Proti jugu

Nočni pogledi

Četrtek, 27.12.2012. Še vedno sem v mestecu Nong Khiaw. Slovenska skupina je odšla že v torek naprej proti Luang Prabangu. Včerajšnje nič delo se je obrestovalo vsaj kar zadeva slik: uspel sem narediti prvo selekcijo in iz okrog tri tisoč primerkov izluščil tisoč šeststo, ki so uporabni … Detajlni pregled bo sledil doma, na večjem monitorju. Popoldan se selim v Luang Prabang.

Tukaj sem ponovno srečal tudi dve Slovakinji, z eno sem bil skupaj na trekingu v vasi Akha, druga pa se nam je pridružila v Chiang Raiu na Tajskem. Saj pravijo, da se v življenju srečamo vsaj dvakrat. Pridružila sem jim je še ena prijateljica. Namestil sem se v enakem hostlu kot one. Prišle so skupaj z Angležem Thomasom in pripravile domačo večerjo: pečene ribe in solati – krompirjevo in paradižnikovo. V sredo so odšle naprej proti severu do mesta Muang Khoua in nato naprej proti Vietnamu. Do mesta Dien Bien Phu, kjer so francozi morali priznati premoč Vietnamcev in se odreči tej koloniji. Kasneje je podobno doletelo še Amreičane.

Sredo sem preživel dokaj umirjeno, pogovarjala sva se Thomasom, se premikala iz enega lokala v drugega ter izmenjevala izkušnje glede slikanja. Tudi on je navdušen fotograf in ima enak fotoaparat kot jaz.

Prvi vtisi o severnem Laosu so pozitivni. Zelo hribovita in zelena pokrajina, ki jo še dodatno zaznamujejo rečni tokovi in ponekod dokaj strme in globoke soteske. Infrastruktura zadostuje za normalno življenje, čeprav je do nekaterih mest in vasi moč priti samo peš ali s čolni. Tudi elektrike ni povsod in ni samoumevno, da na odročnem mestu najdemo kočo ali vas z električno napeljavo ali tekočo vodo. Da o topli vodi ne govorimo. V primerjavi z našimi »vikendi« globoko v gozdu, preskrbljenimi z vsem tem luksozom in asfaltiranimi cestami vse do vrat! In potem govorimo o neokrnjeni naravi.

Pogled na reko Ou

Bistvena razlika glede Tajske pa je tud vera oz. njeni simboli. Če na Tajskem v vsakem mestu in vasi najdeš minimalno tri templje, potem tukaj teh skoraj da ni. Oziroma so samo v večjih krajih in še tam eden ali dva. V Luang Prabangu bi naj bilo drugače. Bomo videli. V manjših vaseh pa živijo ljudje skoraj brez vere oz. vsaj ne budistične, ki je tukaj večinska.

Ljudje so prijazni, sploh če jih pozdraviš in se jim nasmehneš. Poskušajo se pogovarjat s teboj, četudi ne znajo angleško in ti ne znaš laoško. Ta prijaznost pride do izraza predvsem na podeželju. In sramežljivost njihovih otrok je zelo prikupna.

Avtobus do Luang Prabanga

Lokalni avtobus, ki me bo prepeljal do Luang Prabanga je preprost majhen kamijon, ki ima na tovornem delu nameščeni dve klopi in streho. Je nabito poln: 17 ljudi – od katerih nas je 5 turistov, naša prtljaga in seveda stvari, ki jih bodo lokalni ljudje prodajali na tržnici. Štiriurna vožnja na odprtem, stisnjen kot sardelica je vsekakor zanimiva. Cesta je v zelo dobrem stanju in ni preveč vijugasta. Na poti trije izstopijo in nekaj jih še poberemo. Popoldan prispem v Luang Prabang. Večje in zelo turistično mesto. Malo spominja na Chiang Mai, vsaj prvi vtis je takšen. Namestim se v hostlu s skupnimi ležišči, kjer takoj spoznam zanimive ljudi. Skupaj z dvema dekletoma iz Avstralije se odpravimo na večerjo na nočno tržnico in kasneje na ogled filma »The Artist« v eno izmed knjigarn. Zelo zanimiv zaključek dneva.

