Routeburn track

Sem nazaj - živ in zdrav. Samo malo utrujen J



Jutro na Routeburnovi koči

Sobota, 28.1.2012. Vremenski bog se je danes zjutraj izkazal – sončno jutro. Dobri obeti. Karte za bivanje sem dobil in se odpravil proti izhodišču poti, vasi Kinloch oz. 15km severneje. Ob izhodu iz Queenstowna poberem dve štoparki – Kitajki. Ena iz Hong Konga, druga iz bližine Šanghaja. Pogovarjamo se o tem in onem, pokrajina pa nas preseneča z različnimi pogledi. Zadnjih nekaj km je po makadamski cesti. Začetek vzpona je dokaj obetaven – ne preveč strmo. Ena Kitajka zaostane,  druga jo gre iskat, jaz pa naprej. Začne malo deževati. Prispem do prve koče pred pravim vzponom, kjer srečam nekaj drugih pohodnikov: par iz Brazilije, par iz Izraela, par iz Amerike. Pot postaja postopoma bolj strma, nekoliko skalnata, ob vsem tem pa še vedno prši, kar še dodatno popestri vzpon. Po 3 urah in pol prispem do mojega današnjega cilja: koče Routeburne Falls (pri Routeburnovih slapovih).

Sem med prvimi. Izberem si ležišče - 48 jih je – in se delno umijem (tušev ni) ter preoblečem, saj sem nekoliko premočen. Upravnik John in njegova prijateljica Nini že zakurita v jedilnici. Malo se pogovarjamo in povesta, da bodo jutri šli po »nekomercialni« poti proti mojemu drugemu cilju. Seveda le, če ne bo premočno deževalo. Se priporočim. Počasi prikapljajo tudi ostali. Priprava večerje, spoznavanje ljudi, pogovori. Spoznam angleški par – Maia in Adrian terAngležinjo Rosi, ki se je izselila sem pred osmimi leti. Počasi spat. Noč bomrzla.

Od leve: Nini, John in Ben
uslužbenci DOC

Nedelja, 29.1.2012. Prebudimo se v sončno jutro in tudi napoved za danes pravi, da bo čudovit dan. Počakam, da John pride z obhoda. Odločitev o »alternativni« poti je potrjena. Ni preveč vode v potokih, ki jih bomo prečkali. Udeleženci smo: Nini,John, Ben – vsi DOC, Alex - lokalec in jaz – turist. Letno gre po tej »poti« manj kot 25 ljudi. Sem eden izmed izbrance.

Nekoliko se spustimo, nato pa zavijemo skozi praprot proti enemu potoku, ki se strmo vzpenja pred nami. Postane mi vroče, saj bo potrebno plezati po skalah tega »potoka« navzgor in to kar 800 m višinske razlike. Skoraj vertikalno. Jaz pa nosim še svoj 11kilogramski nahrbtnik. To bo veselo L. Dokaj hitro napredujemo, voda teče po meni in skoraj ves sem premočen. Skale so spolzke ampak vseeno gre. Končno pridemo do konca, kjer se »pot«, ki je ni, nadaljuje preko strmega travnatega pobočja. John ve kam moramo. Če ne bi bilo njega, ne vem ali bi našli pravi prelaz, kajti možnosti je kar nekaj. Vzpon po tej travi je skoraj tako naporen kot po potoku. Še en majhen potok in smo na sedlu. Razgled odtehta težave vzpona. Na eno stran se vidi naš današnji cilj – koča pri jezeru MacKenzie vključno z jezerom, na drugo pa dolina reke Dart, od koder smo prišli. Čudovito!

Dolina reke Dart

Počitek pred spustom. John, Ben in Alex se vrnejo na isto stran, od koder smo prišli, z Nini pa se spustiva proti koči. Najprej sneg, nato melišče, vse seveda dokaj strmo. Po dveh urah sva pri jezeru in nadaljnjih 20min pri koči. Nini se odpravi po »komercialni« poti nazaj, jaz pa ostanem.

Pot navzdol - jezero MacKenzie v ozadju

Nekateri ostali pohodniki od včeraj so že prišli, drugi so še napoti. Nujno potrebujem testenine, saj je bil ta pohod skoraj na mejah mojih zmogljivosti – nenačrtovan, nepravilna prehrana, tudi hrana zraven ni bila najbolj primerna, zraven tega pa še dokaj adrenalinski.  Vremenska napoved za jutri je dokaj dobra, le proti večeru bi se naj pojavile padavine. Večerja in razgovor z ostalimi, potem pa dokaj hitro spat.

Jezero MacKenzie

Ponedeljek, 30.1.2012. Ponoči sem slabo spal, saj je temperatura zdrsnila na ničlo! Nekdo je odprl okno tako, da je bilo v koči ledeno mrzlo. Očitno ni samo mene zeblo, saj so tudi ostali spali oblečeni kot Eskimi J Zajtrk, nato pa po komercialni poti nazaj od koder sem prišel. Poslovim se od ostalih, ki gredo naprej proti The Divide, kjer sem jaz hodil pred nekaj dnevi. Napredujem dokaj hitro. Na grebenu se mi odpre čudovit razgled na dolino reke Hollyford. Po dveh urah pridem do sedla Harris od koder se začnem spuščati proti koči Routeburne Falls. Naenkrat se pojavi jezero, ki ga napaja ducate majhnih potokov. Iztok pa so čudoviti Routeburnovi slapovi tik nad kočo. Ustavim se in pozdravim Nini in Johna. Zahvalita se mi za pohod in pohvalita moje sposobnosti. Neverjetno, nisem pričakoval da sem bil tako dober! Vedno bom dobrodošel pri njima. Mogoče se še srečamo. Adijo!

