My Son in pokrajina okrog Hoi Ana

Torek, 26.2.2013. Danes sem si privoščil malo daljši spanec in zbudim se v sončno dopoldne. Zunaj je že prijetno toplo, ura pa še ni odbila deset. Pozajtrkujem in se nato s skuterjem odpravim proti današnjemu cilju: kraju My Son.

V okolici kraja My Son so ostanki enega najstarejših in največjih kraljestev v tem delu, kraljestva Champ. Ta starodavna hindujska civilizacija ni zapustila veliko, njeni ostanki pa so primerljivi s tistimi v Siem Riepu ali pa v Ayuthayi.

Arheološki park My Son ...

... ostanki civilizacije ...

 

... čaščenje različnih bogov ...



... tudi Hindujskih.

Sam kraj je oddaljen od mesta Hoi An okrog 50 km v eno stran. Natančno ne vem, ker števec na mojem skuterju ne deluje. Sam arheološki park je razdeljen na več sektorjev, kjer so ostanki templjev in pagod. Nekateri med njimi so v zelo slabem stanju. Zob časa in bombardiranje med vojno jim niso prizanesli. Kljub temu je na tem, kar še stoji, možno videti vpliv hinduizma. Zgradbe so zgrajene iz opeke, podprte s kamnitimi stebri in okrašene z reliefi iz peščenjaka. Dekorativni elementi simbolizirajo čistost in mogočnost mistične svete gore Meru, kjer domujejo hindujski bogovi in simbolizira center vesolja.

 

 

 

 

 

 

Na poti do tja se vozim po lokalni cesti skozi majhne vasi, kjer skoraj vse aktivnosti potekajo pred hišo ali na sami cesti. Sušenje različnih pridelkov, izdelovanje izdelkov, posedanje ob vietnamski kavi, ki je mimogrede zelo dobra, ali samo druženje med vaščani. Promet ni tako gost kot v mestu in tudi avtomobilov ni veliko na cesti.

Med vasmi so skoraj neskončna zelena riževa polja, kjer ljudje pregledujejo posajen riž, ga gnojijo in po potrebi na novo posadijo. V primerjavi s severom, kjer so sedaj komaj začeli saditi riž, je tukaj po moji nestrokovni oceni, že nekje na polovici svoje rasti.

Dogajanje po kanalih

Na povratku se seveda izgubim oz. bolje rečeno zavijem v napačno smer. Po nekaj kilometrih vožnje ugotovim, da nisem na pravi cesti in povprašam za pot. Moram nazaj in to kar nekaj kilometrov. Preden prispem v Hoi An se še ustavim ob reki in si v prijetni senci kokosovih palm privoščim hladen kokosov sok. Kako prija v tako vročem dnevu. Sedim in opazujem dogajanje na reki, zraven mene pa domačini spijo v visečih mreah. To je po tukajšnjih obcestnih kafičih kar praksa.

Ker je že pozno popoldne, se v centru ustavim še na večerji in nato se odpravim v hotel. Prileže se hladen tuš in malo počitka, nato pa na pijačo z enim parom, ki sem ga spoznal dva dni nazaj.

 

Pa lahko noč!

 

Sreda, 27.2.2013. Danes se zbudim pozno, ker nimam nikakršnih načrtov. Edina stvar za danes je biti ob 17-tih pred agencijo, ker se odpravim z nočnim avtobusom proti Saigonu oz. mestu Ho Chi Minh City. Po zajtrku se odpravim v bližnji kafič ob reki in pregledujem slike in surfam po internetu. Sonce ponovno pripeka zato je prav prijetno posedeti v hladni senci.

Slastno kosilo

Nekaj po poldnevu se odpravim proti centru in si privoščim kosilo v eni izmed turističnih restavracij. Hrana je odlična, le cena je zasoljena. Za enako hrano plačaš na ulici več kot pol manj. S kolesom se še malo vozim naokrog, nato pa počasi nazaj v hotel. Stuširam se in preoblečem ter s taksijem odpravim proti agenciji, kamor prispem malo pred peto uro popoldan. Gospodična me posede in prosi, naj malo počakam, da bo nekdo prišel pome in me odpeljal do avtobusa.

Zaljubljenca

Znameniti Brother's Cafe v stari kolonialni zgradbi - nekoč je
bila to fancoska policijska postaja

Počakam nekaj manj kot 20 minut, ko se pojavi možakar s skuterjem. Zadaj na motor nabaše mene, pred sebe namesti moj nahrbtnik in se nato z veeeeliko hitrostjo zapodi po ulicah. Srce mi kar zastane na trenutke, ko se s takšno hitrostjo podi skozi križišča. Čez slabih 10 minut prispeva do avtobusa, jaz bel kot stena. Fantje pri avtobusu si me malo privoščijo in nato mi eden izmed njih pokaže moje mesto za naslednjih 25 (!!) ur. Me prav zanima kako bo. Počakamo še na nekatere potnike, nato pa se okrog 18.30 odpravimo na dolgo pot. V avtobusu nas je polovica turistov in polovica domačinov.

 

Ko smo na poti slabi dve uri me prevzame spanec. Pa lahko noč!