 

Pa lahko noč!

Čas trekingov, neokrnjene narave in preprostih ljudi

Sreda, 19.12. – Ponedeljek,24.12.2012. Danes bi naj prišla slovenska skupina, kateri se bom pridružil za teden dni in skupaj z njimi naredil nekaj trekingov po severnem Laosu.

Četrti dan bivanja v Luang Namthaju se je začel s presenečenjem. Ko tako posedam v sedaj že tradicionalnem lokalu na zajtrku, moja ušesa slišijo dokaj nenavaden jezik. Mlad pa se pogovarja v slovenščini! Saj ne morem verjeti. Po nekaj več kot mesecu dni angleščine, francoščine in nemščine slišim domač jezik in to v živo. Takoj ju ogovorim, prisedeta in pogovor steče. Tudi onadva želita narediti kakšen dvodnevni treking in ko slišita, da čakam na slovensko skupino, izrazita željo, da bi se pridružila. Po zajtrku se odpravita na raziskovanje okolice in dogovorimo se za skupno večerjo ob sedmi uri na lokalni nočni tržnici.

Nekaj pred sedmo zvečer prispeta dva kombija s Slovenci. Kakšen dan –več kot mesec dni nobenega sodržavljana, sedaj pa v enem dnevu kar 14 ljudi. Na hitro se spoznamo. Kasneje se vsi dobimo na pijači v baru novozelandskega para, kjer Roman potrdi udeležbo vseh na prvem dvodnevnem treku. Sledijo pijača, izmenjava in druženje.

Naslednji dan se s kombiji odpravimo do uro in pol oddaljene vasi, kjer začnemo s trekingom. Sledi skoraj šest urni pohod med polji, skozi gozdove, nasade kavčukovca, prečkanje rek brez mostu, po hribih navzgor in navzdol. Vmes si v eni vasi, do katere je možno priti tudi s terenskim vozilom, privoščimo kosilo in krajši počitek. Pozno popoldan prispemo v vas plemena Hmong. Ravno v tem času praznujejo novo leto in to cel teden.

Vas plemena Hmong

Dolga pot do vasi

Vas, ki je dostopna samo peš ali pa nekoliko težje z motorjem. Nobene elektrike, tekoča voda je samo v odprti skupni vaški kopalnici zraven osrednjega prostora (trga), kjer je tudi šola. Seveda smo prava atrakcija za domačine; bolj kot oni za nas. Predvsem otroci so zelo radovedni, vendar tudi dokaj sramežljivi, predvsem deklice. Fantje se pustijo slikati in pozirajo zelo resno, deklice pa se skrivajo in dobesedno bežijo pred fotoaparatom. Ko pa jim enkrat pokažeš njihove slike, pa sledi smeh in medsebojna razprava. Na prašnem trgu odigramo eno nogometno tekmo z domačini – v vasi je samo nekaj moških, ker so ostali več dni na poljih ali nasadih. Otroci se zabavajo na svoj način: balinajo, se lovijo, mečejo neke vrste vrtavke in jih zbijajo … Eden za drugim se umijemo v odprti in skupni kopalnici, na očeh vseh vaščanov. Sledi večerja in ko je že noč, dekleta v lokalnih nošah uprizorijo nekaj plesov. Mi se kasneje še pozabavamo s slikanjem svetlobnega pisanja, nato pa spat.

Otroci med balinanjem

Kopalnica

Radovedneži

Pogled na osrednji prostor v vasi

Hiška za goste ima samo dvanajst ležišč, nas pa je štirinajst. Par in jaz se odločimo za namestitev pri domačinih, t.i. »home-stay«. Prijazna družina mi odstopi eno posteljo. Hiša ima samo en skupen prostor v katerem je vse: kuhinja, shramba, spalnica in prostor za živali. Tanke stene iz bambusa nas ločijo od zunanjosti, tla so ilovnata, torej zemlja, v kuhinji pa gori odprt ogenj, seveda brez dimnika. Dim ostaja v prostoru in služi tudi ogrevanju. Sicer si potem ves dimljen, te pa vsaj ne zebe preveč. Postelja je lesen okvir, nekoliko dvignjen od tal, prekrit z bambusovimi trakovi ter kovtrom in vzglavnikom. Ponoči te prijetno greje od zgoraj, od spodaj skozi bambusove trakove pa hladen zrak poskrbi, da se nekajkrat zbudim. Tudi temperatura ponoči znatno pade.

Ples v tradicionalnih nošah

Nočno ustvarjanje

Okrog pete ure zjutraj me zbudi petelin, ki prične s pozdravljanjem novega dne. Hitro za njim se prebudi tudi domača gospa in prične z gospodinjskimi opravili: zakuri ogenj, začne s pripravljanjem zajtrka, pometa. Sam še vedno upam na kakšno uro spanja. Kasneje se prebudijo tudi otroci, vklopijo MP3 predvajalnike z lokalno glasbo, podijo piščance … torej je čas, da se tudi sam spravim iz postelje. Ura je sedem zjutraj, zunaj je mrzlo in megleno, vsi v skupni hiši za goste še spijo. Pridružim se družini pri ognju, da se malo segrejem. Seveda sem prava atrakcija za otroke: dva fanta in dve deklici. Ponudijo mi banane in pravkar spečen kruh. Ko se nekoliko kasneje pripravljajo na zajtrk, se vljudno poslovim in odpravim do skupne hiše. Noč je bila zelo kratka in hladna, družina pa izredno prijazna.

Prebujanje v megleno jutro

Po poznem zajtrku se odpravimo naprej. Čaka nas še tri ure hoda preko hriba do civilizacije. Vmes imamo še kosilo sredi gozda. Ko prispemo do ceste, nas kombija že čakata in odpeljeta nazaj v Luang Prabang, kjer si privoščim topel tuš. Nekateri si privoščijo še savno in masažo. Zvečer še malo posedamo ob pijači, nato pa se vsi odpravimo dokaj zgodaj v posteljo, saj sta bila zadnja dneva dokaj utrujajoča.

Kosilo sredi gozda

V soboto zjutraj zapustimo Luang Prabang in se s kombiji odpeljemo v sedem ur oddaljeno manjše mesto Muang Khoua. Na vzhodu Laosa. Do sosednjega Vietnama je samo 20 km. Cesta se vzpenja in spušča, polna je zavojev in manjših obcestnih vasi. Je dokaj ozka in nevarna, saj marsikdo seka ovinke ali pa se vozila puščajo kar na cesti v nepreglednih ovinkih. Nekje na polovici poti si v mestecu Oudomaxay (Muang Xay) privoščimo kosilo. Od tukaj nato nadaljujemo proti našem cilju Muang Khou. Majhno, skoraj obmejno, mestece je izhodišče za začetek naslednje dogodivščine: štiriurne vožnje z ladjo, nekaj urnega trekinga, spanja pri domačinih v vasi in nato spusta z bambusovimi splavi po reki navzdol ter nadaljevanja z ladjo in kombiji do Luang Prabanga.

Pristanišče in naša ladja

V nedeljo zjutraj se z majhno ladjo - ali večjim čolnom – odpravimo po reki Ou navzdol. Pot nas pelje mimo majhnih vasi, ki so raztresene vzdolž reke, mimo obdelanih naplavin,pritokov rek in potokov ter neokrnjene narave. Po nekaj več kot treh urah se ustavimo na obrežju in pripravimo manjše nahrbtnike. Večji ostanejo na ladji, ki nas bo kasneje pobrala in odpeljala naprej. Začne se vzpon na hrib in ko pridemo na vrh, se nam odpre pogled na skoraj neskončne gozdove, sredi katerih so polja »lepljivega« riža in v dolini pod nami majhna zaspana vas ob reki. To je naš cilj.  – vas plemena Khamu. Izhajajo iz Kambodže. Ko se spuščamo po strmem pobočju lahko slišimo bučanje reke pomešano s prešernim smehom igrajočih otrok. Še samo prečenje reke in že smo v vasi. Spremljajo nas radovedni pogledi otrok in nekaterih žensk. Moških je tudi tukaj bolj malo, očitno so na delu ali pa v mestu.

Vas ob reki

Radovedni pogledi

Otroci skrbijo za otroke

Ko postanemo prijatelji

Namestimo se na osrednjem trgu, pod budnimi in radovednimi pogledi domačinov. Hitro se vzpostavi zaupanja vreden stik, predvsem preko slikanja, saj jih njihove podobe na fotoaparatih zelo zabavajo. Sprehod po vasi razkrije tudi vsakdanja opravila: luščenje riža, čiščenje skozi sito, razna popravila, izdelava bambusovih trakov za vezanje, umivanje v edini skupni kopalnici in seveda igro otrok.

Luščenje riža

Čiščenje in sejanje riža

Pranje

Popravljanje posode

Predelava bambusa

Kupimo prašiča za večerno pojedino in nekaj perutnine. Zabavamo se z domačini, pijemo pivo in seveda riževo žganje »Lao Lao« domače proizvodnje. Zvečer se po vasi prižgejo ognji okrog katerih se zberejo ljudje in na katerih pečejo svinjino. Prinesejo majhne boben in doma narejene činele ter začnejo prepevati in plesati. Seveda nas povabijo, da se jim pridružimo. Zabava traja pozno v noč, ko se naposled odpravimo spat. Seveda spimo pri njih v njihovih hišah. Sem že navajen.


Naša večerja

Slovo od vaščanov

Naslednje jutro že na vse zgodaj sestavljajo splave iz bambusa, s katerimi se bomo v naslednjih štirih urah spustili po reki navzdol, vse do reke Ou, kjer nas bo čakala ladja. Ob odhodu je zbrana vsa vas in nam maha v slovo. Bilo je fantastično!

Bambusovi splavi

Spust po reki

Spuščamo se po reki na majhnih bambusovih splavih, sedeči le nekaj cm od tal, kar pomeni, da nam na vsakih še tako majhnih brzicah zmoči zadnjico ali še kaj več. Po nekaj manj kot štirih urah prispemo do reke Ou, kjer nas čaka ladja in tukaj imamo tudi kosilo. Sledi še vožnja do majhne vasi Muang Ngoi, kjer imamo božično večerjo in prespimo. Naslednji dan pa v Nong Khiaw.

Pa lahko noč!

Laos in Luang Namtha

Nedelja, 16.12. – Torek, 18.12.2012. Ko prečkaš mejno reko Mekong in se znajdeš v Laosu, lahko takoj ugotoviš, da se je marsikaj spremenilo. Manj je avtomobilov, ljudje so bolj nasmejani in kar je najpomembnejše – čas teče tukaj počasneje. Seveda metaforično. Ni občutka za nujnost ali stres, kar je glavna značilnost »bolj razvitega« sveta; to daje tukajšnjemu življenju pridih brezčasnosti in neomejenosti, bolj si svoboden.

Delavske hišice med riževimi polji

Delo na polju

 

Dekle v tradicionalnem
"sint" krilu

Ženske so oblečene v prelepa »Sins« krila za ovit – ročno tkana iz volne ali svile. Vsi so prijazni in pripravljeni pomagat ali pokramljat s teboj. Če vstopiš v trgovino sredi vročega dne, moraš najprej poiskati prodajalca ali blagajničarja oz. ga zbuditi. Tukaj te ne nadlegujejo in ti ne vsiljujejo stvari, ki jih moraš kupiti, kot v drugih državah. Medsebojni odnos je spoštljiv in nekoliko sramežljiv, kar je zelo prijetno in spodobi se, da ravnaš na enak način.

Ko se tako vozim okrog, ugotavljam kako zeleno in bujno je vse, in kako so ljudje srečni ko živijo v majhnih lesenih, bambusovih ali slamnatih hiškah, skupaj s prašički, kozami in okrog tekajočimi kurami. Smeh in zabava so najpomembnejše stvari v dnevnem življenju teh ljudi.

Prečkanje bambusovega
mostu na poti v šolo

V zadnjih treh dneh sem obvozil okolico mesteca Luang Namtha, ki leži na planoti, obdani s hribi. Dovolj je 5 min vožnje s skuterjem in že si na deželi. Ampak dobesedno. Ceste se pogosto spremenijo v makadamske kolovoze, reke prečkaš ali skozi vodo ali na bambusovih mostovih. Vasi so pretežnoiz bambusa ali lesa, le tu in tam je kakšna iz opeke. Pravi užitek se je zapeljati med riževa polja, ki so sedaj v mirovanju in jih počasi pripravljajo na spomladansko saditev riža, in se usesti v eno izmed neštetih pomožnih hišk. Le-te uporabljajo za počitek med delom na poljih. Ura ali dve mineta, kot bi tlesknil s prsti, med opazovanjem pokrajine, živali, ki se pasejo po praznih poljih ali ljudi, ki iz odmaknjenih vasi prečkajo polja, da pridejo do trgovine ali šole.

 

Lokalne ceste, financirane s Kitajskim denarjem ...

... in kolovozi do vasi.

V oklici mesta sta tudi dve stupi: najstarejša in najmlajša. Za slednjo to vsekakor drži, saj je še v fazi izgradnje. Se pa odpre lep razgled nad celotno planoto in mesto pod hribom. Najstarejša iz l. 1628, pa je bila uničena med ameriškim bombardiranjem 1966. leta (Vietnamska vojna). Nameščena prav tako na hribu med drevesi nudi idealno mesto za počitek in umik pred močnim soncem. Ko tako počivam in se pogovarjam z nemškim parom, pride skupina okrog 12-tih otrok in se igra v okolici. Seveda so radovedni in iščejo možnosti, da se ti približajo. In ko jih pogledaš ali ogovoriš, v smehu zbežijo. Ko jim pokažeš fotoaparat in jih s kretnjami povprašaš ali jih lahko slikaš – to je del splošnega načina komunikacije s tukajšnjimi ljudmi, da jih povprašaš za dovoljenje za slikanje in seveda moraš spoštovati njihovo odločitev, če zavrnejo – se med igro ustavijo in nadenejo resne obraze. Seveda jim je potrebno tudi pokazati kaj si slikal in takrat padejo vsi zadržki. Glasno komentirajo sliko in kažejo na sebe ali druge ter se smejijo. Kako malo je potrebno, da se ljudje sprostijo in ti malo bolj zaupajo.

Radovedni lokalni otroci ...

... opazujejo z zanimanjem svoje slike

 Življenje je lahko tako enostavno. Zakaj si ga sami naredimo težkega?

Pa lahko noč!

Hiša na drevesu, opice in jaz - kot Tarzan

Četrtek, 13.12. – sobota, 15.12.2012. Bujenje je bilo res rano. Vsaj glede na dosedanje navade. Na hitro spakiram najnujnejše: dve majici s kratkimi rokavi, kratke hlače, flis in najnujnejši toaletni pribor (tuš in zobje). Pa seveda fotoaparat. Ostalo opremo pustim v hostlu, saj nameravam tam prespati ko se vrnem.