Gorski vrh Harris se igra z oblaki

Vreme se počasi slabša, oblaki se nabirajo na gorski verigi. Napoved za jutri je: dooosti padavin. Še dobro, da bom danes nehal hoditi.

Še dve uri hoda pa sem spodaj na parkirišču. Tridnevna dogodivščina po gorovju Humboldt se je zaključila. Sedaj razumem, zakaj ljudje iz vsega sveta pridejo sem pohajkovat, čeprav imajo doma gorovja. Tudi Evropejci in Američani. Je enostavno čudovito! Pa to je le ena izmed mnogih poti!

Malo sem utrujen. Odpeljem se še proti dolini Paradise (paradiž), kjer naj bi posneli kar nekaj scen za film Gospodar prstanov. Lepo, vendar se mi ne da več fotografirat L

Vožnja do Queenstovna je dokaj naporna, saj sem vedno bolj utrujen in zaspan. Že med spustom sem si zaželel odlične fish & chips iz PJ'sa. Komaj čakam, da prispem. Velika porcija hrane se prileže. Njam, najm. Želodec je poln. Sedaj vidim še samo tuš in posteljo. Pa še perilo moram oprati. Kako paše topel tuš!!! Sedaj še postelja - tudi sonce se odpravlja spat.

Večer nad Queenstovnom

Pa lahko noč!

Queenstown

Raznolikost

Četrtek, 26.1.2012. Vremenska napoved se je dejansko uresničila. Namesto toplih sončnih žarkov me je danes pričakalo mrzlo in deževno jutro. Poslovim so od »sostanovalcev« zadnjih treh noči in se odpravim v Te Anau, v knjižnico, ker imajo zastonj internet. Saj ne, da sem postal gorenc – ups, škrt sem mislil napisati – ampak zakaj ne bi kaj prihranil J

Malo pogledam kaj dogaja, pri vratih pa spoznam Svenjo iz Nemčije. Oba čakava, da dež malo poneha in se lahko odpraviva do avtomobilov. Beseda da besedo in najdeva skupno točko: oba se ukvarjava s fotografijo; ona skoraj profesionalno. Skupna tema, juhu! Tako se nekaj časa pogovarjava, ko pade predlog za kosilo – ura je že popoldan in oba sva lačna. Čas hitro mineva in ugotovim, da se danes ne bom preselil v Queenstown, ker je oddaljen cca 3 ure. Najdem prenočišče v enem hostlu tukaj … in čakam, čakam in čakam (ter upam) da bo jutri boljše vreme. Konkretno se je ohladilo.

Sladki vrhovi

Petek, 27.1.2012. Ledeno mrzla noč se je končno prevesila v dokaj sončno jutro. Nekaj oblakov na nebu je še vedno pričalo o včerajšnjem deževju in mrzli noči. Bilo je tako mrzlo, da sem moral uporabiti še spalko zraven pokrivala ter nadeti zokne (nogavice). Današnji načrt je preprost: priti iz točke A = Te Anau v točko B = Queenstown in se pripraviti za tridnevni pohod po Routeburnovi poti. Toliko priporočajo v DOC (Department Of Conservation). Bomo videli jutri – če bo seveda vreme zdržalo.

Pri izhodu iz mesta poberem tri fante, ki štopajo. Gredo v Queenstown in družba prav pride. Dva Izraelca – Ben in Ron – ter ne boste verjeli: Nemec Štefan. V Izraelu je navada, da po končanem obveznem vojaškem urjenju (3-leta za moške in 2-leti za ženske) gredo na potovanja za nekaj časa – navadno do enega leta, preden se zaposlijo ali nadaljujejo s študijem. Čas hitro mineva, pokrajina se spreminja in nas vedno znova preseneti z osupljivimi pogledi: zdaj hribi s pocukranimi vrhovi (ponoči je snežilo nad 1.000 m!!), zdaj čudovito jezero, nad vsem pa lebdijo beli oblaki različnih oblik - najlepša pa je kombinacija vsega.

Popotniki različnih narodnosti

Prispemo, fantje se odpravijo proti hostlu, jaz pa imam namen nadaljevati proti kraju Kinloch, da bom bližje izhodišču za jutrišnjo pot. Sposodim si še nekaj opreme in nakupim hrano ter rezerviram bivanje v kočah. In sedaj se zalomi: kljub temu, da sem že plačal bivanja, moram prevzeti »vstopnice« v DOC centru. In le-ta je seveda že zaprt! Poiščem prenočišče, da bom lahko zjutraj čim prej v DOC-u in nato odrinem od tukaj. Simpatičen hostel - za spremembo Nemci predstavljajo manj kot polovico udeležencev.

Preprosta lepota

Če bo vse ok, me naslednje tri dni ne boste brali (L) ampak ne obupat, vse lepo se vrne! Z novimi izkušnjami in slikami.

Večerna idila

Pa lahko noč!

Fjordi

pa ne Norveški J



Jutro nad jezerom

Torek, 24.1.2012. Vremenska napoved za današnji dan je obetala veliko – pogled skozi okno pa nekoliko manj. A pustimo se presenetiti. Do kraja Te Anau, ki leži ob čudovitem istoimenskem jezeru (v bistvu so vsa jezera tukaj čudovita, le da imajo te nadležne muhe) je 10 min vožnje. Pridobim potrebne informacije in se odpravim ob jezeru navzgor proti Milfor Soundu – fjordu. Nimajo samo Norvežani fjordov! Pot je kar dolga 120km v eno smer.

Pokrajina je bolj zelena in veliko je dreves in gozdov. Na poti se splača ustaviti ob Mirror Lakes torej »ogledalnih jezerih«, ker se na njihovi gladini rišejo vrhovi bližnjih hribov. Čudovito (vem, da se ponavljam, ampak kaj morem J). Najboljše je dopoldanski čas, saj je takrat sonce še za drevesi. Popoldan pa sije direktno v jezero – zato ni nobenega odseva od hribov. Kristalno čista voda. Pa še račke plavajo na njej in se potapljajo za hrano. Vidiš jih kako se potopijo in nekaj sekund plavajo pod gladino. Lepo (sedaj sem uporabil drugo besedo).



Dvojnost - Mirror Lakes



Naslednja točka, vredna ustavljanja je The Divide – najnižji prelaz v južnih Alpah (531m) in izhodišče za več pohodniških poti (Caples, Greenstone in Routeburn). Na slednjo sem zakorakal, navzgor proti Key Summitu – razgledni točki. 3 ure bi naj hodil. To je seveda samo en delček celotne poti. Ostalo bom prehodil v naslednjih dneh, če bo vreme dopuščalo. Pot se vzpenja skozi lep gozd, torej večino časa si v senci. Zelo dobro, saj je sonce pregnalo oblake in se sedaj bohoti na sinje modrem nebu, brez oblačka. Le zadnji del je brez sence. S seboj imam klobuk in sončna očala. Ponudi se prelep 360-stopinjski pogled na okoli ležeče hribe. Res lepo! Sploh v takšnem vremenu.



Key Summit - razgledna točka



Pri izvozu iz parkirišča poberem dva štoparja – uganete katere narodnosti? Nemca, seveda J Hannes in Mike sta prehodila Routeburnovo pot, sedaj pa želita pogledat še Milford Sound.

Snežna votlina

Naslednja postojanka je pred vhodom v 1.219 m dolg predor Homer. Tukaj naj bi nas nadlegovale papige Kea, ki se lahko lotijo kakšnega avtomobilskega dela, če jim je dolgčas (brisalci, gume…). Danes ni ne sluha ne duha od njih. Škoda. Je pa na strani vidno še nekaj snega in v njem predor, po katerem teče voda, ki si je svojo pot utrla že s samega vrha hriba. Spektakularni slap. Vožnja skozi predor je dogodivščina zase. Slaba osvetlitev in ozek predor naredijo svoje.

In prispemo v dolino fjordov. Strme pečine se dvigajo na obeh straneh, poraščene z majhnimi drevesi in grmičevjem med katerimi si utira pot nešteto majhnih slapov. Takšna scenografija se nadaljuje vse do konca ceste, kjer se prične dejanski fjord z morsko vodo. Od tod plujejo ladjice z izletniki vse do Tasmanovega morja.

Milford Sound

Pot nazaj poteka v pogovoru s fantoma, vmes pa tudi zaspita saj sta bolj malo spala v zasilnem prenočišču. Nakupim še nekaj hrane, nato pa počasi spat saj jutri odidem zgodaj zjutraj na celodnevni izlet z ladjico po drugem fjordu – Doubtful Sound. Pa še vreme bi naj bilo lepo. Bomo videli.

Doubtful Sound v oblakih

Sreda, 25.1.2012. Vremenska napoved tukaj je skoraj kot škatla bombonjere: nikoli ne veš kakšna bo (to sem si sposodil iz Forest Gumpa J). Danes so me prebudili nežni sončni žarki, ki so našli svojo pot skozi zastrto zaveso. Tik pred nastavljeno budilko. A je že čas, da vstanem iz tople postelje? Bo že moralo biti. Noče je bila prekratka … Tako je hladna in jasna noč je prepustila mesto dokaj toplemu sončnemu jutru. Upam, da bo takšno vreme cel dan. Čaka me celodnevna vožnja po fjordu Dobtful Sound. Naj bi bil lepši od Milforda. Vsekakor je daljši. Z majhno ladjico se odpravimo iz kraja Manapouri po istoimenskem jezeru. Trajalo naj bi eno uro. Voda je dokaj razburkana, saj konkretno piha. Zaenkrat še nič presunljivega, sem še nekoliko zaspan. Pristanemo na drugi strani ob hidro elektrarni. Nivo jezera je cca 200m nad morjem. Elektrarna pa je nameščena 182m pod gladino jezera – skoraj na nivo morja. Vse zgrajeno v živo skalo. In to na robu civilizacije – dobesedno. Vse stroje in material so morali prepeljati z ladjami, prenočišča za delavce so bila prav tako na ladji. Pohvale za gradbenike. Je največja hidroelektrarna te države in proizvede 850MW elektrike, kar zadošča za srednje veliko mesto. Dejansko uporabljajo to elektriko za talilnico aluminija v kraju Bluff in s tem razlogom je bila tudi narejena.

Avtoportret v steklu



Uravnoteženost



Pot nadaljujemo z avtobusom do 25km oddaljenega kraja Deep Cove od koder odplujemo z nekoliko večjo ladjo.

Tokrat v odprt fjord Doubtful Sound - proti morju. Vreme tukaj je dokaj oblačno in nekoliko manj piha. Vsaj ne bo prevroče. Čudovita pokrajina skoraj vertikalnih sten poraščenih z drevesi. Kašen umetnik je narava, da omogoča takšno vegetacijo v takšnih razmerah. Debelina prsti je minimalna in če kakšno drevo »izgubi« stik s podlago, dobesedno olupi tisti del hriba. Vendar narava vse to popravi. Nizko-ležeči oblaki se občasno umikajo soncu in njegovim toplim žarkom ter tako naredijo vožnjo z ladjo še bolj atraktivno. Večinoma pa je oblačno.

Pogovarjam se z Švedskim parom, ki primerja to pokrajino z norveškimi fjordi. Spoznam švicarsko družino, ki s 6-letnim otrokom potuje po NZ. Dve starejši Nemki, ki sta na poti z avtom. Dve Italijanki s katerima se dogovorimo za pijačo zvečer … Ogromno informacij in poznanstev. Pa saj je prav tako.

Vožnja nazaj je dokaj umirjena, saj smo vsi utrujeni in zaspani. Pa saj nismo nič takšnega delali. Mogoče samo morski zrak in pogovori. Pristanemo nekaj pred 19-to zvečer. Pod tuš, nekaj pojest, nato pa na pijačo z dekleti. Jutri odpotujem naprej proti Queenstownu. Dež bo.

Pa lahko noč!

Stric in sneg

Začetek južne
panoramske ceste

Nedelja, 22.1.2012. Najprej se moram pohvalit: postal sem stric! Moj brat Sandi in njegova punca Vesna sta dobila sina Marka – mojega nečaka. Čestitam!! Kot da bi vedel, sva šla včeraj zvečer (torej jutro doma) s Kate na pijačo…. Huh, to pomeni dodatne obveznosti tudi zame. No, bomo videli….

Celo noč je deževalo zato je zunaj dokaj mrzlo. Poslovim se od Kate in mesta Dunedin ter zajaham (prispodoba) svojega jeklenega konjička. Smer jug. Še prej pa natočim gorivo, saj je le-to v večjih mestih cenejše kot na podeželju. Uslužbenec mi pove, da je v vremenski napovedi za danes: SNEG! Ja, tudi jaz nisem mogel verjeti – sredi poletja naj bi snežilo.

Najboljše je uporabiti južno panoramsko cesto, ki se vije pretežni čas ob morju in ponuja čudovit razgled na pokrajino. Ponovno dežuje. Zgleda, da bodo moji plani za danes dobesedno splavali po vodi. Nameraval sem narediti nekaj krajših trekingov …

Svetilnik pri Nugget Pointu

Ustavim se pri Nugget Pointu – svetilnik na koncu rta s čudovitim razgledom. Tako vsaj obljubljajo. Dež je nekoliko ponehal, tu in tam še kakšna kaplja. Piha pa izredno močan veter. Vseeno se odpravim. In res – ponudi se prečudovit razgled na vse strani rta, skale pod njim in razburkano morje. Pa še kolonija tjulnjev je spodaj. Škoda le, da je veter in občasen dež.

Razburkano morje (in kapljice na objektivu J)

Ponovno močno dežuje. Ustavim se v kraju Owaka – naselje z mogoče 100 hišami in poiščem prenočišče v hostlu. Spati zunaj pri temperaturi 8°C ter dežju in vetru je … hmm, trenutno neizvedljivo zame. Ko dež poneha, se odpravim do slapov Purakaunui. Kakšna sprememba vegetacije glede na situacijo pri jezeru Tekapu in Mt Cooku. Tam samo nekaj dreves v pokrajini, tukaj pa skoraj pragozd. Srečam Izraelski par s katerim smo se včeraj videli v Dunedinu. Na razgledni ploščadi spoznam Jessie iz Kanade, ki potuje skupaj z dvema Nemkama in Švicarjem. Dela kot mehanik v nacionalnem parku na Aljaski. Mogoče se oglasim pri njej ko bom tam J Lep mali slap se prikaže. Zanimivo, kako domačini znajo takšne stvari promovirati, da pridejo sem trume turistov.



Slap Purakaunui



Kdo pa so ti turisti? Med temi, ki sem jih srečal ali spoznal, prevladujejo Nemci – Nova Zelandija deluje že kot njihova kolonija; srečaš jih na vsakem koraku. Druga večja skupina so Azijci (Kitajci, Japonci, Korejci – na žalost jih ne ločim L), sledijo pa … Izraelci (!). Teh je ogromno – srečujem jih že vsak dan. Potem Američani, Francozi, itd.

Vremenska napoved za ponedeljek je slaba – dež in nizke temperature, predvsem zjutraj. Bom videl kako bo in sproti prilagodil načrt.

Ponedeljek, 23.1.2012. Kako čas beži, jaz pa še na pol poti nisem. Sicer pa se mi nikamor ne mudi. Tudi če ne vidim vsega kar sem si zamislil, je važno da se, tam ko sem, dobro počutim. In do sedaj ne obžalujem niti enega dneva.

