevladujejo Nemci – Nova Zelandija deluje že kot njihova kolonija; srečaš jih na vsakem koraku. Druga večja skupina so Azijci (Kitajci, Japonci, Korejci – na žalost jih ne ločim L), sledijo pa … Izraelci (!). Teh je ogromno – srečujem jih že vsak dan. Potem Američani, Francozi, itd.
Vremenska napoved za ponedeljek je slaba – dež in nizke temperature, predvsem zjutraj. Bom videl kako bo in sproti prilagodil načrt.
Ponedeljek, 23.1.2012. Kako čas beži, jaz pa še na pol poti nisem. Sicer pa se mi nikamor ne mudi. Tudi če ne vidim vsega kar sem si zamislil, je važno da se, tam ko sem, dobro počutim. In do sedaj ne obžalujem niti enega dneva.
Rekordno nizka temperatura je zjutraj: 5°C!! Pa sem mislil, da bom pobegnil pred zimo J Pa še dežuje in piha veter. Odpravim se naprej proti Invercargillu. Na poti se večkrat ustavim, ko preneha deževati. Ogled Katedralnih votlin je vsekakor zanimiv – toda le, če je oseka. Na žalost je bila voda previsoka. Pa naprej. Ustavim se na najbolj južnem koncu južnega otoka: Slope point. Piha kot za stavo, kar je vidno tudi na vegetaciji. Drevesa rastejo v smeri pihanja vetra.
 |
| Moč vetra |
 |
| Kosilnice |
Mimo mesta Invercargille naprej po južni panoramski cesti. Prometa skoraj ni – v eni uri sem srečal 11 vozil! V tem delu je ogromno pašnikov z ovcami in kravami. Kar vrstijo se eden za drugim. Sedaj vidim, da imajo res toliko ovac tukaj.
Namen je prenočiti ob jezeru Hauroko, toda le, če ne bo deževalo. Po 25.km makadamske ceste in nikogar v bližini, prispem do jezera. Čudovit razgled! Edina težava: sand fly's – nadležne male muhe, ki te pogrizejo do krvi. In to celi roji. Pa še komarji. Nič ne bo s spanjem tukaj L
 |
| Jezero Hauroko |
Naprej do kraja Manapouri. Namestim se v »Freestone backpackers« hostlu nekoliko izven mesta. Odlična lokacija in razgled. Škoda le, da sem tako pozen in ne morem uživati v temu. Bo pa jutri boljše.
 |
| Zloženi zobotrebci |
Pa lahko noč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar