Rongo

Požrešnost

Torek, 7.2.2012. Deževno jutro je spralo vsa upanja Linde, da bo danes skočila s padalom L Meni pa je prineslo vsaj eno pozitivno stvar: končno sem videl edinega papagaja, ki živi v hribih – Kea. Ti ogromni ptiči imajo v genih, da uničujejo stvari, predvsem gumo. Ta dva sta se spravila na streho hostla in jo poskušala »odpreti«. Lotijo se tudi avtomobilov – priljubljeni so brisalci in celo gume, knjig popotnikov, hrane… skratka vsega.

Z Lindo nadaljujeva skupaj pot navzgor po zahodni obali, proti severu. Po nekaj kilometrih se naenkrat ustaviva – pozabila sva hrano v hostlu. Oba. Ko jo končno imava, nadaljujeva proti prvi današnji postaji – ledeniku Franz Josef. Prav tako impozanten vendar nekoliko drugačne oblike se razprostira v zgornjem delu doline reke Waiho. Sprehod do samega začetka (ali konca) ledenika je nenaporen. V vasi majhen prigrizek in nato naprej.

Osvajalca

Umetnica

Slučajno se ustaviva v zaselku Harihari zaradi toalete, ko vidiva, da je možno izdelati individualno porisano ploščico, ki jo bodo nato vgradili v spominskem parku. Izkoristiva možnost. Linda izdela koncept in ga tudi izpelje – seveda z mojo potrditvijo. V naslednjem tednu bo gospa, ki skrbi za talni mozaik, le-to uporabila. Če bo kdo v prihodnosti šel tod mimo, naj preveri ali je res tam.

Najina umetnina v naselju Harihari

Končno prispeva v mesto Hokitika. Lepo majhno mestece, ležeče tik ob oceanu. In tudi vreme tukaj je čudovito sončno. V informacijskem centru pridobiva zanimive informacije, nato v trgovino ter poiskati hostl. Leži nekoliko izven mesta, prav tako blizu plaže. Namestiva se, skuhava večerjo – v bistvu jaz J - nato pa sprehod po plaži.

Sonce se počasi spušča proti horizontu, puščajoče svoj odsev na morski gladini in igrajoče se z oblaki. Tople barve zapolnijo horizont, tik preden se sonce poslovi. In na drugi strani neba se že prikaže luna. Tako sta si za trenutek blizu večna zaljubljenca, ki pa nikoli ne bosta skupaj: sonce in luna. Polna luna obsije celotno plažo in valovi, ki se lomijo ob obali, zgledajo kot da so srebrni.

Sončni zahod

Osamljena luna

Kasneje se pridruživa ostalim popotnikom iz hostla ob ognju na plaži.

Romantika na plaži ob ognju

Bil je čudovit dan. Pa lahko noč!

Mojster na delu

Sreda, 8.2.2012. Kot se je dan zaključil, tako se je nov začel – sončno! Po zajtrku se odpraviva v mesto do oblikovalca kamnov. Naredila si bova namreč svoje unikatne izdelke iz zelenega kamna, imenovanega »jade«. Najprej si izbereš oz. ustvariš motiv. Lahko klasičnega iz Maorske zgodovine ali pa nekaj povsem svojega. Narišeš na papir in izbereš svoj kamen – temen, svetel, z vzorci…. Nato pa na delo. »Učitelj« ti pokaže kako se stvarem streže in ti stoji ves čas na razpolaganju. Rezanje, brušenje, vrtanje, poliranje … najina izdelka počasi dobivata svojo obliko. Okrog pete ure popoldan imava svoja izdelka v rokah oz. okrog vratu. Skoraj cel dan je minil kot bi trepnil z očesom. Na drugačen način preživet dan. Čudovito. Unikatno!

Moj unikat

 

Po napornem delu, se odpraviva proti jezeru Kaniere, kjer je čudovit Dorothein slap ter koritu Hokitika z visečim mostom. Ta reka nekoliko spominja na našo Sočo – barvno in oblikovno. Kupiva ribe za večerjo – danes kuha Linda. Po večerji ponovno na plažo, le da so oblaki zakrili zahajajoče sonce. Pridruživa se ostalim popotnikom ob ognju na obali – pogovor, smeh, izmenjava…

Lepota narave

Ob vrnitvi se prileže kozarec vina in pomanjšane palačinke z nutelo. Hmmm.

Sedaj pa spat. Lahko noč!

 

Četrtek, 9.2.2012. Noč je bila ponovno kratka ampak sladka. Nekoliko oblačno vreme ponuja idealne pogoje za kratek sprehod po plaži. Pred kratkim je bilo tukaj tekmovanje v izdelovanju umetnin iz naplavljenega lesa, ki ga je tukaj ogromno. Nastalo je kar nekaj lepih skulptur: morska deklica, krava, želve, različni totemi ter napis mesta, ki je letošnjo sezono na vseh turističnih materialih.

Zmagovalni napis

Pokrajina na poti proti severu ponovno preseneča. Delno se razširi in ponuja idealne razmere za živinorejo. Nato ponovno zožitev in istočasno se dvigne nad klife ter nudi presunljive poglede na morje. Vegetacija postaja vedno bolj bujna in pojavljajo se prve palme ter ogromni praproti, ki rastejo v višino kot drevesa. Zato je kar nekaj fotografskih postankov na poti.



Lepota narave



Palačinke

Sam kraj Punakaiki je majhen – le nekaj hiš. In ogromno število hotelov, kampov ter ostalih oblih prenočitev. Je pač turističen kraj. Vse za kamnite palačinke. Če so pa tako drugačne. Po namestitvi v hostlu in pranju perila se odpraviva proti palačinkam in na 3-urni sprehod po okolici. Plimo sva zamudila, tako da spektakularnega bruhanja vode med palačinkami nisva videla. So pa vseeno zanimiva kamnita formacija – edinstvena na zahodni obali.

Veliko palačink na enem mestu

Prve palme

Sprehod (krajši pohod) po okoliških gozdovih, ki so skoraj kot džungla – pravo tropsko rastje in tudi ogromno vlage je v zraku – je bil pravo doživetje. Vračanje po dolini z izredno strmimi stenami, ob čudoviti reki z nekoliko brzicami, je bilo pravo olajšanje proti hoji v gosto poraščenem gozdu in visoko vlažnostjo.

Po lahki večerji – solata s tuno, česnovimi kruhki z olivnim oljem (sam sem jih naredil) in rdečem vinu – se lotimo planiranja naslednjih dni. Pogovor z ostalimi popotniki in njihove izkušnje vplivajo na predviden potek naslednjih dni. Moji načrti se ponovno spremenijo – ostajam tukaj in grem na severni del južnega otoka! Kako hitro se stvari menjajo. Še dobro, da sem na dopustu J

Pa lahko noč!

 

Petek, 10.2.2012. Celo noč je deževalo. Še dobro, da sem bil včeraj pri palačinkah, če ne bi danes ostal brez njih. Počasen zajtrk in že sva na poti proti Westportu. Natočimo gorivo, nato pa naprej proti severu in Karamei. Plan je, da se prespi v »The Old Slotherhouse« (Stara klavnica) – čudovit hostl, nameščen nekoliko nad cesto (15 min peš od parkinga na hrib) z razgledom na morje. Na žalost je pol L Ponudijo pa zelo dobro pecivo. Vsaj nekaj.

Pa naprej proti Karamei. Namestitev v hostlu z imenom »Rongo«. Nekoliko hipijevska atmosfera, vendar prisrčno. Vse deluje na naravni bazi: voda je deževnica, lastna elektrika, ravnanje z odpadki, vrt, kjer si je možno postreči z različnimi začimbami, svoj radio (!!), ki se posluša tukaj v okolici … Kul!

Drugačen hostl

 

Še vedno nekoliko dežuje, zato je čas za relaksacijo, pisanje in branje. Proti večeru se vreme izboljša – napoved za jutri je sonce. Bomo videli. Sedaj pa večerja, nato pa v kino. Ja, prav ste prebrali: v kino. Tukaj v hostlu je danes kino dan in ogledali si bomo film »Babel«. Potem pa spat.

Pa lahko noč!