Rekordno nizka temperatura je zjutraj: 5°C!! Pa sem mislil, da bom pobegnil pred zimo J Pa še dežuje in piha veter. Odpravim se naprej proti Invercargillu. Na poti se večkrat ustavim, ko preneha deževati. Ogled Katedralnih votlin je vsekakor zanimiv – toda le, če je oseka. Na žalost je bila voda previsoka. Pa naprej. Ustavim se na najbolj južnem koncu južnega otoka: Slope point. Piha kot za stavo, kar je vidno tudi na vegetaciji. Drevesa rastejo v smeri pihanja vetra.

Moč vetra

Kosilnice

Mimo mesta Invercargille naprej po južni panoramski cesti. Prometa skoraj ni – v eni uri sem srečal 11 vozil! V tem delu je ogromno pašnikov z ovcami in kravami. Kar vrstijo se eden za drugim.  Sedaj vidim, da imajo res toliko ovac tukaj.

Namen je prenočiti ob jezeru Hauroko, toda le, če ne bo deževalo. Po 25.km makadamske ceste in nikogar v bližini, prispem do jezera. Čudovit razgled! Edina težava: sand fly's – nadležne male muhe, ki te pogrizejo do krvi. In to celi roji. Pa še komarji. Nič ne bo s spanjem tukaj L

Jezero Hauroko

Naprej do kraja Manapouri. Namestim se v »Freestone backpackers« hostlu nekoliko izven mesta. Odlična lokacija in razgled. Škoda le, da sem tako pozen in ne morem uživati v temu. Bo pa jutri boljše.

Zloženi zobotrebci

Pa lahko noč!

Pingvini in tjulnji

Četrtek, 18.1.2012. No, pa so končno prišli oblaki preko Alp in prinesli napovedan dež. Vsi hribi so v oblakih. Danes ne bi želel biti na tisti poti: strmo, mrzlo, mokro …  pa še močan veter piha. Še sreča, da odhajam. Jezero Pukaki je razburkano kot morje in čudovita turkizna barva je prepustila mesto nekoliko bolj rjavkasti barvi. Bolj južno ko grem, boljše je vreme. Pred krajem Omarama so Cley Cliffs (pot ob glinenih klifih) – naravna formacija podobna peščenim stolpom. Leži na privatnem ozemlju, zato je potrebno plačati 5 NZD. Ali je vredno denarja ali ne, naj oceni vsakdo zase. Sigurno so nekaj posebnega …

Peščene formacije

Kamni malo drugače

Cesta vodi naprej ob jezeru Aviemore, kjer je jez Benmore – največji v Novi Zelandiji. Tik za krajem Duntroon je potrebno zaviti desno – dokaj slabo označeno – in cesta pelje mimo travnika, na katerem so »Slonji kamni« (Elephant Rocks). Zanimiva kamnita formacija – tisoče let igre vode, vetra in sonca s kamenjem. Pa še ledenik bi jih naj oblikoval … Osuplijivo.

Do današnjega cilja je še slabih 50km, nivo goriva pa se nevarno zmanjšuje. Ne bi želel ugotoviti koliko litrov dejansko gre v rezervoar. Ob cesti pa nobene bencinske črpalke. Postajam malo živčen, saj ni nikakršnega indikatorja, kdaj preklopi na rezervo. Končno zagledam tablo za mesto Omaru in si oddahnem. Ustavim na prvi bencinski in natočim polno. 40 litrov. Prevozil sem 525 km. Zelo visoka poraba – avtomatik pač.

"Slonje" formacije

Mesto Omaru je drugačno – lepo. Arhitektura v centru spominja na staro-evropska mesta. Namestim se v Empire Backpackers v samem centru mesta. Ponovno srečam Stav in njene prijatelje. Večerja, nato pa gremo skupaj pogledati pingvine. Upam, da bodo prišli iz vode. Najdemo enega samega samcatega rumenookega pingvina, pa še ta je skrit za grmičevjem. Po dokaj neuspelem poskusu na pivo (!) v lokalni bar.

Cerkev Sv. Pavla (Omaru)

Petek, 19.1.2012. Iz kraja Omaru se najprej odpravim do sklanih formacij, imenovanih Moeraki Bulders – kamnite krogle. Nahajajo se na privatni plaži, kjer pobirajo donacijo v višini 2 NZD. Definitivno zanimiv pojav. Skoraj popolnoma polkrožne skale sredi dolge peščene plaže. Zakaj samo tukaj in kako, da so tako okrogle, ne more povedati nihče.



Kamnite krogle v vodi



Eleganca

Nadaljujem proti svetilniku, ki je tukaj v bližini na rtu. Tukaj naj bi bili tako pingvini kot tudi tjulnji. Po sprehodu preko posestva pridem na klife, kjer se na obeh straneh sončijo tjulnji, nekaj pa se jih je v vodi. Približam se jim na kakšnih 5 m – bližje ne iz previdnosti. Pri povratku zagledam pingvina – deluje kot, da tudi on sonči. Je rumenooki pingvin. Malo naprej ob ograji jih je še kar nekaj. Sploh se ne bojijo, zato se jim približam na kakšen meter. Zanimivo jih je videti v živo v naravi. Res delujejo kot kakšni »butlerji« v fraku.

Kontrola dogajanja

Nadaljujem pot prodi Dunendinu, ko na ravnini pred seboj zagledam avto na odstavnem pasu in osebo, ki poskuša ustaviti mimo-vozeča vozila. Ustavim. So Nemci – dve dekleti in fant - ki jim je počila guma, nimajo pa orodja za menjavo. Ponudim svoje, vendar na žalost ne paše. Zato se z Julijo odpraviva do najbližjega naselja, da si sposodijo orodje. Na žalost je najbližje naselje prav mesto Dunedin, ki je oddaljen 35 km. Najdeva delavnico, sposodi si orodje in nato nazaj do njihovega avtomobila. Menjamo gumo, potem pa nazaj oz. naprej v Dunedin. Nastanim se v BBH hostlu malo izven centra. Ravno končam z večerjo, ko gre mimo dekle. Povabi me na pijačo v bližnji lokal. Pa naj še nekdo reče, da »kivijke« niso samozavestne! Je namreč iz bližine Queenstowna. Ime ji je Kate. Pogovor steče, prav tako pijača. Še na večerjo k Japoncu, potem pa v bližnji bar, ki je neke vrste diskoteka – delno na prostem. Zgodaj zjutraj paspat.

"Kivijka" Kate

Pogled presenečenja

Sobota, 20.1.2012. Kot je Akaroa imela francoski fler, tako je tukaj možno najti angleški pridih iz 18. stoletja. Predvsem v centru mesta najdeš dosti stavb iz tega obdobja. Samo mesto je dokaj veliko. S Kate se odpraviva pozajtrkovat v nek lokal ob plaži. Vreme je sicer oblačno in piha, zato je dokaj sveže. Kljub temu še kratek sprehod po peščeni plaži. Lep občutek, ko pesek ti pesek polzi med prsti ter te kdaj pa kdaj zajame val mrzle oceanske vode. Prav osvežujoče. Kate se namerava preseliti sem, zato išče hišo za najet. Pridružim se ji ob ogledu nekaj lokacij. Cene so neverjetno nizke: 200NZD na mesec za hišo velikosti 70m²! Potem pa še na sever, v 13km oddaljen majhen kraj Port Chalmers, na lahko kosilo. Po vrnitvi v center na pijačo. Spoznava še tri kivije: dva pilota in stevardeso. Pogovor se zavleče v zgodnje jutranje ure. Ponovno bo kratek dan!

Pa lahko noč!

Vlom v avto

Vremenska prognoza je napovedovala lepo vreme za današnji dan. Pogled skozi okno je govoril, da se vreme očitno ni zmenilo za to napoved. No ni deževalo, je bilo pa oblačno. Dobro sem si rekel, kajti nameraval sem na najvišjo točko do koder te še spustijo – Muellerjevo kočo (Muellers Hut), ki je nekje na 2.000 m nadmorske višine. Mi vsaj ne bo prevroče.

Neskončne stopnice

Pot se začne dokaj vzpodbudno z rahlim naklonom. Markacije pravijo, da je cela tura dolga 7 ur s povratkom. Mala malica. Ko sem prišel do vznožja hriba je pogled navzgor govoril, da bo danes dokaj naporno: stopnica pri stopnici. In tako nekje pol poti. Na tej točki sem ugotovil, da bi bilo mogoče dobro kdaj na fitnesu menjati uteži za kakšen steper. Toliko tako strmih stopnic še nisem videl. Stopnice vodijo nekje do polovice poti, kjer sta dve majhni jezeri – Sealy Tarns. Polovica stopnic je ok, ostale so poškodovane od lavin, ki so tukaj dokaj pogoste pozimi. Teren je zelo strm.

Tudi vreme se izboljša (ali naj rečem raje poslabša?) – prikaže se sonce, ki je izjemno močno. Ni vroče, je pa nevarno za opekline.

Od Sealy Tarns naprej je klasična strma gorska pot, ki proti vrhu prečka melišča in skalnato področje. Srečam Izraelko Stav, ki sem jo spoznal prejšnji dan v trgovini. Se že vrača navzdol,ker je preživela noč na koči. Potuje s prijateljico in enim frendom. Danes nadaljujejo proti kraju Dunedin. Mogoče se še enkrat srečamo. Naklon se ni nič spremenil. Le zadnjih 20min je nekoliko bolj položno. Pa še sneg je tukaj – na nekaj manj kot 2.000 m! S koče je čudovit 360⁰ razgled na celotno področje. Na nasproti ležečem hribu Mt Selton je sneg tako naguban, da se bo zdaj zdaj pretvoril v plaz. Sedaj razumem, zakaj ne spuščajo ljudi na te hribe.

Muellerjeva koča

Dva velikana: Mt Cook v ozadju...

Poškodovana sopotnica: Stav

Navzdol gre dokaj hitro in že sem pri stopnicah. Malo niže naletim na – Stav! Pa sva se še enkrat srečala! Poškodovala si je koleno in se zeeelo počasi spušča. Prijatelja sta odšla naprej. Ponudim ji svoje pohodne palice, nesem njen nahrbtnik in ji delam družbo. Tako celoten spust traja skoraj 5 ur. Družba je zelo prijetna. Izvem dosti stvari o Izrajelu in prebivalcih. Pogovarjava se o tem in onem. Zelo simpatična punca. Mimogrede pobereva še nekaj »članarine« od ostalih pohodnikov. Hecam se. Naenkrat zagrmi. Ob jasnem vremenu? Ne, spustila se je plaz na sosednjem hribu. Noro.

