Konec?

Nezadržno se bliža konec mojega bivanja tukaj. Slaba dva meseca sta minila hitro kot bi trenil z očesom. Danes ko sem šel s Cecilio – Kitajka iz Hong Konga, ki sem jo spoznal v hostlu – na čaj po ulici Mt Eden Road, se mi je zdelo kot da sem komaj prišel sem. Podoživljam prve trenutke mojega bivanja tukaj: nekoliko zmeden v novi okolici, prečkanje cest ko pogledaš v napačno stran, prijaznost ljudi…. Sedaj se mi dozdeva, da sem prekaljen, že izkušen popotnik, ki se je vrnil na začetek svojega potovanja. Potovanja na katerem sem spoznal ogromno ljudi – z nekaterimi, ki so mi prišli blizu bom ostal v kontaktu, potovanja na katerem sem doživel in izživel lepote narave, potovanja kjer sem užival v momentih in pri katerih pomislim na večnost - pa ne kot na čas brez konca, temveč na čudovite trenutke brez časa.

Marsikdo reče »… ja, saj sem bil tam in sem videl …«. Toda kaj pomeni biti tukaj?

Biti tukaj pomeni, da si vzameš čas. Čas za pokrajino, razgled ali osebo.

Biti tukaj pomeni, da spoznavaš ljudi. Ljudi, ki jim dovoliš, da postanejo del tebe: domačine, ki ti pomagajo in s katerimi se skupaj nasmejiš, popotnike s katerimi izmenjaš informacije in dogodivščine … nekatere izmed njih celo vključiš v svoje srce.

Biti tukaj pomeni, da se vse to dotakne tvojega srca in duše ter da za vedno ostane del tebe.

Biti tukaj pomeni, da s temi stvarmi narediš korak bližje k notranjemu miru in zadovoljstvu.

Jaz lahko rečem, da se bil TUKAJ!

Tako! Moje potepanje je sedaj pri kraju in skupaj z menoj ste od doma »obiskali« Novo Zelandijo. Moja potovanja ne bodo spremenila sveta, kot tudi potovanja na oddaljene kraje nimajo nobenega vpliva na dogajanje doma. Seveda te ljudje pogrešajo, ko te ni: prijatelji menjajo službe, nekateri najdejo nove ljubljene osebe, druge pa razveseli podmladek. Napredek se neprestano dela na vseh področjih, vendar ljudje neprestano najdemo kakšne »težave« nad katerimi se pritožujemo. Življenje doma se nadaljuje tudi brez tebe in ko se vrneš je več ali manj vse kot je bilo, ko si odšel. Da se svet ne spremeni zaradi potovanja je pomirjajoče, ampak TI se lahko spremeniš zaradi tega kar si videl, doživel, spoznal in se naučil. Če se spremeniš je to razlog, da si lahko zadovoljen!

Konec? Ja, toda ta konec je šele MOJ začetek!

Vsaj mesec dni

Nežnost narave

Zadnji dnevi tukaj bodo minili v počivanju in brezdelju. Danes mi gre to odlično od rok: bujenje nekaj pred deseto uro, počasen zajtrk, nato poležavanje v senci in branje knjige … vmes nekaj za pod zob. Vreme ostaja sončno in toplo, le nekaj puhastih oblakov prepuščenih vetru začasno delno prekrije nebo. Na jugu je vreme malo slabše – v Akaroi dežuje.

Takšen dan se bo ponovil še jutri, nato pa ob štirih popoldan na letalo proti Dubaju.

Barve noči

Nova Zelandija – kaj lahko rečem?

V ponudbi je za vsakega nekaj:
-          za tiste, ki radi ponočujejo in se zabavajo v mestih
-          za tiste, ki ljubijo adrenalinske aktivnosti
-          za tiste, ki imajo radi mir in naravo
-          ter za takšne, kot sem jaz – zmerna kombinacija vsega in ki uživajo v življenju

Nezainteresiranost

Letalski prevoz do sem in znotraj države (Emirates, Air New Zealand) je odličen: ponudba, cene, organizacija, prijaznost …

Čeprav tukaj vozijo po napačni strani ceste – levi – se na to hitro navadiš. Celo na cestah imajo več-kje označeno, da se vozi po levi. Avtocest v evropskem pomenu ni (vsaj ne na južnem otoku), zato je premikanje od A do B nekoliko bolj dolgotrajno kot bi predvideval. Potrebno upoštevati pri načrtovanju potovanja – sploh če je na voljo manj časa. Gorivo je na koncu skoraj največji strošek – sploh če voziš bencinskega avtomatika :-) Cene goriva variirajo – bolj na neobljudenem delu si, višja je cena (primer zahodne obale). Gibanje po državi je možno na več načinov:

-          Štopanje: cenovno najugodneje vendar ne moreš planirati naprej kje boš pristal. Pa še potem je potrebno iskati alternative prevoza naprej do posameznih znamenitosti. Ustavljajo tako turisti kot tudi domačini (le-ti vozijo po navadi krajše razdalje).
-          Avtobus: ponudnikov je kar nekaj, cenovno dokaj ugoden, obvezno zgodnje prebujanje, vendar te pripelje samo do določenih točk :-(
-          Avto in avto-dom: najdražja varianta če si sam, vendar tudi najboljša, saj si neodvisen in imaš možnost potovati kam in kdaj se ti zaželi. Če je več potnikov se stroški porazdelijo.

Gibanje peska

Za bivanje je odlično poskrbljeno. Hoteli, B&B, hostli, kampi … kar ti srce poželi. In to povsod kamor prideš. Sam sem največ koristil BBH hostle, ki so cenovno dokaj ugodni in tudi čisti. Ponekod celo ponujajo zastonj zajtrk ali kakšno posebnost (čokoladna torta s sladoledom, hmmm). Na vsaki info točki se dobi brošura s seznamom vseh teh hostlov po celi državi – lokacijo, telefonsko, oceno ter osnovnimi informacijami o ponudbi. Obstajajo seveda še drugi – YHA ali neodvisni … Kampi so cenovno skoraj na ravni hostlov, razen DOC-jevih, kjer plačaš dosti manj vendar ponujajo manj kar zadeva udobja in kar največ kar zadeva narave. Vsakemu svoje.

Barve morja

Pridobivanje informacij je mačji kašelj. Skoraj v vsaki vasi je najmanj »i-SITE« info točka ali pisarna. Pridobiš vse potrebne informacije o tem področju in tudi širše. Bivanje, hrana, aktivnosti … za vse je odlično poskrbljeno. Potem so tukaj še DOC centri – neke vrste oddelek za ohranjanje narave. Posredujejo ti vse informacije o naravnih parkih,aktivnostih v njih, njihovih kampih … skratka vse, če želiš v naravo.

Če povzamem: znajo tržiti kar imajo in to kar imajo tržijo po visokih cenah. Prijaznost, organizacija, ponudba so odlični – za vsakogar nekaj in nekaj za vse. Čudovita in raznolika pokrajina, prelepa mesta in naselja, prijazni ljudje – to je Nova Zelandija. Vsekakor vredna obiska. Pa ne manj kot mesec dni (še to je malo J). Vse kar je manj, lahko naredite kar od doma – s prstom po zemljevidu ali ogled slik na računalniku. Da ne bo bolela glava …

Pa lahko noč!

Slovo

Napočil je zadnji dan na južnem otoku. Zelo zgodaj za tukajšnje razmere. In še sončen – brez oblačka. Pakiranje, zajtrk, nato pa na pot. Od Nelsona preko Blenheima in Kaikure do Christchurcha. Uffff....

Pokrajina se ponovno spremeni – okrog Blenheima se gozdovi  umaknejo in pojavi se porjavela trava. Novost so vinogradi. In teh je tukaj ogromno. To je najbolj vinorodni del NZ.

Približamo se vzhodni obali in s tem Tihemu oceanu. Vožnja je dokaj utrujajoča, saj ni avtocest je le navadna cesta, ki gre skozi naselja in vasi. To pomeni v teh predelih počasnejšo vožnjo. Istočasno skoraj ni možnosti za prehitevanje.

Plaža v Kaikuri

Ustaviva se v Kaikouri, kjer si privoščiva še zadnje skupno kosilo. Dih jemajoča kulisa: sinje moder ocean, neskončna plaža, v ozadju pa hribi. Za popolno sceno, imava čudovito priložnost videti celo jato delfinov, ki se igrajo in veselo skačejo iz morja. Neverjetno. Pa sem mislil, da jih to naučijo v akvarijih. Dostojen konec najinega skupnega potovanja: kosilo na s soncem obsijani obali, nebo brez oblačka in razigrani delfini v oceanu. Kaj lepšega si lahko zaželiš?

Razigrani delfini

Jaz nadaljujem pot proti Christhchurchu, kjer moram najprej oddati vozilo nato pa se odpraviti še na letališče. Linda še ostane, nato pa gre proti Akaroi in kajti ostane še dve noči tukaj spodaj.

Danes sem naredil 428 km v 5. urah in 38. minutah. Izredno dolga vožnja vendar ne za tukajšnje ceste in razmere.

(Zaenkrat) zadnji pogled na južni otok

Nekaj po 16-ti oddam vozilo, sedaj pa hitro na letališče, saj imam letalo že ob 17.50.  Na srečo ravno pelje mimo mini-bus proti letališču. Odlična povezava. Let traja uro in 20 minut in že sem v skoraj 800km oddaljenem Aucklandu. V hostlu, kjer sem bil pred mesecem in pol ni nobene znane osebe več. Končno tuš, nekaj za pod zob nato pa spat.

Lahko noč!

Center Nove Zelandije

Sreda, 15.2.2012. Takoj po zajtrku na pot proti Collingwoodu – proti severu in Golden Bayu (Zlatemu zalivu). Vožnja je dokaj kratka, saj je oddaljen samo 23km. Prispeva dopoldan, v hostlu ni nobenega gosta, le dve Japonski dekleti, ki delata kot receptorki. Dosti mladih tukaj v NZ potuje v sistemu »delo&potovanje« ter obenem nekateri še »wufajo« - delajo v hostlih in imajo zastonj bivanje.

Čuvaj plaže

Linda se odpravi spat, jaz pa v naselje Collingwood na sprehod in ogled okolice – saj se je dan šele komaj prav začel. Trenutno je oseka, zato je plaža dosti širša kot običajno. Na obali je ogromno naplavljenega lesu, školjk… Ptice se gostijo z raznimi živalcami, ki so ostale ko se je voda umaknila in veselo tekajo sem ter tja. Začne rahlo deževati, zato se umaknem v zavetje mesta. če temu lahko tako rečemo J ter se nato vrem do hostla.

Prostrana obala

Raj za otroke

Z avtom se odpraviva do 25km oddaljene lagune Whanganui. Najprej na severni del do jezer Koihoka. Dve čudoviti jezeri v notranjosti pokrajine, kjer so plavali lokali otroci in se igrali v vodi. Očitno po šoli organizirajo prevoz do sem in omogočijo otrokom, da se sprostijo in igrajo. Sigurno dosti bolje kot da bi sedeli doma in se igrali z računalniki ali mobilnimi telefoni. Sicer pa tukaj skoraj ni signala.

Vožnja ob južni strani lagune je dokaj zamudna, saj je makadamska cesta v dokaj slabem stanju. Ponekod zelo ozka zaradi plazov. Ponuja pa čudovit razgled na samo laguno. Na skrajnem južnem delu zavijem proti Westhavenu – to je letovišče nekoliko nad samo laguno, sredi gozda. Dostop je seveda omejen … Okolica ponuja razgled tudi navzven, na odprto morje.



Ustje lagune Whanganui



Nazaj v Collingwoodu si kupiva v lokalni domači čokoladnici še mali priboljšek za po večerji. V hostlu ponovno srečava Nizozemca, ki nama »sledi« že od Punakaikija, ter Nemca in Švicarja, ki potujeta skupaj. Druženje ob večerji in dosti smeha. Sedaj pa lahko noč!

Radovedneža

Četrtek, 16.2.2012. Spiva do desetih! Danes ni bilo budilke, ker sva bila oba utrujena in sva si nekoliko privoščila J Po zajtrku pa proti obali Wharariki ter Farewell Spit – to je kljun kivija, kot tukaj poimenujejo ta del Zlatega zaliva.

Od parkirišča pelje pot nekoliko v notranjosti v smeri Green Hill's. Nekje na sredini se odcepi v desno. Skozi majhen gozdiček, čez sipine in nato se pred nama razgrne čudovit razgled: plaža Whararaki z njenimi »predorastimi« skalami. Nekaj kilometrov zlato-peščene široke plaže s čudovitimi skalnatimi formacijami. Počasen sprehod traja kar nekaj ur. Saj se nam nikamor ne mudi. Še kratek počitek za sipinami, kjer pojeva kosilo, nato pa naprej proti rtu Farewell, ki je najbolj severna točka južnega otoka. Tako sem bil na najbolj južni in najbolj severni točki na tem otoku J

Plaža Wharariki

Zadnja postaja današnjega dne je bil sprehod po kivijevem kljunu – Farewell Spit. Skoraj 35 km dolg kljun, ki zaokrožuje Golden Bay. Turistom je omogočen dostop le do 4 km – neskončnih peščenih plaž in sipin. Na notranji strani je kolonija črnih(!) labodov, zunanja stran, ki je obrnjena proti Tasmanovemu morju, pa ponuja široke plaže in čudovit sončni zahod. Seveda ga lahko tudi fotografiraš, če imaš fotoaparat s seboj L

Črni labodi

Obilna večerja špagetov – počasi je potrebno porabiti vse zaloge hrane – še malo pogovarjanja, potem pa spat. Lahko noč!

Petek, 17.2.2012. Sončni žarki so posijali skozi zaveso in prekinili dokaj dolgo spanje. Počasen zajtrk, potem pa na pot proti Nelsonu. Najbolj sončnemu mestu na NZ. Ura vožnje in že smo tu. Namestitev v hostlu ter kratek sprehod po bližnjem parku. Malo poležavanja in kratek spanec v travi se prileže. Še ogled »starega« avtentičnega Nelsona, kot je bil pred 100 in več leti … zelo zanimivo.

Stari Nelson

Med sprehodom po mestu si privoščiva večerjo zunaj – danes ne kuhamo – saj je to najina zadnja skupna večerja. Sveže lokalne ribe, krompir, solata, pivo ter sonce brez oblakov … kaj si lahko zaželiš še lepšega!

Ob 20-tih imajo v hostlu zastonj čokoladno torto s sladoledom … kakšen posladek! Pa še zastonj! Hitro pojeva ter se odpraviva na geografsko centralno točko Nove Zelandije. Je tik nad mestom. In omogoča uživanje v čudovitem sončnem zahodu. Kakšen konec lepega dneva!

Zadnji sončni zahod na južnem otoku

Jutri se odpraviva proti Christchurchu – jaz na letalo za Auckland, Linda pa proti Akaroi še za dva dni.

Sedaj pa spat. Lahko noč!

Počitek

Umetnost narave

Valentinovo jutro ni pripomoglo k izboljšanju vremena. Celo noč je konkretno deževalo. Smo vsaj dobro spali. Oblačno jutro in pršenje je kar vabilo, da se danes nič ne počne. Domača mešanica muslija, pripravlja jo lastnica hostla, je dobrodošla sprememba k komercialni ponudbi. Počasno prebujanje na verandi, urejanje slik, pogovor …

Popoldan se odpraviva proti največjim izvirom sladke vode na Avstralsko-azijskem področju: Te Waikoropupu Springs. Tukaj priteče 21m³ vode/sekundo iz podzemlja!! Druge najbolj čiste vode na svetu – najbolj čista je nekje na Antarktiki. Pot do samih izvirov je speljana skozi bujno poraščen gozd. Lep sprehod v še dokaj oblačnem vremenu. Izviri so neke vrste plitvo jezero, kjer se na površini prav vidi kako voda bruha iz zemlje. In iz tega jezera nato teče prava reka, ki jo nato zajezijo v rezervoarjih.

Izvir pitne vode

Osamljen na pobočju

Od tukaj se nato odpraviva proti Rawhiti Cave – sončni jami. Sedaj se tudi vreme nekoliko spremeni, saj se prebijejo prvi sončni žarki. Pot se najprej vije med pašniki, kjer se brezskrbno pasejo krave in ovce. Nato zavije v gozd in se rahlo vzpenja ob presušeni strugi gorskega potoka. Vsaj trenutno presušeni; ko so padavine se tod valijo izjemne količine vode, kar je razvidno iz mestoma spodjedene poti. Kar naenkrat je zmanjka. Pot se postopoma začne vzpenjati … ampak konkretno. Skoraj slabo uro grizeva kolena in se potiva: zaradi nočnega dežja je pot dokaj spolzka, v zraku je ogromno vlage, sedaj pa se pojavlja še sonce. Torej idealna kombinacija, da se dobro prepotiš. Vendar se je splačalo. Izjemna votlina z ogromno stalaktiti! Čudovito!

Stalaktiti

Vstop v podzemlje

Vrnitev v hostl je več kot dobrodošla, saj od zajtrka nisva nič jedla. Hitro pod tuš, nato pa v »mesto« na fish&chips. Hmmmm je bilo dobro. Pa še mavrica se je narisala na nebu.

Mavrica

Družba v hostlu je danes bolj mešana in nemško obarvana. Kakšno presenečenje, a ne? Pogovori, smeh, izmenjava informacij …

Pa lahko noč!

Druščina

Lepo Valentinovo vsem!!

Sobota, 11.2.2012. Sobotno jutro. Po navadi ob sobotah spim dalje, saj je vikend. Danes je drugače, saj bo dolg dan.

Bujna vegetacija

Po zajtrku z avtom v 25km oddaljen Oparara Basin, od tega 16km po makadamski cesti, kjer so Oparara in Maria Gate skalnati loki oz. previsi ter Crazy Paving Caves (votline) z do 8cm velikimi pajki. Pot od parkirišča do posameznih lokacij je dokaj nezahtevna in vodi skozi gosto vegetacijo, ki je prisotna tukaj na zahodni obali. Vsaka lokacija je nekaj posebnega, vendar nič pretresljivega. Posamezni previsi in predori, ki jih je izdolbla voda, se pojavijo iznenada sredi gostega gozda.

Ko vstopiš v votline, najprej zaznaš spremembo temperature – bolj mrzlo. S svetilkami si osvetljuješ pot in nato naletiš na te ogromne pajke. Še dobro, da so dokaj leni in se ne premikajo prehitro ampak samo vegetirajo na stenah. So pač na dopustu. Sicer bi dekleta vreščala.

Pajki velikani

Pri izvozu iz Karamee poberem štoparja, ki gre v smeri Nelsona – najina smer. Naslednjih 140km do prvega postanka je dokaj hitro minilo. Natankamo, čaj, nato pa naprej. Pred nami je še 170km vožnje. Če bi bile tukaj avtoceste, bi to šlo dokaj hitro. Ker pa so samo neke vrste hitre ceste, porabimo ogromno časa. Pa še dokaj vijugaste so. Pri odcepu za Nelson ga odložim, midva pa nadaljujeva proti Marahau. Še malo. Nakup v večjem mestu Motueka, nato pa še zadnji km do hostla. Prispeva ob 20-tih. Skoraj 7 ur vožnje – z manjšimi postanki. Namestitev, tuš in nekaj za pod zob. Tukaj je dokaj nedružabno – vsi so v sobah, v skupnem prostoru ni nikogar. Čudna druščina. Mogoče se jutri preseliva v drug hostl. Bomo videli. Sedaj pa spat.

Suša v votlini

Lahko noč!

Nedelja, 12.2.2012. Ponovno se izkaže, da se tukaj ne moremo zanesti na vremensko napoved: dve različni internetni strani napovesta popolnoma različno vreme za isti kraj. Sedaj pa bodi pameten J Kljub napovedanemu lepemu vremenu, je jutro oblačno. Vseeno se odpraviva do obale od koder potem z vodnim taksijem proti severu.

Pogled nazaj iz taksija

Ob obali namreč teče lepa panoramska pohodna pot – Abel Tasman Costal Track – ki normalno zahteva tri dni hoje in bivanje v kočah. Plan je, da se z vodnim taksijem odpelje na dve tretjini poti, nato hodi nazaj proti jugu in zadnji del ponovno z vodnim taksijem do izhodiščne točke. Pa da vidimo.

Z morskim taksijem najprej do »Splited Rock« - razpolovljene skale. Ponovno se pokažeta fantazija in moč narave: skoraj okrogla ogromna skala, ležeča sredi zaliva, je preklana na pol. Kot da bi jo prerezal z velikanskim nožem.

Razpolovljena skala

Pogled na plažo

Pot vodi nato ob raznoliki in čudoviti obali proti severu Abel Tasman naravnega parka. Strmi klifi in peščene plaže nas spremljajo na poti. Nekateri zalivi so popolnoma odrezani in nedostopni s kopnega. Samo s čolnom ali kajakom. Taksi nas odloži v zalivu Tonga. Pot se nekoliko dvigne nad morsko gladino in potem nekaj časa spremlja potek obale. Vmes je kar nekaj razglednih točk od koder se ponudijo čudoviti razgledi na morje. Nato zavije v notranjost, kjer nas spremlja gosto in bujno rastlinje.

Naslednji zaliv je Bark Bay, kjer je tudi koča in kamp. Sam zaliv je možno prečkati, ko je oseka in tako prihraniš kar nekaj časa. Ker je bila plima in visoka voda, je pot nekoliko daljša. Tukaj je čas za prigrizek in pavzo = poležavanje na soncu.

Hoja tukaj je zelo sproščujoča – ni prevroče, bujno rastje, dobro vzdrževane in široke poti … In potem, sredi tega odročnega področja, na edinem visečem mostu tukaj, srečam druščino iz Aucklanda! Izpred več kot meseca dni! Olia in Maria. Prisrčno se pozdravimo kot stari prijatelji. Kakšne pol ure nazaj sva se z Lindo ravno pogovarjala in ugibala kje so. Kakšno naključje. So na poti navzgor, midva pa navzdol. Mogoče se srečamo še na drugi strani »hriba« - v Golden Bayu (Zlatem zalivu). Bomo videli.

Mešana druščina

Glasni gozdni prebivalec

Na končno točko današnjega pohoda – Torrent Bay - prispeva 45min prej, zato je mogoče malo poležavati na peščeni plaži in opazovati, kako se morje počasi umika nazaj in prepušča plažo ponovno ostalim prebivalcem eko sistema. Različne ptice si polnijo želodčke s preostalimi ostanki morja.

Obmorski prebivalec

Zanimivost: to je edini nacionalni park na Novi Zelndiji, kjer so privatne hiše. Okrog 100 jih je. Nimajo dostopa z avtomobilom, le po vodi. Elektrika je preko baterij, voda ogrevana s sončno energijo. Vrednost: od 500.000 do 2.5 mio dolarjev (novozelandskih)!! Noro!

Taksi pride pravočasno in nas odpelje nazaj. Konec lepega izleta in dneva. Danes je pri večerji nekoliko več ljudi a ponovno ne preveč druženja. Sedaj pa spat.

Lahko noč!

Ponedeljek, 13.2.2012. Ponovno oblačno jutro, zato so načrtovani kajaki »padli« v vodo. Dopoldan je bolj na »izi«: pakiranje, posedanje na plaži pri »razklani skali«, malo po mestu … pa še vreme se je izboljšalo, saj sije sonce J

Umeznina narave

Linda se odloči, da bo danes poskusila skočiti iz letala tukaj nad Abel Tasmanom. Tako sva ob 13-tih na lokalnem letališču v pričakovanju skoka. Varnostni briefing, podpis listin o »tveganju«, potem pa čakanje – je v drugi skupini. Vreme se na obrobju počasi slabša. Da se ne bo ponovila zgodba iz Foxa, ko je poskušala cel dan s skokom. Končno napoči trenutek resnice: izžareva malo strahu in živčnosti … saj je normalno. Čez 20 min je ponovno na tleh – polna adrenalina! Pa še vreme je zdržalo …

Sedaj pa na pot proti Takaki – v bistvu na drugi strani hriba, ampak vseeno uro vožnje daleč. Cesta se hitro in strmo dviga ter ponuja čudovite razglede na pokrajino. Na eni strani pogled nazaj proti nacionalnem parku Abel Tasman in Motueki – čudovit zaliv, pokrajina z jabolčnimi nasadi… Na drugi strani gozdovi – sami gozdovi. Drugačni kot sem jih videl do sedaj. Bolj podobni našim. Listnata drevesa, iglavci, podrastje kot pri nas … nič več bujnih palm, mahu in skoraj nepreglednega podrastja. Ustavim pri jamah Nigarua, v okolici katerih bi naj posneli nekaj prizorov za Gospodarja prstanov. Ravno, ko naj bi se odpravila proti jamam, začne deževati. Nič ni bilo iz ogleda. Nazaj v avto in proti Takaki.

Abel Tasman nacionalni park

Hostl je simpatičen in majhen. In poln deklet! 13 deklet in 3-je fantje. Pa še v sobi s 4 dekleti sem. Kot v nebesih J Večerja, nato posedanje na verandi – pogovori, informacije … skoraj ustaljena procedura. Sedaj pa spat.



Sled v pesku



Lahko noč!

Rongo

Požrešnost

Torek, 7.2.2012. Deževno jutro je spralo vsa upanja Linde, da bo danes skočila s padalom L Meni pa je prineslo vsaj eno pozitivno stvar: končno sem videl edinega papagaja, ki živi v hribih – Kea. Ti ogromni ptiči imajo v genih, da uničujejo stvari, predvsem gumo. Ta dva sta se spravila na streho hostla in jo poskušala »odpreti«. Lotijo se tudi avtomobilov – priljubljeni so brisalci in celo gume, knjig popotnikov, hrane… skratka vsega.

Z Lindo nadaljujeva skupaj pot navzgor po zahodni obali, proti severu. Po nekaj kilometrih se naenkrat ustaviva – pozabila sva hrano v hostlu. Oba. Ko jo končno imava, nadaljujeva proti prvi današnji postaji – ledeniku Franz Josef. Prav tako impozanten vendar nekoliko drugačne oblike se razprostira v zgornjem delu doline reke Waiho. Sprehod do samega začetka (ali konca) ledenika je nenaporen. V vasi majhen prigrizek in nato naprej.

Osvajalca

Umetnica

Slučajno se ustaviva v zaselku Harihari zaradi toalete, ko vidiva, da je možno izdelati individualno porisano ploščico, ki jo bodo nato vgradili v spominskem parku. Izkoristiva možnost. Linda izdela koncept in ga tudi izpelje – seveda z mojo potrditvijo. V naslednjem tednu bo gospa, ki skrbi za talni mozaik, le-to uporabila. Če bo kdo v prihodnosti šel tod mimo, naj preveri ali je res tam.

Najina umetnina v naselju Harihari

Končno prispeva v mesto Hokitika. Lepo majhno mestece, ležeče tik ob oceanu. In tudi vreme tukaj je čudovito sončno. V informacijskem centru pridobiva zanimive informacije, nato v trgovino ter poiskati hostl. Leži nekoliko izven mesta, prav tako blizu plaže. Namestiva se, skuhava večerjo – v bistvu jaz J - nato pa sprehod po plaži.

Sonce se počasi spušča proti horizontu, puščajoče svoj odsev na morski gladini in igrajoče se z oblaki. Tople barve zapolnijo horizont, tik preden se sonce poslovi. In na drugi strani neba se že prikaže luna. Tako sta si za trenutek blizu večna zaljubljenca, ki pa nikoli ne bosta skupaj: sonce in luna. Polna luna obsije celotno plažo in valovi, ki se lomijo ob obali, zgledajo kot da so srebrni.

Sončni zahod

Osamljena luna

Kasneje se pridruživa ostalim popotnikom iz hostla ob ognju na plaži.

Romantika na plaži ob ognju

Bil je čudovit dan. Pa lahko noč!

Mojster na delu

Sreda, 8.2.2012. Kot se je dan zaključil, tako se je nov začel – sončno! Po zajtrku se odpraviva v mesto do oblikovalca kamnov. Naredila si bova namreč svoje unikatne izdelke iz zelenega kamna, imenovanega »jade«. Najprej si izbereš oz. ustvariš motiv. Lahko klasičnega iz Maorske zgodovine ali pa nekaj povsem svojega. Narišeš na papir in izbereš svoj kamen – temen, svetel, z vzorci…. Nato pa na delo. »Učitelj« ti pokaže kako se stvarem streže in ti stoji ves čas na razpolaganju. Rezanje, brušenje, vrtanje, poliranje … najina izdelka počasi dobivata svojo obliko. Okrog pete ure popoldan imava svoja izdelka v rokah oz. okrog vratu. Skoraj cel dan je minil kot bi trepnil z očesom. Na drugačen način preživet dan. Čudovito. Unikatno!

Moj unikat

 

Po napornem delu, se odpraviva proti jezeru Kaniere, kjer je čudovit Dorothein slap ter koritu Hokitika z visečim mostom. Ta reka nekoliko spominja na našo Sočo – barvno in oblikovno. Kupiva ribe za večerjo – danes kuha Linda. Po večerji ponovno na plažo, le da so oblaki zakrili zahajajoče sonce. Pridruživa se ostalim popotnikom ob ognju na obali – pogovor, smeh, izmenjava…

Lepota narave

Ob vrnitvi se prileže kozarec vina in pomanjšane palačinke z nutelo. Hmmm.

Sedaj pa spat. Lahko noč!

 

Četrtek, 9.2.2012. Noč je bila ponovno kratka ampak sladka. Nekoliko oblačno vreme ponuja idealne pogoje za kratek sprehod po plaži. Pred kratkim je bilo tukaj tekmovanje v izdelovanju umetnin iz naplavljenega lesa, ki ga je tukaj ogromno. Nastalo je kar nekaj lepih skulptur: morska deklica, krava, želve, različni totemi ter napis mesta, ki je letošnjo sezono na vseh turističnih materialih.

Zmagovalni napis

Pokrajina na poti proti severu ponovno preseneča. Delno se razširi in ponuja idealne razmere za živinorejo. Nato ponovno zožitev in istočasno se dvigne nad klife ter nudi presunljive poglede na morje. Vegetacija postaja vedno bolj bujna in pojavljajo se prve palme ter ogromni praproti, ki rastejo v višino kot drevesa. Zato je kar nekaj fotografskih postankov na poti.



Lepota narave



Palačinke

Sam kraj Punakaiki je majhen – le nekaj hiš. In ogromno število hotelov, kampov ter ostalih oblih prenočitev. Je pač turističen kraj. Vse za kamnite palačinke. Če so pa tako drugačne. Po namestitvi v hostlu in pranju perila se odpraviva proti palačinkam in na 3-urni sprehod po okolici. Plimo sva zamudila, tako da spektakularnega bruhanja vode med palačinkami nisva videla. So pa vseeno zanimiva kamnita formacija – edinstvena na zahodni obali.

Veliko palačink na enem mestu

Prve palme

Sprehod (krajši pohod) po okoliških gozdovih, ki so skoraj kot džungla – pravo tropsko rastje in tudi ogromno vlage je v zraku – je bil pravo doživetje. Vračanje po dolini z izredno strmimi stenami, ob čudoviti reki z nekoliko brzicami, je bilo pravo olajšanje proti hoji v gosto poraščenem gozdu in visoko vlažnostjo.

Po lahki večerji – solata s tuno, česnovimi kruhki z olivnim oljem (sam sem jih naredil) in rdečem vinu – se lotimo planiranja naslednjih dni. Pogovor z ostalimi popotniki in njihove izkušnje vplivajo na predviden potek naslednjih dni. Moji načrti se ponovno spremenijo – ostajam tukaj in grem na severni del južnega otoka! Kako hitro se stvari menjajo. Še dobro, da sem na dopustu J

Pa lahko noč!

 

Petek, 10.2.2012. Celo noč je deževalo. Še dobro, da sem bil včeraj pri palačinkah, če ne bi danes ostal brez njih. Počasen zajtrk in že sva na poti proti Westportu. Natočimo gorivo, nato pa naprej proti severu in Karamei. Plan je, da se prespi v »The Old Slotherhouse« (Stara klavnica) – čudovit hostl, nameščen nekoliko nad cesto (15 min peš od parkinga na hrib) z razgledom na morje. Na žalost je pol L Ponudijo pa zelo dobro pecivo. Vsaj nekaj.

Pa naprej proti Karamei. Namestitev v hostlu z imenom »Rongo«. Nekoliko hipijevska atmosfera, vendar prisrčno. Vse deluje na naravni bazi: voda je deževnica, lastna elektrika, ravnanje z odpadki, vrt, kjer si je možno postreči z različnimi začimbami, svoj radio (!!), ki se posluša tukaj v okolici … Kul!

Drugačen hostl

 

Še vedno nekoliko dežuje, zato je čas za relaksacijo, pisanje in branje. Proti večeru se vreme izboljša – napoved za jutri je sonce. Bomo videli. Sedaj pa večerja, nato pa v kino. Ja, prav ste prebrali: v kino. Tukaj v hostlu je danes kino dan in ogledali si bomo film »Babel«. Potem pa spat.

Pa lahko noč!