Ogromna drevesa na katerih
so hiške

Zbor je ob 8.30 v pisarni agencije, kjer nas bodo seznanili z varnostnimi predpisi in podali navodila za obnašanje. Predstavijo nam film o varnostnih predpisih: kako se namesti varnostni pas, varovanje pred, med in po spuščanju po vrveh med drevesi (ziplining), glede bivanja v drevesni hiši, uporabo ognja, ipd. Seznanjeni z osnovnimi informacijami, se namestimo na dveh 4x4 vozilih. Vožnja bi naj trajala okrog dve uri, zato se vsi sprašujemo ali ne bi bilo bolje – in vsekakor udobneje, če bi nas odpeljali s kakšnim minibusom. Cesta je v odličnem stanju, saj je stara komaj tri ali štiri leta in je zgrajena s Kitajskim denarjem. V zameno za naravna bogastva Laosa. Peljemo se dokaj hitro in zadaj na odprtem kamionu je dokaj hladno in vetrovno. Po nekaj več kot uri vožnje se ustavimo v obcestni trgovini/gostilni za nekaj minut, vsi prepihani kljub toplemu soncu. Voznik zavije na stransko pot in nemudoma zapelje v reko, da jo prečka. Sedaj se zavemo zakaj 4x4 in ne udobni avtobus. Pot se nadaljuje po, odsekoma, skoraj neprevozni cesti. Lahko bi rekel kolovozu. Zadaj na vozilu nas premetava po mili volji, vsake toliko nam pride nasproti kakšna veja, cesta pa se na dveh odsekih spremeni v blatno igrišče, na katerem ima tudi naš 4x4 rahle težave. Najprej prispemo v odročno vas od koder se naprej odpravimo peš do baznega tabora – kjer spijo vodiči in nato še v hribe do prvih zipov. Po uri in pol hoje ter spuščanja po kablih, prispemo končno do naše koče št. 1: največje v parku. Je v krošnji ogromnega drevesa na višini približno 20 m od tal in v treh nivojih: spodaj prostor za druženje, spanje za dva, kuhinja in WC, nato je medetaža, kjer lahko spijo trije in najvišje je spalnica za štiri do šest oseb. Nas je bilo devet v hiši in dva vodiča na razpolago.

 

Hiša št. 1 - naša hiša

Pogled navpično navdol ... tla se skoraj ne vidijo

Skupni prostor oz. terasa

Zgornja spalnica v meglenem jutru

Po namestitvi se takoj odpravimo spuščat po gozdu. Pravo adrenalinsko doživetje. 25 m nad tlemi v krošnji drevesa, samo z varnostno sponko in  povezan z jekleno vrvjo po kateri se bom spustil. In nato se odrinem ter s hitrostjo do 30 km/h potujem daleč nad krošnjami že tako visokih dreves ter občudujem panoramske razglede skoraj nedotaknjene narave. Božansko in kot Tarzan. In to ponovim kar nekajkrat. Prihajajoč večer nas opomni, da se moramo počasi vrniti v naše drevesno gnezdo. Vsi smo prijetno utrujeni, vendar še vedno polni adrenalina. Večerja nas že čaka in ko se najemo, počasi pričnemo občutiti utrujenost. Kopalnica – če lahko tako rečem leseni podlagi in nad njo prosto visečemu tušu – nam ponudi hladno osvežitev (ni tople vode) in med umivanjem razgled po okoliškem gozdu. Ko vsi opravimo toaleto se zberemo na skupni terasi (prostor temu ne morem reči) in se ob namizni svetilki igramo igro »Volkodlak« skoraj do polnoči. Zaspim ob poslušanju nenavadnih zvokov iz gozda in s pogledom na zvezdnato nebo, brez oblačka in motečih luči.

