Junes Place

Začetek tega dneva ni bil ravno vzpodbuden: ura je bila zgodnjih 7:09, zunaj je deževalo, prevzel naj bi avto - no ja, to je bilo pozitivno, da bom vozil po napačni strani ceste, pa ne … pa še petek 13. je bil! Še dobro, da nisem vraževeren, ker bi potem ostal v sobi (in čakal, da se zgradba sesuje).

"Moj" avto

Spakiran nahrbtnik pustim v sobi, se odjavim in odpravim po avto. Medtem je dež ponehal in prepusti mesto soncu. Uslužbencu v izposojevalnici  sem povedal podatke, ta mi je pokazal kam naj grem in ga tam počakam. Zunaj pred garažo izposojevalnice je stal: Subaru Outback s pogonom na vsa štiri kolesa, bele barve, klimatska naprava… in se bleščal v jutranjem soncu. Z nasmehom sem pričakal uslužbenca, ki pa je zavil mimo tega vozila in se ustavil pri svetlomodrem Nissanu, starem skoraj toliko kot jaz, ampak definitivno slabšega izgleda. Na števcu ponosnih 229.903km. Veder nasmešek na mojem obrazu se je spremenil v kislega. No ja, ni lep bo pa moj naslednjih 35 dni. Pa še avtomatik je in radio z enim zvočnikom ima. Brez klime.  Kaj hočeš lepšega.

Vožnja do hostla je potekala skoraj normalno, le da sem poskušal voziti po desni strani in neprestano vklapljal brisalce, da sem nakazal smer zavijanja v križiščih - smerniki so tukaj na desni strani volana. Ustavil sem se v nakupovalnem centru, da sem nabavil vse potrebno: hrano, internetni stick, novo frizuro. Pa gremo novim dogodivščinam naproti!

Odpeljal sem se v smeri mesteca Akaroa, ki leži na polotoku Banks Peninsula, okrog 80km jugo-vzhodno od Christchurcha. Vožnja je najprej potekala po ravnini Canterbury, ki je podobna našemu Prekmurju, samo da je nekajkrat večja. Počasi sem se približeval hribom, ki obdajajo moj današnji cilj – so vulkanskega izvora.  Ko prispeš po dokaj zaviti cesti na vrh, se ti razkrije čudovit razgled nad zalivom. Od tukaj se vidi, da je ves zaliv potopljeni krater vulkana z izhodom na morje – Tihi ocean. Spustim se po vijugasti cesti navzdol proti mestu.

Pogled v krater vulkana

Pred mestom je kamp, kjer imam namen prespati, sedaj ko sem mobilen, in prihraniti kakšen dolar. Lepo je, če imaš plane. Slabo, če se ne uresničijo. Za spanje v kampu, v svojem avtu, pričakujejo 40 NZD! To je dražje kot hostel. Odločim se, da grem v hostel

Imajo dva. Sam kraj je majhen – tukaj živi samo 500 duš. Le med dopusti – torej sedaj – je tukaj okrog 1.200 ljudi. Posledica tega je bila, da je bilo vse zasedeno! Hostli, hoteli, moteli, celo drugi kamp … vse! Ura je bila 19:30 – kaj sedaj? Na srečo mi je dekle na recepciji hostla »Bon Accord« predlagala drugačno rešitev. Pa ne, da bi prespal pri njen J Da se namestim pri starejši domačinki, kjer že biva ena Avstralka. Za enako ceno kot v hostlu. Odlično. Sprejmem.

Hiša mojega bivanja

Junes Place je sama poimenovala svojo hišo. Ker ji je ime June. Prijazna starejša gospa, malo slabše sliši, pa nič zato. Bom govoril bolj glasno. Avstralka je Jenne, 29 let, in se je že lani preselila sem ter odprla kozmetični salon. Kul. Na obisku pa je še Sheree, ki dela pri Janne. Dekleta so me povabila, da se jim pridružim pri fish & chips ter kozarcu (ali dveh) vina za večerjo. Ponudbo sem sprejel. Prijeten pogovor na terasi hiše do polnoči. Dekleta so mi dala nekaj priporočil. Pa še vreme jutri bi naj bilo odlično.

Na vsakem koraku so vidni vplivi francoskih priseljencev. Tukaj je namreč bilo prvo njihovo naselje, ko so začeli odkrivati Novo Zelandijo. In malo je manjkalo, pa bi prehiteli Angleže. Potem bi tukaj govorili francosko. In jedli žabje krake. Skratka ne bi bila več Nova Zelandija ampak »Nouvelle Zelande«.

Luč v temi

Sobota se je začela relativno pozno, kar ni čudno po tako dolgem petku trinajstem. Sonce je bilo že relativno visoko in je pripekalo z vso močjo. Na srečo je tudi malo popihljalo, kar pa je sicer dalo napačen vtis o moči sonca. Obstajala je nevarnost opeklin. Po zajtrku počasen sprehod ob morju čez »vas«. Zaliv je dejansko kar velik. Polno je turistov, predvsem francosko govorečih je zelo veliko. Ob obali je kar nekaj kafičev in restavracij, pa en star svetilnik iz leta 1880. Pred kratkim so ga premestili z njegovega prvotnega mesta. Zaradi njegove varnosti.

Povzpel sem se tudi nekoliko nad mesto skozi gozd in pristal na pokopališču. Tudi tukaj počivajočim potres ni prizanesel – poškodovani in prevrnjeni spomeniki vsepovsod. Po vrnitvi sva se z Janne odpravila na ogled zaliva »Le Bons«, ki leži na vzhodni obali in gleda neposredno na Tihi ocean. Cesta je dokaj strma in ovinkasta, jaz pa še neizkušen … voznik. Tik pred zalivom je malo naselje. Tukaj bi naj bilo vsega 7 otrok različnih starosti. In imajo celo svojo šolo! V poletnem času je dosti vikend-turistov, ki imajo tukaj svoje hišice. Sam zaliv je čudovit. Mir in tišina – nobenih zvokov civilizacije, šumenje morja ter valovi, ki udarjajo ob stene. Šum vetra, ki piha z morja. Kričeči galebi, ki se prepirajo za košček hrane. Peščena plaža in školjke vsepovsod. Idealen kraj za uživanje! Škoda le, da je tako daleč od Slovenije J

Modra laguna

Po vrnitvi še kratek sprehod skozi mesto ob zahajajočem soncu. Mesto se je umirilo. Le tu in tam srečaš koga, v nekaterih restavracijah in lokalih še posedajo in se pogovarjajo. O dnevu, vremenu, hobijih, politiki … tem je veliko. In prav je tako. Še dve ali tri slike naredim. Potem pa nazaj in spat. Jutri ostanem še tukaj- ker bo lepo vreme.

Svetilka

 Sedaj pa spat. Bil je dolg dan in sem utrujen. Lahko noč!

Pot v pesku