Četrtek, 28.2.2013. Že cel dan sedim
oz. ležim na avtobusu. Postaja utrujajoče. Kljub trem daljšim postankom za
pretegniti noge in napolniti prazne
želodce, je to potovanje naporno.
V Saigon
prispemo nekaj po osmi uri zvečer v severno avtobusno postajo. S petimi fanti,
ki so bili edini turisti skupaj z menoj na avtobusu od Na Tranga naprej, si
delimo taksi v mesto. Tako je ceneje. Večina hotelov se nahaja distriktu (coni)
1 na ulicah Le Lai in Pham Ngu Lao, in tako tudi naši. Poslovimo se, jaz pa se
odpravim v eno izmed stranskih uličic, kjer je moj hotel.
 |
| Saigon - mesto in lokalno pivo |
Soba je
solidna in čista, lastniki prijazni, kljub temu, da ne znajo dosti angleško.
Namestim se in se takoj odpravim nekaj pojest. Zavijem naprej po tej ulici in
prispem na večjo, ki je vzporedna z Le Loi. Presenečenje oz. že videno: na
desetine turistov poseda po lokalih, vmes so trgovine in stojnice – kot v
Bangkoku na ulici Khao San. Takoj se obrnem nazaj v ulico in grem v drugo
stran. Dejansko je dve hiši od hotela naprej odlična majhna ulična
restavracija. Hrana prav prija, zraven pa steklenica piva Saigon. Da bom lažje
zaspal.
Pa lahko noč!
Petek, 1.3.2013. Spim skoraj do
desetih. Sem potreboval počitek. Odpravim se na zajtrk na ulici. Vroča juha z
rezanci in nekakšnim mesom. Pa saj ni važno kaj jem če je dobro. Danes si bom
malo pogledal mesto, vsaj kamor se da priti peš.
 |
| Pristen nasmeh |
Saigon ali po
novem Ho Chi Minh City je največje mesto v Vietnamu. Po uradnih podatkih bi naj
tukaj živelo 7,5 milijonov ljudi. Številka je vprašljiva, saj so nekateri
predeli skoraj nepregledni. Po neuradnih ocenah bi tej številki dodali še
kakšno polovico Slovenije, če že ne celotno. Torej skoraj devet milijonov ljudi
živi tukaj. In ti ljudje imajo v lasti okrog 6 (!!) milijonov motorjev. Res je,
da vsi niso več aktivni, pa vseeno. Tako se po ulicah vijejo skoraj neskončne
reke motoristov in značilen hrup motorjev ter neprestano trobljenje dajejo
mestu svojstven zvok in utrip. Med leti 1955 in 1975 je bilo glavno mesto
Južnega Vietnama, po združitvi pa so ga preimenovali v Ho Chi Minh City. Mesto
se uradno sicer imenuje po revolucionarnem vodji,vendar nihče od domačinov in
Vietnamcev ne uporablja tega imena temveč koristijo staro ime Saigon. Leži ob
istoimenski reki in je bilo skozi stoletja gospodarsko in ekonomsko središče
celotne Indokine. Ta primat si lasti še danes. Kljub temu, da je Hanoi glavno
mesto Vietnama, je Saigon gospodarsko in ekonomsko središče. In vsa pomembna
mednarodna podjetja imajo tukaj svoj sedež.
 |
| Tržnica Ben Thanh ... |
Odpravim se po
ulici Le Lai proti severozahodu in čez nekaj minut prispem do tržnice Ben
Thanh. Je ena izmed večjih pokritih tržnic, znana predvsem za turistično
ponudbo raznih rokodelskih izdelkov in hrane. Mimogrede, ta je tukaj odlična.
Ostalo kar lahko najdete tukaj so torbice, nakit, spominki, kava in oblačila.