Priprave na vrhunsko doživetje

Adrenalinski občutki

Naši kuharci in vodiča

Naslednje jutro se zbudim nekaj pred sončnim vzhodom zaradi nenavadnih zvokov iz gozda. Kot neke vrste petje. Nisem edini, ki se zbudi. Kasneje zvemo, da so to klici opic gibon, ki pa so nekoliko oddaljene. Ponovno se zbudim ob prvih sončnih žarkih, ki posijejo med listjem in slišim zvok udarjanja vodnih kapljic po strehi. Pa ne da dežuje. Ugotovim, da je močna megla pustila obilico vode na listih dreves, ki sedaj kaplja na streho. Kakšno olajšanje. Dve dekleti iz vasi in vodiča so že prinesli zajtrk in nas čakajo. Nekaj po deseti se odpravimo nadaljevati naše dogodivščine od prejšnjega dne. Na hitrejših, daljših in še višjih vrveh. Tako smo navdušeni, da se ne vrnemo za kosilo in kar nadaljujemo spuščanje. Popolnoma utrujeni in skoraj brez moči se vrnemo komaj okrog četrte ure. Hrana se tako zelo prileže. Najprej še razmišljamo o nadaljevanju pustolovščine, vendar na koncu prijetno utrujeni omagamo. Počasi vsi opravimo toaleto, ko dekleta iz kampa že prinesejo večerjo. Zvečer ponovimo napeto igro o volkodlakih in se pozno ponoči odpravimo pod odeje. Še en lep dan je za nami.

Panoramski razgled

Zjutraj se scenarij petja gibonov in padanja vodnih kapljic ponovi. Danes zapuščamo ta čudovit prostor. Kratek treking, vmes nekaj spustov po vrvi in nato še zadnji adrenalinski spust. Poskušam si čim bolj ogledati okolico in si zapomniti vsak trenutek tega doživetja.

Vrnemo se v vas in tam počakamo na vozili, ki pripeljeta nove pustolovce in nas bosta odpeljali iz tega majhnega raja. Vaščani so zelo prijazni in delujejo zelo srečno. Komaj tukaj lahko vidiš, kako malo je potrebno za mirno in srečno življenje.

Dekle v tradicionalni
noši

Družina v senci

Radovedne mladenke

V Huay Xai se vrnemo v popoldanskih urah, sledi tuš v hostlu in nato se določim, da bom danes nadaljeval pot v smeri Luang Namthaja. Avtobus odpelje po šesti zvečer, tako da v 180 km oddaljen kraj prispem nekaj po deseti zvečer. Komaj najdem hostel, saj je dosti zasedenih.

Dosti ljudi vstopi v Laos s prečkanjem reke Mekong med mestoma Chiang Khong na Tajski in Huay Xai na Laoški strani. Večina potem takoj nadaljuje pot proti Luang Prabangu, bodisi s čolnom ali pa z avtobusom. Škoda, ker zamujajo po vsej verjetnosti eno največjih atrakcij v Laosu. Res je, da mesto Huay Xai ne ponuja skoraj ničesar drugega, za kar bi se splačalo ostati, pa vendar je tukaj projekt The Gibbon Experience. ne smem si delati iluzij, da bom videl gibone, ko bom letali med drevesi. Projekt je naravovarstvene vrste. Vključuje nekaj lokal vasi in jim nudi prihodek od omejenega turizma, kar je vsekakor bolje, kot sekanje gozda in odvzemanja življenjskega prostora nekaterim živalskim vrstam. Mislim, da je bistvo te izkušnje doživeti neokrnjeno naravo, uživati v prekrasnih pokrajini medtem, ko letiš z ene strani hriba na drugo ter zvečer in ponoči prisluhniti zvokom gozda. Da bi videl gibona/e v živo, je utopija. Imel sem srečo, da sem vsako jutro, ob zori, slišal prepevanje ogroženih črnih gibonov. Vsekakor nepozabno doživetje, ki ga lahko samo priporočam vsem, ki boste šli tukaj mimo.

Do naslednjič!

 

Pa lahko noč!

Laos prihajam



Torek, 11.12.2012. Danes sem se vrnil v Chiang Rai, kjer bom preživel še zadnjo noč na Tajskem. Jutri se premaknem v Laos.
Po prihodu nazaj v mesto sem se odpravil do magičnega belega templja Wat Rong Khun, ki je okrog 15 km zunaj mesta. Lokalni avtobus me najceneje pripelje v neposredno bližino, potrebno je narediti le še nekaj korakov. Posebnost tega budistično-hinduističnega templja je, da je popolnoma bel. Deluje kot iz pravljice, kot da je iz snega. Kompleks so pričeli graditi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in ga še niso dokončali. Bela barva pomeni tukaj žalovanje, vendar gre v tem primeru za Budovo čistost. Most do templja pomeni prehod v nov cikel življenja, dostop do neomadeževanosti Bude. Notranjost templja je poslikana za neobičajnimi motivi iz različnih filmov: Vojna zvezd, Matrix, Osmi potnik, ipd. … resnično neobičajno. V notranjosti je prepovedano slikati, zato nobene slike.


Veličastni beli tempelj

Dodaj napis

Kontrasti

Zvečer se odpravimo na nočni bazar – na večerjo in sprehod po stojnicah. Dokaj pestro dogajanje na majhnem prostoru. Seveda v primerjavi z BKK ali Chiang Maiem.

Prehrambeni prostor znotraj večernega bazarja

Novoletni okraski ... brez snega :-(

Pa lahko noč!

 

Sreda, 12.12.2012. Zbudim se nekaj po deveti, saj moram spakirati in se odjaviti. Dekleti iz Slovaške prideta mimo in me pobereta, da gremo skupaj na avtobusno postajo. Tudi oni dve odhajata v Laos. Družba na avtobusu prav pride. Peljemo se z lokalnim avtobusom, torej nobenega sedežnega reda in tudi nobene garancije, da dobiš sedež. In res ga nisem dobil. Malo več kot uro sem stal v majhnem avtobusu in se s temenom glave skoraj dotikal stropa avtobusa. Po dobri uri se je sprostilo nekaj mest in uspel sem sesti. Tako spoznam Nizozemko in pogovor hitro steče.

Lokalni avtobus do meje od zunaj ...

... in od znotraj.

Prispemo v obmejno mesto Chiang Kong na Tajski strani in se odpravimo proti reki Mekong, ki je mejna reka. Sledi obmejna kontrola in nato se vkrcamo v čoln, ki nas bo prepeljal v Laos. Kratka vožnja nam omogoči še zadnje poglede proti Tajski in istočasno približuje obalo Laosa. Takoj po izkrcanju sledi postopek pridobivanja vize. Potrebuješ potni list, sliko in izpolnjen obrazec za vstop ter seveda 35 USD za plačilo. Vizo dobimo v roku 10 min in se odpravimo v mesto Huay Xay. Ena glavna ulica na kateri so vsi hostli, hoteli, restavracije in prodajalne.

Čolni za prevoz do Laosa

Laos pred nami

Najprej stopim do pisarne za Gibbon experience – tridnevno bivanje v gozdu, spanje v drevesnih hišah in premikanje po zraku, po vrveh napetih med drevesi. Prosto imajo še eno mesto za jutrišnji odhod. Odlično!

Namestim se v hostlu in nato z dekleti na večerjo. Spoznamo še Japonca in Avstralski par in skupaj večerjamo. Zanimivo je izmenjati informacije in izkušnje z ljudmi iz različnih držav. Po večerji hitro spat, saj se bo potrebno jutri zgodaj zbuditi. Dobra stran je, da tam ni elektrike in interneta.

Sončni zahod nad Tajsko

Pa lahko noč in se beremo čez tri dni!