Za konec: Videl sem več kot si lahko zapomnim in zapomnil si bom več kot sem videl!

Hmmm … lahko bi se razpisal o tem potovanju, vendar se bom poskušal osredotočiti na meni osebno pomembne stvari.

Življenje tukaj je dosti bolj osredotočeno na osebno zadovoljstvo kot pa smo ga deležni v zahodnem svetu. V zraku je nekaj pomirjajočega; petje menihov v templjih, skoraj ves čas nasmejani ljudje, ki se pogovarjajo in družijo med obroki hrane ali pa na delu na poljih. Dosti stvari se dela v skupinah, družina je na prvem mestu. Stvari se tukaj odvijajo počasneje, ljudje so bolj poduhovljeni in vsekakor srečnejši, živijo v sožitju z naravo, brez vrveža in neprestanih motenj kot v zahodnem svetu. Vzamejo si čas, da poduhajo rožo in so bolj hvaležni za to, kar imajo, kot pa smo mi v zahodnem svetu glede naših stvari. To deluje name poživljajoče, spodbudno in istočasno pomirjajoče.

Pokrajina je osupljiva in dih-jemajoča. Od sinje modrega morja in belih peščenih plaž, impozantnih apnenčastih kraških pokrajin, prekritih z gostimi zelenimi gozdovi, do skoraj nepreglednih zelenih riževih polj … Azija ima res vse in to mi je všeč. Velike površine so prekrite z gozdovi, ki skrivajo neskončno število raznovrstnih rastlin in živali. Nekaj mojih najljubših lokacij: Ha Long Bay v Vietnamu, Luang Prabang in pokrajina v severne Laosu, pokrajina okrog Chiang Raia in Paia na severu Tajske, plaže ob Andamanskem morju, neskončne ravnine v delti reke Mekong ter spomeniki starih civilizacij (Angkot, Bagan, Ayutthaya, Sukothani, My Son).

Hrana je enostavno za umret dobra. Pomislite samo na Tajsko ulično hrano, kot je Pad Thai s kozicami, Tod Man & Nam Jim s čili omako, morska hrana z zelenim karijem, mango s kokosovim lepljivim rižem … in to je samo na Tajskem in samo ulična hrana. Laos, Vietnam in Kambodža … vse te države imajo odlično hrano, najsi bodi na majhnih uličnih štantih ali pa v dražjih restavracijah, ki bo vaše brbončice popeljala v ekstazo. Tukaj se nikoli ne morete prenajesti; toliko je neverjetno število eksotičnih sestavin, ki jih kombinirajo v neštete kombinacije hrane. Nihče ne naredi azijske hrane tako slastne kot jo naredijo Azijci, ki živijo v Aziji!

In seveda ljudje. Ljudje tukaj so očarljivi, čarobni, čudoviti … Seveda so tudi takšni, ki gledajo samo na to, kako bodo zaslužili od turistov, vendar jih je večina tukaj prijaznih in so pripravljeni pomagat, kljub jezikovnim preprekam. Večina ljudi nas tujce jemlje kot sijajne goste in nam skušajo narediti naše bivanje čim bolj prisrčno in udobno. Tukaj sem skoraj dnevno spoznal ljudi, ki imajo po naših zahodnih standardih zelo malo ali skoraj nič premoženja – npr. živijo v preprostih bambusovih hišah – vendar ne bodo oklevali, da ti dajo vso hrano in pijačo, ki jo premorejo in celo svojo edino srajco, če boste hoteli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slaba stvar? Razen kraje potnega lista in denarja, nič. Pa še to je bila delno moja krivda in to se ti lahko zgodi kjerkoli, tudi doma. Če potegnem črto, tudi to ni bila slaba stvar, saj sem preživel čudovit čas po tem dogodku in pred vrnitvijo v Slovenijo po nov potni list meseca januarja, in sem tako spoznal tudi svoje dekle. Vsi deli mojega telesa so še na svojem mestu, nihče mi ni grozil ali me ugrabil. Tudi »nategnili« me niso in sem še vedno enako velik. Teža se je nekoliko zmanjšala, kar je posledica nič koliko prehojenih kilometrov in odlične, ne premastne, hrane.

Nekaj manj kot pet mesecev potovanja je za menoj. Spoznaval sem nove dežele, kulture, ljudi in, morda še najbolj, samega sebe. Po takšni poti sem (vsaj upam) pametnejši, bolj srečen in poln energije. In to je tisto, kar je pomembno. Pa še nekaj doživiš na takšnem potovanju: svobodo! O vsem odločaš sam; karkoli si zaželiš, lahko narediš; nisi omejen časovno, niti prostorsko. Včasih sicer ne veš kje si, pa vseeno nisi izgubljen. Včasih si sam, pa vseeno nisi osamljen. Včasih ne počneš ničesar, pa ti ni dolgčas. Si nasmejan, vesel in srečen. In to je bistvo takšnega potovanja. To je potrebno enostavno doživeti!

Sedaj sem spet doma in se pripravljam za nove izzive. Lepo je videti družino, prijatelje in znance. Lepo je občutiti, da je zima še vedno mrzla, da je sneg še vedno bel … ampak sedaj, konec marca, bi se lahko že začela pomlad.

Hvala vsem, ki ste me spremljali na tem potovanju.

Se beremo z naslednjega!