Ledenik

Ponovno se javljam iz oddaljenih krajev…

Petek, 3.2.2012. Noč je bila ponovno prekratka. Včerajšnje druženje ob hrani in pijači ter izlet terjajo svoj davek. Utrujenost in nenaspanost. Pa vendar nič ne obžalujem. Zmenjeni smo ob 10-tih, da se ponovno skupaj odpravimo na krajši pohod. Lexi je že včeraj zapustila hostel in je prespala v kampu, ostali smo še tukaj. Tudi Henry bo danes konec dneva preživel drugje.

Diamantno jezero

Odpravimo se proti Diamantnemu jezeru in vrhu Rocky Mountain. Nekoliko višje kot včeraj ampak manj zahtevno. In manj spektakularno - pokrajina in vzpon. Jezero je vredno svojega naziva – popolnoma gladka površina spominja na brušen diamant v katerem se kot za šalo zrcalijo okoliški hribi. Podobno jezerom Mirror lakes. Sledi vzpon proti vrhu. Sicer ni sončno saj oblaki zakrivajo nebo, vendar je kljub vsemu vroče in soparno. Na vrhu se ponudi pogled na večji del jezera Wanaka z nekaterimi svojimi otoki, zalivi in pritoki. Kakšne količine vode se tukaj zadržujejo v teh jezerih. Neverjetno. Malo poležavamo na soncu in uživamo v razgledu.

Ob prihodu v mestu se nam prileže sladoled in posedanje na plaži. Lexi se odloči še za dodatno ohladitev – zaplava v hladnem jezeru. Brrr je mrzlo.

Jezero Wanaka z okolico

Pripravljen na vse

Poslovimo se: Lexi odhaja v Dunedin, Henry sicer še ostaja eno noč tukaj vendar v drugem hostlu, le z Evo se vrneva na staro mesto. Skupna večerja, malo pogovora - jutri oba odhajava: ona na vzhodni del, jaz proti severu na zahodno obalo. Spoznava par iz Nizozemske s katerim izmenjamo nekaj potovalnih informacij in doživetij.

Vsi smo utrujeni, zato gremo dokaj hitro spat. Pa lahko noč!

Sobota, 4.2.2012. Dan je kot idealen za kakšen pohod, saj je nekaj oblakov in ni prevroče. Škod, da danes odhajam proti zahodni obali. Pri izhodu iz mesta poberem štoparko – Juli iz Argentine! Kakšno naključje – naslednji mesec grem namreč tja. Prihaja iz Buenos Airesa. Takoj imava skupno temo … Tudi ona je na poti proti severu po zahodni obali. V Argentini mi priporoči nekaj lokalnih specialitet in lokale, kjer plešejo tango. Sicer pa pravi, da naj se javim in si bo vzela čas da me popelje po mestu. Super!

Pot vodi nekaj časa ob jezeru Wanaka preden se poslovimo od južnega dela, kjer so fjordi, in se približamo zahodni obali. Za to področje velja, da je vreme popolnoma nepredvidljivo, saj se vsi oblaki, ki pridejo iz zahoda, nakopičijo pred Alpami. Tudi vegetacija se ponovno spremeni in je slična kot v fjordih. Še bolj podobno subtropskemu podnebju z ogromno vlage.

Jackson bay

Pri Haastu zavijem proti jugu – proti zalivu Jackson Bay. Pot vodi mimo prečudovite plaže imenovane Haast Beach. Ustaviva se za kratek sprehod po peščeni plaži, kjer se iztekajo valovi Tasmanovega morja. Sonce, pesek, bučanje morja in … tišina. Kaj lahko človek še več pričakuje! Kraj oz. bolje rečeno zaselek Jackson Bay premore vsega 6 (!) rezidentov. Ima pa »restavracijo« z najboljšimi fish&chips na NZ. Tako vsaj pravijo kiwiji. »Restavracija« je v bistvu malo večji kontejner – ampak hrana je res odlična. Jeva zunaj na soncu, le nadležne »sand flys« muhe motijo. Ampak saj imamo repilante (zaščita proti tem nadlogam). Malo še posediva na pomolu in uživava v razgledu ter pogovoru s starejšim avstrijskim parom. Ribiči se vračajo z ulovom – jastogi in tune.

"Restavracija" z najboljšimi fish&chips

Današnji dan se zaključi v vasi Fox Glacier, poimenovana po istoimenskem ledeniku. Pri večerji spoznava Claudio iz Nemčije. Malo se pogovarjamo, nato pa spat. Lahko noč!

Nedelja, 5.2.2012. Prebudim se v delno oblačno jutro – na 21km oddaljeni obali je sončno, hribi so popolnoma odeti v puhaste oblake. Juli nadaljuje svojo potovanje proti severu. Lepo potovanje, se vidimo v Argentini! Claudia je namenjena na celodnevni izlet po ledeniku Fox. Zanimiva ideja. Zakaj pa ne. Prijavim se, saj je nekaj mest še prostih. Dobimo debelejše zokne, težke pohodne čevlje, dereze, kdor nima dež-odporne vetrovke, dobi še to. Vodič poda zadnje napotke in odpravimo se.

Kratka vožnja z avtobusom nas pripelje skoraj do vznožje tega velikana – ledenika Fox. Maori so ga poimenovali Ka Roimata o Hine Hukatere kar pomeni podobno kot »Solze dekleta plazov«. Legenda pripoveduje o sinu lokalnega poglavarja, ki se je zaljubil v dekle iz planine. Le-to je rado plezalo po planinah in skalah. Enkrat, ko se ji je pridružil, je zdrsnil s skale in padel v prepad. Dekle je objokovalo njegovo smrt in iz njenih solz sta nastala ledenika Fox in Franz Josef.

Velikan, ki meri skoraj 13km v dolžino, že tisočletja kraljuje nad dolino reke Fox. Je eden redkih ledenikov, ki se konča na višini samo 300 m nad morsko gladino in to slabih 25km od morske obale. Pa še subtropsko podnebje je tukaj. Vsi oblaki, ki pridejo iz zahoda se zaustavijo ob Alpski verigi in tukaj »pustijo« svoj tovor – dež. 180 do 200 dni na leto tukaj dežuje. Ogromne količine vlage tako tvorijo idealne razmere za tropski gozd.

Ledenik Fox

Težko delo

Ob pogledu na ledenik se ponovno pokaže neverjetna moč narave – sneg in led sta oblikovala trdo skalo po svojih željah. Strme, skoraj gladke stene na obeh straneh doline, poudarjajo uničujočo silo s katero se led lahko prebija. Skoraj 5-urni sprehod po površini te mogočne gmote ledu, po površini, ki je skoraj neprehodna na določenih mestih, daje vedeti, kako ranljivi in nemočni smo lahko ljudje, ko se znajdemo v takšnih situacijah. Sam ledenik se giblje v spodnjem delu 80 cm na dan, v zgornjem nad prelomnico pa 2do 3 m na dan.

Na ledeniku je nekoliko hladneje kot spodaj. Dobro, da sem toplo oblečen. Vodič je Islandec, ki živi tukaj in vsekakor obvlada svoje delo. Vodi nas po ledeniku in raziskujemo nova področja, ki se skoraj dnevno spreminjajo. Vsekakor neponovljivo doživetje.

Da se malo segrejem, grem na krajši sprehod po nekoliko oddaljeni obali in občudujem sončni zahod. Skupaj z menoj je še nešteto nadležnih »peščenih muh«, ki pustijo svoje ugrize na mojih nogah. Kar povzroča srbenje, kateremu se je težko odreči. Kar pa ni dobro…. Po vrnitvi še večerja v hostlu, kjer srečam tudi Lindo, s katero sva se spoznala v Wanaki. Jutri namerava skočiti s padalom, seveda če bo vreme dopuščalo. Pa lahko noč!

Plaža pri ledeniku Fox

Sneg in plaža

Ponedeljek, 6.2.2012. Dokaj oblačno jutro nas pričaka ta ponedeljek. Pa še praznik je tukaj. Po zajtrku greva s Claudio do jezera Matheson, Linda pa se odpravi skočiti iz letala. Claudija se je včeraj prehladila. Jezero Matheson je čudovito, le vreme ni najboljše – ko je oblačno ni zrcalne slike hribov. Ima pa nek drugačen čar …

Enosmerni most

Claudija odide z avtobusom proti Wanaki, jaz pa uživat. Celo popoldan imam zase. Ravno ko se namestim, da bi bral knjigo, se pojavi Linda. Ni skočila, ker je vreme preslabo – na doskočišču skoraj ni vidljivosti zaradi nizke oblačnosti. Malo se pogovarjava, piševa vsak svoj dnevnik. Ker ni skočila, bo ostala še eno noč tukaj … Skuhava večerjo, kozarec vina in pogovor… pridružijo se še nekateri ostali popotniki. Izmenjava izkušenj, dogodivščin, občutkov …

Ura ponovno pobegne v naslednji dan. Sedaj pa spat! Lahko noč!