Zavijem v majhno uličico v neposredni bližini tržnice. Ulica s starinami vseh
vrst. Počasi se sprehajam in si ogledujem kaj vse je v ponudbi. Kovanci,
pohištvo, različni aparati …
 |
| ... sveža hrana ... |
 |
| ... in tekstilni izdelki |
 |
| Stari kitajski denar |
 |
| Ulica s starinarnicami |
Nedaleč naprej
je ena najbolj markantnih stavb v
Saigonu, pa še najvišja v Vietnamu je. Bitexco Financial Tower – mega stolpnica
s 68 nadstropji. Razgledna ploščad in restavracija se nahajata v 49. in 50.
nadstropju. Tja bom šel kasneje, da doživim sončni zahod nad Saigonom.
 |
| Bitexco Financila tower |
Če želite
doživeti razkošje primerljivo s Parizom ali Londonom, potem se morate
sprehoditi po ulici Dong Khoi. Vse znane in pregrešno drage blagovne znamke so
tukaj zastopane. In vsi dragi hoteli. Zanimiva je tudi arhitektura, saj je še
marsikje viden vpliv francoske kolonializacije v gradbeništvu. Malo naprej je
operna hiša, ki si je zagotovila svoj prostor med modernimi zgradbami v
okolici.
 |
| Mestna hiša in striček Ho |
 |
| Katedrala Notre Dame ... kot v Parizu |
Ena najlepših
starih zgradb v Saigonu je vsekakor Mestna hiša, nekoč v času francoske
kolonizacije je to bil prestižni Mestni hotel (Hotel de VIlle). Danes je v njej
sedež partijske sekcije. In seveda je zaprt za javnost. V neposredni bližini je
še ena zgradba, ki spominja na Francijo: katedrala Naše Gospe ali Notre Dame. Za
razliko od sosednjih držav in severnega Vietnama je tukaj v južnem Vietnamu
močno prisotno krščanstvo. Če so drugod po vaseh in mestih budistični templji,
se tukaj pojavijo cerkve. In teh je kar nekaj. Preko ceste je zgradba centralne
pošte. Tudi ta je zgrajena v prepoznavni kolonialni arhitekturi in njena
notranjost je pod budnim očesom strička »Hoja« na veliki sliki.
 |
| Kot v Franciji |
 |
| Notranjost centralne pošte v Saigonu |
Pomembno vlogo
v času vojne in tik po njej je odigrala Palača ponovne združitve. V času vojen
je bil tukaj sedež Južno Vietnamske države – politično in vojaško središče. Tukaj
je deloval zloglasni predsednik Ngo Dinh Diema vse do padca Saigona oz. te
zgradbe. Danes je v njej muzej in možno si je ogledati nekdanje prostore in vojaško
logistično centralo JJužno Vietnamske države.
 |
| Palača Ponovne združitve |
Dan se počasi
preveša v večer, zato se odpravim nazaj proti najvišji zgradbi od koder imate
pogled na celoten Saigon ob sončnem zahodu. Razgledna ploščad je nameščena v
49. nadstropju in res se ponudi presunljiv pogled na Saigon. Lepo je opazovati,
kako se prižigajo luči v tem mestu. V dvigalu spoznam Japonca Takatoshia, beseda
da besedo in ugotoviva, da pozna Slovenijo in našega Zahoviča, ter da je v
Kanadi delal skupaj z enim Slovencem. Sam je nameščen v bližnjem hotelu, zato
greva skupaj na večerjo. Pri sosednji mizi spoznava par iz Kanade. In tako
mineta dve uri kot bi trenil z očesom. Počasi se vsi odpravimo v svoje sobe.
 |
| Pogled na Saigon popoldan ... |
 |
| ... ob sončnem zahodu ... |
 |
| ... in zvečer! |
Pa lahko noč!
Sobota, 2.3.2013. Rana ura zlata ura …
ponovno se moram zgodaj zbuditi. Za danes sem se prijavil za ogled Cu Chi
rovov. So podobni kot v centralnem delu civilni Vinh Moc rovi, le da so ti
tukaj vojaške narave. Tukaj so se namreč skrivali borci Viet Conga pred Američani
neposredno pred njihovim nosom.
