Druščina

Lepo Valentinovo vsem!!

Sobota, 11.2.2012. Sobotno jutro. Po navadi ob sobotah spim dalje, saj je vikend. Danes je drugače, saj bo dolg dan.

Bujna vegetacija

Po zajtrku z avtom v 25km oddaljen Oparara Basin, od tega 16km po makadamski cesti, kjer so Oparara in Maria Gate skalnati loki oz. previsi ter Crazy Paving Caves (votline) z do 8cm velikimi pajki. Pot od parkirišča do posameznih lokacij je dokaj nezahtevna in vodi skozi gosto vegetacijo, ki je prisotna tukaj na zahodni obali. Vsaka lokacija je nekaj posebnega, vendar nič pretresljivega. Posamezni previsi in predori, ki jih je izdolbla voda, se pojavijo iznenada sredi gostega gozda.

Ko vstopiš v votline, najprej zaznaš spremembo temperature – bolj mrzlo. S svetilkami si osvetljuješ pot in nato naletiš na te ogromne pajke. Še dobro, da so dokaj leni in se ne premikajo prehitro ampak samo vegetirajo na stenah. So pač na dopustu. Sicer bi dekleta vreščala.

Pajki velikani

Pri izvozu iz Karamee poberem štoparja, ki gre v smeri Nelsona – najina smer. Naslednjih 140km do prvega postanka je dokaj hitro minilo. Natankamo, čaj, nato pa naprej. Pred nami je še 170km vožnje. Če bi bile tukaj avtoceste, bi to šlo dokaj hitro. Ker pa so samo neke vrste hitre ceste, porabimo ogromno časa. Pa še dokaj vijugaste so. Pri odcepu za Nelson ga odložim, midva pa nadaljujeva proti Marahau. Še malo. Nakup v večjem mestu Motueka, nato pa še zadnji km do hostla. Prispeva ob 20-tih. Skoraj 7 ur vožnje – z manjšimi postanki. Namestitev, tuš in nekaj za pod zob. Tukaj je dokaj nedružabno – vsi so v sobah, v skupnem prostoru ni nikogar. Čudna druščina. Mogoče se jutri preseliva v drug hostl. Bomo videli. Sedaj pa spat.

Suša v votlini

Lahko noč!

Nedelja, 12.2.2012. Ponovno se izkaže, da se tukaj ne moremo zanesti na vremensko napoved: dve različni internetni strani napovesta popolnoma različno vreme za isti kraj. Sedaj pa bodi pameten J Kljub napovedanemu lepemu vremenu, je jutro oblačno. Vseeno se odpraviva do obale od koder potem z vodnim taksijem proti severu.

Pogled nazaj iz taksija

Ob obali namreč teče lepa panoramska pohodna pot – Abel Tasman Costal Track – ki normalno zahteva tri dni hoje in bivanje v kočah. Plan je, da se z vodnim taksijem odpelje na dve tretjini poti, nato hodi nazaj proti jugu in zadnji del ponovno z vodnim taksijem do izhodiščne točke. Pa da vidimo.

Z morskim taksijem najprej do »Splited Rock« - razpolovljene skale. Ponovno se pokažeta fantazija in moč narave: skoraj okrogla ogromna skala, ležeča sredi zaliva, je preklana na pol. Kot da bi jo prerezal z velikanskim nožem.

Razpolovljena skala

Pogled na plažo

Pot vodi nato ob raznoliki in čudoviti obali proti severu Abel Tasman naravnega parka. Strmi klifi in peščene plaže nas spremljajo na poti. Nekateri zalivi so popolnoma odrezani in nedostopni s kopnega. Samo s čolnom ali kajakom. Taksi nas odloži v zalivu Tonga. Pot se nekoliko dvigne nad morsko gladino in potem nekaj časa spremlja potek obale. Vmes je kar nekaj razglednih točk od koder se ponudijo čudoviti razgledi na morje. Nato zavije v notranjost, kjer nas spremlja gosto in bujno rastlinje.

Naslednji zaliv je Bark Bay, kjer je tudi koča in kamp. Sam zaliv je možno prečkati, ko je oseka in tako prihraniš kar nekaj časa. Ker je bila plima in visoka voda, je pot nekoliko daljša. Tukaj je čas za prigrizek in pavzo = poležavanje na soncu.

Hoja tukaj je zelo sproščujoča – ni prevroče, bujno rastje, dobro vzdrževane in široke poti … In potem, sredi tega odročnega področja, na edinem visečem mostu tukaj, srečam druščino iz Aucklanda! Izpred več kot meseca dni! Olia in Maria. Prisrčno se pozdravimo kot stari prijatelji. Kakšne pol ure nazaj sva se z Lindo ravno pogovarjala in ugibala kje so. Kakšno naključje. So na poti navzgor, midva pa navzdol. Mogoče se srečamo še na drugi strani »hriba« - v Golden Bayu (Zlatem zalivu). Bomo videli.

Mešana druščina

Glasni gozdni prebivalec

Na končno točko današnjega pohoda – Torrent Bay - prispeva 45min prej, zato je mogoče malo poležavati na peščeni plaži in opazovati, kako se morje počasi umika nazaj in prepušča plažo ponovno ostalim prebivalcem eko sistema. Različne ptice si polnijo želodčke s preostalimi ostanki morja.

Obmorski prebivalec

Zanimivost: to je edini nacionalni park na Novi Zelndiji, kjer so privatne hiše. Okrog 100 jih je. Nimajo dostopa z avtomobilom, le po vodi. Elektrika je preko baterij, voda ogrevana s sončno energijo. Vrednost: od 500.000 do 2.5 mio dolarjev (novozelandskih)!! Noro!

Taksi pride pravočasno in nas odpelje nazaj. Konec lepega izleta in dneva. Danes je pri večerji nekoliko več ljudi a ponovno ne preveč druženja. Sedaj pa spat.

Lahko noč!

Ponedeljek, 13.2.2012. Ponovno oblačno jutro, zato so načrtovani kajaki »padli« v vodo. Dopoldan je bolj na »izi«: pakiranje, posedanje na plaži pri »razklani skali«, malo po mestu … pa še vreme se je izboljšalo, saj sije sonce J

Umeznina narave

Linda se odloči, da bo danes poskusila skočiti iz letala tukaj nad Abel Tasmanom. Tako sva ob 13-tih na lokalnem letališču v pričakovanju skoka. Varnostni briefing, podpis listin o »tveganju«, potem pa čakanje – je v drugi skupini. Vreme se na obrobju počasi slabša. Da se ne bo ponovila zgodba iz Foxa, ko je poskušala cel dan s skokom. Končno napoči trenutek resnice: izžareva malo strahu in živčnosti … saj je normalno. Čez 20 min je ponovno na tleh – polna adrenalina! Pa še vreme je zdržalo …

Sedaj pa na pot proti Takaki – v bistvu na drugi strani hriba, ampak vseeno uro vožnje daleč. Cesta se hitro in strmo dviga ter ponuja čudovite razglede na pokrajino. Na eni strani pogled nazaj proti nacionalnem parku Abel Tasman in Motueki – čudovit zaliv, pokrajina z jabolčnimi nasadi… Na drugi strani gozdovi – sami gozdovi. Drugačni kot sem jih videl do sedaj. Bolj podobni našim. Listnata drevesa, iglavci, podrastje kot pri nas … nič več bujnih palm, mahu in skoraj nepreglednega podrastja. Ustavim pri jamah Nigarua, v okolici katerih bi naj posneli nekaj prizorov za Gospodarja prstanov. Ravno, ko naj bi se odpravila proti jamam, začne deževati. Nič ni bilo iz ogleda. Nazaj v avto in proti Takaki.

Abel Tasman nacionalni park

Hostl je simpatičen in majhen. In poln deklet! 13 deklet in 3-je fantje. Pa še v sobi s 4 dekleti sem. Kot v nebesih J Večerja, nato posedanje na verandi – pogovori, informacije … skoraj ustaljena procedura. Sedaj pa spat.



Sled v pesku



Lahko noč!