Tik pred parkingom nama pride nasproti njena prijateljica. Očitno jih nič ni skrbelo zanjo, da je 3 ure počasnejša. Toliko o takšnih prijateljih.

Tuš, nato pa nekaj pojest – cel dan že sanjam testenine. Na hitro če nekaj vzamem iz avta in se odpravim proti restavraciji. Naredim nekaj korakov in skozi glavo mi šine: kam sem dal ključ od avta? Pretipam žepe – nič. Nazaj do avta in tam je: na zadnjem sedežu na nahrbtniku. In seveda so vsa vrata zaklenjena! Kaj sedaj? Ker tukaj ni servisa, stopim na recepcijo. Gospodična pokliče nekoga, ki ima izkušnje s takšnimi stvarmi. Vendar je v službi in ne more priti. Kaj sedaj? V skrajnem primeru je tukaj dovolj kamnov, da razbijem šipo. Pristopi eden od gostov z žico v roki in se ponudi da vlomi v avto. Ok, pa dajva. Preden se prav zavem kaj se dogaja, so vrata že odprta! Super, eni obvladajo. In hvala.

Končno na večerjo in nato splanirat ruto za jutri.

Pa lahko noč!

Mt Cook

Koliko je bil večer čudovit do nas, toliko je noč pokazala svojo slabo stran. Ne, ni bilo potresa – čeprav sem ga pogrešal :-) Začelo je deževati in temperatura se je konkretno spustila. Celo v sobi, pokrit z odejo, sem nekoliko zmrzoval. Jutro ni bilo nič boljše. Še naprej je rahlo deževalo in bilo je sveže. Tudi z vozilom so težave – odpeljem ga na servis in pokličem izposojevalnico. Uro in pol kasneje prevzamem vozilo in se končno odpravim na pot. Z njim naj ne bi bilo nič narobe. Upam. Še zadnja vožnja po robu vulkana, od koder je čudovit razgled na obe strani: proti oceanu in v notranjost zaliva. Pa adijo Akaroa!

Dolga pot

 Vožnja po Canterbury-ski ravnini je dolgočasna: ravnina, ravnina in še enkrat ravnina. Polja in pašniki, tu pa tam kakšno naselje… Avto gre dobro. Nobenih težav. Ustavim se v kraju Geraldine, ki leži na robu nižine. Majhno, zaspano a čudovito mestece. Se splača ustaviti na kavi ali kosilu. Tako naredim tudi jaz. Malo naprej se pričnejo hribi – Južne Alpe ali »Ta Tiritiri o Te Moana«. Tukaj kraljuje najvišji hrib: Mt Cook. Ampak o tem kasneje.

Cesta se počasi dviguje in ravnino zamenjajo hribi. Zanimivo, da ni dosti dreves. Kjer pa so, se vidi, da so jih pogozdili. To izvajajo plansko po celi Novi Zelandiji. Želijo čim več gozdov. Pohvalno. Ura je že pozno popoldan, ko končno prispem v kraj imenovan Lake Tekapo. Leži ob istoimenskem jezeru. Majhno naselje, pretežno počitniške hišice za zimsko sezono – smučanje. Ampak čudovit razgled!

Cerkev ob jezeru

Jaz in fish&chips

Poiščem informacijski center in pridobim potrebne informacije. Ker so napovedane nizke temperature ponoči, se odločim, da prespim v hostlu. Leži tik ob jezeru. Skupna soba v kateri smo trije: Nizozemec, Švicar in jaz. Po namestitvi si privoščim fish&chips. Pojem jih na travniku z razgledom na jezero in hribe v ozadju. Prečudovito. Počakam še sončni zahod, nato pa spat. Sem utrujen. Jutri nameravam naprej proti Mt Cook.

Zanimivost: skoraj pri vsakem večjem zaselku, ki šteje več kot tri hiše, je informacijski center. In čudovito označen že ob glavni cesti.

Torek, 17.1.2012. Noč je bila bolj kot ne neprespana, ker je nekdo v sobi smrčal – in to nisem bil jaz :-) Pa še vsak premik na postelji se je konkretno slišal. Zunaj me je pričakal čudovit dan – sonce in nebo brez oblačka. Danes bo vroče. Zajtrkujem zunaj, s pogledom na jezero, ki je obsijano z jutranjim soncem. Magično. Toliko bolj, ker je barva vode izjemna – turkizna. To naj bi bila posledica usedlin, ki so se nabrale v ledenikih od koder priteče voda. Pri zajtrku spoznam dve simpatični Nemki: Alexandro in Ramono. Tukaj sta na krajšem dopustu iz Avstralije, kjer delata kot varuški. Odložim svoj odhod za nedoločen čas :-) Skupaj se odpravimo na najvišji vrh tukaj – Mt John, kjer je tudi observatorij in manjši kafič. Čudovit 360⁰ razgled! Pod nami se razprostira jezero Tekapo turkizne barve in rjavo obarvana hribovita pokrajina brez dreves. Ko se poslovim od deklet, ki odhajata nazaj v Avstralijo, se končno pozno popoldan odpravim proti mojemu današnjemu cilju – Mt Cook. Z nekaj urno zamudo.

Blažen med ženami

Vožnja me popelje skozi kraj Twizel, kjer nakupim vse potrebno, da lahko preživim nekaj dni. Potem pa proti jezeru Pukaki ter kraju ali bolje rečeno zaselku Aoraki / Mt Cook. Tudi to jezero je ledeniškega izvora – torej turkizne barve. Odpre se čudovit pogled na tega velikana in sosednje hribe, ki se odsevajo v samem jezeru.

Prelepa pokrajina

Kraj v bistvu nima domačinov, ker je vse turistično. Hotel, motel, dva hostla, dva lodgea, in DOC center. In to je to! Namestim se v lodgeu – malo dražje kot hostel, je pa vsaj bolj udobno in po dolgem času sem sam v sobi. Luksuz. Pa še obrijem se :-)

Pred spanjem mi narava še enkrat postreže s svojo ponudbo neprecenljivih trenutkov –z zahajajočim soncem obsijan vrh 3.754 m visokega Mt Cooka.

Večerni Mt Cook

Tukaj ostanem dve noči. Pa lahko noč!

Franciski fler

Danes zgodaj zjutraj sem doživel nepredvideno bujenje – vse se je treslo. In to dokaj močno. Po neuradnih podatkih je bil potres z močjo nekaj nad 5 po Richterjevi lestvici. No, kmalu sem nazaj zaspal - spanec pravičnega. Pozno v dopoldnevu so me potem prebudili nežni sončni žarki. Zunaj je bil ponovno čudovit sončen dan! Postaja navada in naj tako tudi ostane. Zrak je dokaj hladen, saj še vedno piha močan veter. Ravno pri meditacijskem zajtrku – hrana ob knjigi – ko izza vogala pride Janne in mi predlaga vožnjo z ladjo po zalivu vse do odprtega morja. Ker nimam posebnih planov, sprejmem. Edina težava je, da ladja odrine čez 15min. Mislim, da še nikoli nisem bil tako hitro pripravljen: pojedel zajtrk, pomil posodo, se preoblekel, vzel fotoaparat in se odpeljal do pomola. Rekord! Edino zob si nisem uspel umiti … Ah, saj piha veter.

Delfin "Hector"

Nismo se še prav odpeljali, ko smo okrog nas zagledali prve delfine – imenovane Hector. So najmanjši med delfini, vendar tudi med najbolj ogroženimi. Naj bi jih bilo le še nekaj tisoč. Značilno zanje je, da so njihova usta in hrbtna plavut črne. Ladja upočasni in delfini se igrajo okrog nje. Lepo jih je gledati, ko tako elegantno drsijo po morju. Vsake toliko izplavajo, da zajamejo zrak in nato ponovno zaplavajo pod gladino. So živali, ki živijo v jatah in skoraj neprestano se prehranjujejo, ker je njihova »poraba energije« zelo visoka. Malo vstran se dva delfina igrata z morsko travo, ki plava na površini. Lepo jih je opazovati.

Radovednež

Kapetan ponovno pospeši in odpravimo se proti ustju zaliva, proti odprtemu morju. Veter postaja močnejši, vendar piha od zadaj. Tudi valovi so zmerni. Na obali se lepo vidijo plasti iz različnih obdobij, ko je bil ta vulkan še aktiven. Obala je zelo strma in nedostopna, zato je idealno mesto za gnezdenje ptic. Teh je polno. V manjšem zalivu se približamo obali na nekaj metrov in na skalah lahko opazimo tjulnje. Manjša kolonija ima prirastek – kar nekaj je mladičkov. Starešina nas pazljivo opazuje in vsake toliko dvigne glavo. Tako nam da vedeti, da je to njegovo območje in da se naj umaknemo. Večina poležava in spi, mladički pa se »igrajo« v mlaki med skalami, kjer jih morje ne doseže. So pa tudi tisti, ki nas radovedno opazujejo. Počasi se odpravimo nazaj, saj se je veter okrepil in povečal valove. Vožnja nazaj je pravo doživetje: ladja poskakuje preko valov in veter sedaj močno piha od spredaj. Potrebno se je močno držati, če želim ostati spredaj na ladji. Večina potnikov se je umaknila v zadnji del ladje. Kasneje se umaknem nazaj tudi jaz – kar je premočno, je premočno. Simpatična Maorka sedi zadaj in pridno polni vrečko za primer slabosti. Morska bolezen. Vidim, da ni edina.

Odpravim se ob obali proti ustju zaliva – kjer smo se prej peljali z ladjo. Nekje 6 km od Akaroe je zaselek Onuku (vas ne morem reči, ker je vsega 8 hiš), kjer je Maorska družabna hiša in najstarejša cerkev. Prvi kontakt s to kulturo. Zanimivo.

Maorska cerkev

Opazujem vas

Voila!

Zgodnje popoldan preživim skupaj z Janne in June, kasneje ob sončnem zahodu pa se odpravim na sprehod po mestu. Moram priznati, da ima nekakšen francoski fler – kot da bi bil na Azurni obali. Lahkotnost bivanja. Umirjeno, elegantno, preprosto….

Spoznam tri dekleta iz Švedske – mama z dvema hčerkama. Te so imele še daljšo pot kot jaz. Vračajo se čez tri dni. Pogovor steče. Po vrnitvi domov še malo debatiramo z domačinkami.

Danes je tukaj moja zadnja noč, saj se jutri odpravim v notranjost države – proti Mt Cooku. To je najvišja gora na NZ (Novi Zelandiji). Za slovo mi je Akaroa podarila čudovit sončni zahod. Hvala!

Igra barv

Pa lahko noč!