Na ulici pojem
nekaj malega za zajtrk in se ob dogovorjeni uri javim pred agencijo. Kar nekaj
ljudi je že tukaj. Malo počakamo, nato pa nas pobere majhen avtobus. Predori so
od mesta oddaljeni nekje 70 km za kar potrebujemo malo več kot dve uri. Seveda se
na poti ustavimo v majhni tovarni za izdelavo …. Končno prispemo na lokacijo. Presenečenje:
več kot deset velikih in skoraj toliko manjših avtobusov je že tukaj. Na srečo
je lokacija tako velika in so poti tako speljane, da te gneče ne doživiš v vsej
svoji meri.
 |
| Nekdanji borci Viet Conga |
Rovi so bili
zgrajeni, oz. bolje rečeno izkopani, že v 50-tih letih prejšnjega stoletja, ko
se je vietnamsko ljudstvo borilo proti francozom. Kasneje, za časa ameriškega
posredovanja v Vietnamu, so jih dogradili in so bili dolgi več kot 250 km (!!!).
Zanimivo je tudi, da so jih dejansko zgradili v neposredni bližini glavnega
mesta Južnega Vietnama in njihovega vojaškega centra. In da Američanom ni
uspelo uničiti tega komunističnega oporišča. Celotno področje tukaj je bilo
neprestano bombardirano in nanj so zmetali na tone napalm bomb ter »agent
orange« kemičnega orožja. Pa jim ni uspelo izkoreniniti odpora.
 |
| Pasti za pehoto |
Na poti do
rovov se sliši zvok streljanja – me zanima kaj je to, nam pa najprej pokažejo
različne zemeljske pasti, ki so bile postavljene v okolici z namenom
onesposobiti sovražnika, oblačila in kamp borcev, vhod v enega izmed podzemnih
rovov. Ta vhod je tako majhen, da povprečen Evropejec ali Američan ne more
vanj. Dejansko so bili takšni vhodi namensko narejeni za vietnamske borce in
uporabljali so jih za nenadne napade in prav tako hitre umike. Popolna taktika.
 |
| Majhna odprtina v tleh ... |
 |
| ... vstopa normalno visoka oseba ... |
 |
| ... in že je ni več! |
 |
| Nevarno dekle |
Bolj ko gremo
v gozd, bolj se slišijo zvoki streljanja. Prispemo na strelišče, kjer je možno
kupiti 10 krogel in nato streljati z različnim orožjem iz vojnega časa:
ameriška M16, ruska AK 47, garange M1, mitraljeza M60 in Browning. Sam sicer ne
poizkusim, nekaj ljudi pa se vseeno odloči. Strašanski zvok se razleže po
gozdu. Ne znam si predstavljati kako je moralo zveneti v pravem spopadu. In končno
prispemo do enega izmed vhodov v rove. V primerjavi s tistimi iz severa so ti
prav utesnjeni in majhni. Nisem visoke
rasti, pa sem se s težavo premikal po njih, ko moraš ves čas biti v počepu. Prav
klavstrofobičen občutek. Po nekaj 10 metrih izstopim in ugotovim, da sem edini
prišel tako daleč. Drugi so jih zapustili že prej. Po tem doživetju sledi še 20
minutni propagandni film iz 70-tih let.
 |
| Vstop v podzemne rove |
Po vrnitvi v
Saigon se napotim na ogled Vojnega muzeja, ki pripoveduje zgodbo o boju za
neodvisnost Vietnama od francoske kolonije in nato še o vietnamski vojni proti Američanom.
Je nekoliko enostranski prikaz dogodkov, kljub slikam nekaterih mednarodnih
fotografov o obojestranskih grozotah. Naj slike govorijo…
 |
| Le ni vse tako črno kot zgleda :-) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar