Slovo

Napočil je zadnji dan na južnem otoku. Zelo zgodaj za tukajšnje razmere. In še sončen – brez oblačka. Pakiranje, zajtrk, nato pa na pot. Od Nelsona preko Blenheima in Kaikure do Christchurcha. Uffff....

Pokrajina se ponovno spremeni – okrog Blenheima se gozdovi  umaknejo in pojavi se porjavela trava. Novost so vinogradi. In teh je tukaj ogromno. To je najbolj vinorodni del NZ.

Približamo se vzhodni obali in s tem Tihemu oceanu. Vožnja je dokaj utrujajoča, saj ni avtocest je le navadna cesta, ki gre skozi naselja in vasi. To pomeni v teh predelih počasnejšo vožnjo. Istočasno skoraj ni možnosti za prehitevanje.

Plaža v Kaikuri

Ustaviva se v Kaikouri, kjer si privoščiva še zadnje skupno kosilo. Dih jemajoča kulisa: sinje moder ocean, neskončna plaža, v ozadju pa hribi. Za popolno sceno, imava čudovito priložnost videti celo jato delfinov, ki se igrajo in veselo skačejo iz morja. Neverjetno. Pa sem mislil, da jih to naučijo v akvarijih. Dostojen konec najinega skupnega potovanja: kosilo na s soncem obsijani obali, nebo brez oblačka in razigrani delfini v oceanu. Kaj lepšega si lahko zaželiš?

Razigrani delfini

Jaz nadaljujem pot proti Christhchurchu, kjer moram najprej oddati vozilo nato pa se odpraviti še na letališče. Linda še ostane, nato pa gre proti Akaroi in kajti ostane še dve noči tukaj spodaj.

Danes sem naredil 428 km v 5. urah in 38. minutah. Izredno dolga vožnja vendar ne za tukajšnje ceste in razmere.

(Zaenkrat) zadnji pogled na južni otok

Nekaj po 16-ti oddam vozilo, sedaj pa hitro na letališče, saj imam letalo že ob 17.50.  Na srečo ravno pelje mimo mini-bus proti letališču. Odlična povezava. Let traja uro in 20 minut in že sem v skoraj 800km oddaljenem Aucklandu. V hostlu, kjer sem bil pred mesecem in pol ni nobene znane osebe več. Končno tuš, nekaj za pod zob nato pa spat.

Lahko noč!