Sreda, 22.1.2014. Po skoraj treh mesecih bivanja v JV Aziji, kjer
sem ponovno obiskal Laos, Vietnam in Kambodžo, odvodil eno skupino v novoletnem
času, obiskal kitajsko brezcarinsko mesto nakupov Hong Kong, sem se sedaj
odpravil na raziskovanje Indonezije.
Država, ki se razprostira na več kot 17.500 otokih in otočkih, kjer
prevladuje muslimanska vera, kjer se nahaja nam najbolj znan otok Bali, kjer
govorijo več kot 200 dialektov, kjer se nahaja največ aktivnih vulkanov, kjer …
ufff je dosti svari. Nekatere bom poskušal opisati.
V glavno mesto Jakarta – imenovano tudi »Velik Durian« (zakaj?) - sem
priletel iz Bangkoka pozno ponoči. Ali bolje rečeno zgodaj zjutraj. Na letalu
sem spoznal dva Slovenca, ki sta se odpravila še isti dan naprej proti Gvineji
in bosta tam preživela dva meseca. Zanimiv pogovor in izmenjava informacij. Jaz
sicer sedaj nimam namena odpotovati tja, se pa nikoli ne ve J Po opravljenih formalnostih – viza in emigracijski
pregled – grem na lov za taksijem. Ponudbe je veliko, predvsem »neuradnih«
vozil. Poiščem lokacijo Blue Bird taksija, ogovorim čakajočega potnika, da si
deliva stroške za prevoz in že sva na poti. Po nekje 40 min vožnje prispemo na
mojo lokacijo – drug potnik gre še naprej. Izstopim v upanju, da mi bo kdo
odprl vrata hostla, saj je ura 2 zjutraj. Pozvonim in čez nekaj sekund se vrata
odprejo. Pozdravi me mladenič v dokaj solidni angleščini, mi razloži delovanje
hostla, izroči ključ in napoti v sobo. Malo se osvežim, nato pa spat. Dolg in
naporen dan je za menoj.
Prijazni in nasmejani ljudje |
Četrtek, 23.1.2014. Zbudim se nekaj po deveti uri in se s skoraj
zalepljenimi očmi odpravim na zajtrk. Danes bom večino dneva preživel v
počivanju. K tej odločitvi pripomore vreme: zjutraj skoraj neprestano dežuje in
tudi napoved za popoldan je podobna. Kaj drugega lahko pričakujem, če sem pa
sem prišel v deževni dobi. Kakšno uro dežuje, potem preneha, čez uro ali dve se
ponovno vlije kot iz škafa in tako naprej. Visoke temperature poskrbijo, da se
vse hitro posuši in tako pripomore k zelo visoki vlažnosti. Znojiš se na vsakem
koraku.
Zanimivi obrazi ... |
Večino dneva preležim in načrtujem nadaljnjo pot; kaj, kam in zakaj.
Ogovorim nekaj drugih gostov, da malo izmenjamo informacije. Vsem je Jakarta
odskočna deska za nadaljnje potovanje, večina nadaljuje proti Yogyakarti ali
Baliju. Vsaka informacije prav pride …. Oglasi se gospa lakota in me prisili,
da se premaknem ven. Ven iz klimatiziranega, udobnega hostla, v vlago in dež, v
hektiko tega ogromnega mesta. Na srečo je dež ponehal. Po navodilih uslužbencev
hostla bi naj do območja z lokalno ulično hrano prispel v 20 minutah. No pa da
vidimo.
Hoja v soparnem in »tik-pred-dežjem« vremenu, po pločnikih, ki so v zelo
slabem stanju, ob skoraj neprekinjenem prometu na cesti – tudi tukaj vozijo po
napačni strani – je naporna. In ko po 25 min hoje še nisem zasledil omenjene
ceste, povprašam na ulici. Povedo, da je najbolje vzeti tuk-tuk ali taksi do
tja, ker je še kar nekaj za hodit. Toliko o razdaljah in dojemanju časa tukaj. Lakota
je vse bolj glasna, zato se ustavim pri prvem uličnem prodajalcu hrane. Mie Ayam – špageti s koščki piščančjega
mesa, zabeljeni z neke vrste (malo pekoče) juhe in dvema hrustljavima kosoma lokalnega
kruha. Slastno! Če bo vsa hrana tukaj takšna, potem se že veselim tega
kulinaričnega razvrata.
Počasi se odpravim nazaj, saj okrog 18h pride sodelavka Irena s katero bova
skupaj raziskala to državo. Čakajoč na njo, spoznam Jeleno, dekle iz Beograda.
Na poti bo več kot leto dni, sedaj je že nekaj mesecev za njo. Na vprašanje
kako si lahko to privošči zaradi dela, mi odvrne, da je na neplačanem dopustu. Odlično!
Zvečer prispe Irena in naredim ji družbo pri večerji; sam sem že jedel prej
in šel z Jeleno na sladoled J
Petek, 24.1.2014. Dan za raziskovanja. Na seznamu je Kota, stari
del mesta s pristaniščem ter centralni del Jakarte. Vreme se naju usmili, saj
se pokaže celo sonce.
Vožnja z vlakom do Kota traja skoraj 30 min, kar priča o velikosti mesta. Pa
je najin hostel na zemljevidu v »neposredni« bližini centra. V starem delu
prevladuje kolonialna arhitektura, ki pa je v dokaj slabem stanju. Sicer tu in
tam nekaj obnavljajo, bo pa potrebno še kar nekaj časa, da zasije v starem sijaju.
Izstopa nizozemska arhitektura saj je Indonezija bila njihova kolonija vse do
leta 1945.
Čakanje na vlak proti centru ... |
... no, pa prihaja! |
Pa smo v Kota - starem delu Jakarte |
Od tukaj se odpraviva peš proti staremu pristanišču in mesto si počasi
nadene drugačen obraz. Revščina. Majhne kolibe iz lesa in pločevine, neurejeno
cestišče in pločniki, umazanija povsod. Kljub vsemu te ljudje pozdravijo s
pristnim nasmehom, tu in tam se sliši »Hello Mister!«. Iz kanalizacije močno
zaudarja, saj je pred nekaj dnevi močno deževalo in skoraj ves ta del je bil
poplavljen. V pristaniščnem delu prevladuje trdnjava, ki je nekoč varovala
pristanišče mesta Batavia. Batavia, kot se je nekoč imenovala Jakarta, je bilo
od trgovine bogato mesto. Zaradi tega so jo v 18. stol. imenovali »Kraljica
vzhoda«.
Za nazaj vzameva tuk-tuk, saj je zelo soparno. Pripelje naju do Nacionalnega
spomenika – mogočen, 132 m visok »megalit« nameščen sredi velikega parka. V
neposredni bližini se nahajata dve verski znamenitosti: Katoliška katedrala in
preko ceste muslimanska mošeja Istiqlal, največja v Indoneziji.
Nacionalni spomenik v Jakarti |
Mošeja Istiqlal ... |
... in preko ceste je Katedrala. |
Dan se počasi zaključuje, zato se odpraviva do železniške postaje, kjer si
kupiva karto do Bandunga za naslednji dan, potem pa počasi proti hostlu.
Lokalni prevoz: bajaj. |
Sedaj vem, zakaj Jakarto imenujejo tudi »Velik Durian« - je vroče, umazano,
z gostim prometom in smogom prežeto mesto. Je pa tudi mesto polno presenečenj
in različnih obrazov. Je mešanica vseh ljudstev, ki živijo v Indonezji – je
Indonezija v malem.
Kupi smeti ob cesti ... in značilen vonj ... po durijanu! |
Počasi me prevzema utrujenost, saj je bil dolg in naporen, vendar zanimiv
dan.
Pa lahko noč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar