Nova poznanstva

Torek, 31.1.2012. Zadnji dan v januarju – kako čas beži. Tukaj sem že skoraj mesec dni, pa se mi zdi kot da sem komaj dobro prispel. Izhodiščni načrt, da se odpeljem z avtom do Aucklanda, je že zdavnaj padel v vodo. Sedaj grozi celo možnost, da bo tudi severni del južnega otoka ostal brez mojega obiska. Enostavno je preveč stvari za videt, delat in spoznavat. Ne morem razumeti, kako lahko nekateri v vsega treh tednih naredijo tako severni kot tudi južni otok – to je skoraj enako, kot da bi šel s prstom po zemljevidu z razliko, da se oni vozijo! Že sama pot sem vzame pet dni, potem so vse razdalje tukaj enormne, pa še vse pokrajinske »znamenitosti« in mesta. Enostavno ni izvedljivo. Še največ vidijo iz letala.

Danes sem spal kot top. Utrujenost in dogajanje zadnjih dni sta naredila svoje, da sem lahko spal spanec pravičnega. In utrujenega J Delno oblačno dopoldne je kot naročeno za raziskovanje tega mesteca. V bistvu je center mesta sestavljen iz glavne ulice in dveh vzporednih ulic za pešce. In to je to. Posejano s trgovinami, hoteli in lokali – kar mrgoli turistov. Queenstown je znan, da je mesto mladih. Ponuja ogromno športnih aktivnosti: kolesa, bungee, skok s padalom, pohodništvo … Obenem pa tudi nekaj nočnega življenja.

Sprehod

Sadna kupa po NZ

Žal mi je, da sem doma kupil vso opremo za pohodništvo. Tukajšnje trgovine imajo sedaj poletna znižanja in vse je dosti ceneje kot pri nas. Če bo kdo razmišljal priti sem, naj vzame samo najnujnejše in tukaj nakupi opremo. Ob 17-tih sva z Rosie zmenjena, da greva na najbolj znan hamburger v mestu: Fergiburger. Mega burger in mega gužva. Srečava tudi Stav in njene prijatelje. Kako je NZ majhna! Kratek sprehod po večernem mestu nato pa na najboljšo vročo čokolado in sladoled v Patagonio. Vmes je začel pihati močan veter v kombinaciji z dežjem, pa tudi ohladilo se je. Klepetava dokler nas ne vržejo iz lokala. Vau koliko je že ura! Sedaj pa spat.

Sladoled v Patagoniji

Sreda, 1.2.2012. Deževalo in pihalo je celo noč. Idealno za spanje. Prebudim se v sončno jutro. Zgleda da bo lep in vroč dan. Edino moji pohodni čevlji se tega ne veselijo, saj so bili celo noč zunaj in so polni vode. Na vse pač ne morem mislit, a ne? Pot pod noge (kolesa) in proti Wanaki. Cesta me vodi skozi mesto Arrowtown kjer (še) živi Kate. Ustavim se, da se še zadnjič posloviva.

Mestece Wanaka leži ob istoimenskem jezeru Wanaka – kot  skoraj vsa mesteca ob kakšnem jezeru tukaj. Premore manj kot 7.000 prebivalcev in nekaj sto turistov. Pokrajina se je nekoliko spremenila saj so drevesa in gozdovi ponovno izginili. Vsi hribi so brez visoko-rastnega rastlinja. Se pozna, da sem se oddaljil iz fjordov in skoraj sub-tropskega vlažnega dela. Drugače je enkratno.

Namestim se v hostlu, nakupim hrano in uživam v sončnem popoldnevu. Spoznam dosti ljudi: Mike je Anglež, ki tukaj živi in dela prostovoljno za DOC, Španca Davida, ki uživa v pohodništvu, Nemko Evo – zelo atraktivna J, dve Francozinji, še eno Španko … vsi popotniki, ki smo se srečali na podobni poti. Pride tudi nekaj ljudi, ki sem jih srečal že pred nekaj dnevi … Kako je svet mali.

Malo pretegnem noge – sprehod na Mt Iron, ki nudi lep razgled na celotno okolico in mesto ter jezero Wanaka. Srečam Mikea, ki je tudi šel pretegniti svoje noge. Malo debatirava med sestopom. Pozna Nini in Johna - DOC uslužbenca iz Routeburnove poti. Spodaj srečava en starejši par – po rodu sta iz Walesa in sta emigrirala sem. Ukvarjata se s tapetami. Naj bi bil dober posel. Ko je tukaj zima se odpravita v Wales in tukajšnjo hišo oddata smučarjem. Uživata.

Dvojnost Wanake - mesto in jezero

V kuhinji je zvečer prava gneča. Vsi hočejo jesti ob enakem času. Predvsem Kitajci delajo gužvo. Testenine z nekaj zelenjave in gobicami se priležejo. Med večerjo je zelo glasno – razgovori, izmenjava informacij, spoznavanje ljudi … Vedno znova uživam v tem. Vreme se je nekoliko spremenilo – pojavili so se oblaki. Upam, da ne bo deževalo. Jutri na krajši pohod v okolici pa da vidimo.

Mrzel veter

Lahko noč!