Dobrodošli v Mjanmaru!

Torek, 29.1.2013. Ne spim dolgo. Poležavam v postelji in se počasi pripravljam za odhod. Pred poldnevom odidem iz hotela in se odpravim na kosilo z Nam. Italijansko, pica. Prav prileže se za spremembo. Nekaj po eni uri se z BTS vlakom odpravim proti postaji Mo Chit na severu Bangkoka. To je najdlje kamor lahko prideš z vlakom. Vzamem taksi in pot nadaljujem proti letališču Don Muang – manjše letališče na severu mesta, od koder letijo predvsem nizkocenovne družbe, kot je Air Asia s katero letim jaz.

Prispem uro in pol pred poletom. Med čekiranjem spoznam Francozinjo in dva Hrvata, ki imajo enak cilj kot jaz – Yangon. Sam let traja dobro uro in dvajset minut, tako da ne moreš niti spati. Skupaj si vzamemo taksi do centra in si tako delimo stroške.

Tipična mesna hiša

Mjanmar je dežela, kjer krila ne nosijo samo ženske, ampak tudi moški. Tradicionalno se imenuje longyi, kar je ime za moško ali žensko krilo. Sedaj se vprašam, kdo pa nosi hlače v gospodinjstvu?

Mesto Yangon ima več kot tri milijone prebivalcev in je glavno mesto dežele komaj dobro stoletje. Pred tem je bilo glavno mesto kraljevine Mandalay. Yangon so umetno naredili Angleži po tem , ko so premagali in razrešili kralja.

Dejstvo je, da nimajo vsi hoteli dostopa do interneta; ne preko stacionarnih računalnikov in ne preko wi-fi. Tudi vse restavracije in trgovine ga nimajo, kot npr. na Tajskem. Danes se sicer ne rabiš več potruditi da ga najdeš, dovolj je da povprašaš v kakšnem hotelu ali pa se namestiš v kakšnem internetnem cafeju.

Po prihodu in namestitvi v hotelu sem si malo ogledal neposredno okolico. Glavne ceste potekajo skoraj od vzhoda proti zahodu, medtem ko jih povezujejo ozke uličice od severa proti jugu. Glavne ceste imajo imena, manjše uličice pa se razvrščajo po številkah (npr. 12. ulica, 25. ulica…). Skoraj nobena ulica nima razsvetljave, kar spremeni večerno in nočno sprehajanje v pravo avanturo. Še večja avantura pa je prečkanje ceste: pešcev tukaj nihče ne upošteva in moraš zelo paziti in spremljati promet. Včasih celo hitro teči pred kakšnim vozilom, da te ne zbije. Enako velja za otroke ali starejše … na cesti je avto glavni. Prav tako ni koles ali motornih koles, kot na Tajskem, Laosu ali Vietnamu.

Dovolj dogodivščin za prvi dan. Pa lahko noč!

Čajnica

Sreda, 30.1.2013. Zbudim se okrog devete ure in se odpravim na zajtrk v svojem hotelu, ki je vračunan v ceno. Riž z zelenjavo in jajcem na oko, pomarančni sok in čaj. Slastno.

Nato se odpravim raziskovat sam center mesta. ulice se križajo pravokotno in vidi se, da je bilo mesto grajeno načrtno s strani Angležev, katerih kolonija je Burma nekoč bila. V vsaki ulici je na ducate trgovinic z različnimi električnimi aparati in telefoni. Presenečen sem, kako malo je trgovin z oblačili.

Zanimivo je tudi, da imajo vozila volan na desni kljub temu, da vozijo po desni strani tako kot pri nas. Načeloma so pred kakšnim desetletjem komaj spremenili režim vožnje: iz leve (kot v angliji) na desno (kot pri nas). In seveda še niso menjali vseh vozil. Predvidevam, da je kar težko voziti na tak način.

Mesto je znano tudi po svojih čajnicah in odpravim se v eno izmed njih. Čajnice v Yangonu pa niso klasične čajnice, kjer samo spiješ vroč čaj. So središče družabnega življenja, kjer se domačini srečujejo s prijatelji ob vrču vročega čaja ter prigriznejo kakšno malenkost. Sam sem naročil lap'eq-ye, ki je zeeeelo sladek črni čaj – sladkajo ga s kondenziranim mlekom. In je zelo vroč, ko ga dobim.

Popoldan, uro pred sončnim zahodom, se odpravim do Shwedagon Pagde, ki je zgrajena na griču sredi mesta. Impozanten tempeljski kompleks je zgrajen okrog centralne stupe, v kateri naj bi hranili osem las Bude, ki sta jih dobila dva trgovca osebno od velikega učitelja. Stupa je obložena z več kot 10.000 ploščami, ki so velike kot kopalniške ploščice, in iz čistega zlata! Na samem vrhu pagode je nameščenih preko 5.000 diamantov, ki »tehtajo« skupaj več kot 2.000 karatov, ter še skoraj 2.000 ostalih dragih kamnov. Največji diamant je nameščen na samem vrhu in je »težak« 76 karatov. Kakšno bogastvo. Če pogledaš na vrh iz dveh mest samega kompleksa, lahko vidiš kako se svetloba lomi pod različnimi koti in odseva v različnih barvah. Fenomenalno!

Shwadegon Pagoda - osrednja stupa

Radoveni menih

Večerna molitev

Spoznam meniha, ki se ponudi kot neke vrste vodič in me popelje po celotnem kompleksu ter mi razkaže in razloži različne stvari, ki jih skoraj ne moreš zvedeti iz knjig. Odtis Budove stopinje in kako pravilno zlivaš vodo po njej ter zakaj, skrivnost britanskega zvona, skulptura Bude iz žada, ipd. Vsekakor mi je razložil veliko novih stvari.

Okrog devete ure se vrnem v okolico hotela in si privoščim večerjo na ulici. Ponovno slastno, čeprav ne vem točno kaj sem jedel. Zraven pa seveda čaj. Te ulične restavracije imajo minimalistične stole in mize … pa sedaj ne pretiravam, če rečem da so za otroke.

Še hitro v internetni cafe preveriti dogajanje in nato pod tuš. Dolg in zanimiv dan se končuje.

Večerja na ulici

Pa lahko noč!

Dezevni dan v Bangkoku

Ponedeljek, 28.1.2013. Danes ponoči sem po dolgem času slišal grmenje. Celo tako močno je bilo, da sem se zaradi tega zbudil. In deževalo je. Prijetna ohladitev v primerjavi s prejšnjimi vročimi dnevi. Ko se zbudim več ne dežuje, je pa še nekako delno oblačno.

Po zajtrku se odpravi do Mjanmarske ambasade po potni list z vizo. Ravno toliko se zamudim v sobi, da prispem nekaj minut po dvanajsti uri, ko so ambasado že zaprli. Vsaj kar zadeva dopoldanski čas. Odprejo jo ponovno ob pol štirih in je odprta do pol petih popoldan. No super – predviden potek dneva se postavi na glavo, saj se bom moral vrniti po vizo.

Od ambasade se sprehodim do reke Chao Phraya in se z vodnim taksijem odpeljem proti centru. Zanimivo je, kako tukaj uboge turiste »olajšajo« denarja. Prodajo jim karto za 150 BHT, ki velja za tja in nazaj. Če se vkrcaš brez karte na ladjo in jo kupiš na licu mesta, plačaš le 40 BHT v eno smer oz. 80 BHT za enako razdaljo. Z vodnim taksijem se odpravim proti cestama Rambuttri in Khao San. Slednja je znana kot popotniško središče za tiste z malo denarja. Dejansko je danes najbolj turističen kotiček v Bangkoku in vse kar se tam ponuja, in tega je veliko, je dražje kot drugod na ulicah. Sama cesta je prenatrpana s hostli, restavracijami in prodajalnami, za povrh pa še trume turistov. Prava nočna mora.

Prenatrpana ulica Khao San Road

No jaz želim tukaj kupiti samo izvod knjižnega vodiča Lonely Planeta za Mjanmar. V ponudbi imajo novega, rabljenega ali pa kopiranega … na slednjem spremenijo datum izdaje in tako dobiš »najnovejšo« izdajo, dejansko pa je kopija starejših verzij. V eni knjigarni sem našel celo izvod, ki še ni v uradni prodaji – ponatis iz decembra 2012. Še pri Lonely Planetu niso izdali tega ponatisa! Naše, kupil – urejeno.

Sedaj se odpravim proti templju Wat Saket, ki je na vzpetini sredi Bangkoka. In ravno preden se usedem na motorni taksi, prične deževati. Usedem se pod bližnjo streho in čakam. Nič ne zgleda kot da bi v kratkem nehalo, zato se odpravim nazaj v en bar na Khao San cesti. Še vedno dežuje, ura pa se približuje predvideni vrnitvi po vizo.

Deževne impresije

Ravno ko se moram odpraviti preneha in pojavi se celo nekaj sončnih žarkov. Zrak takoj napolni visoka vlažnost in vsak korak povzroča znojenje. Prispem do reke in ladja mi odpelje pred nosom. Sedaj gre že za minute. Skočim na naslednjo in na želeni pomol prispem 5 min do pol petih. Hitro poiščem motorni taksi in že sva na poti skozi gost promet. Pred vrati ambasade me odloži 4 min po uradnih urah in na srečo so vrata še odprta in še vedno je možno prevzeti potni list. Kakšna sreča.

Viseči most Phra Pinklao

Čas je za kosilo na ulici: riž s pečenim piščancem in kurjo juho, zraven pa ledeni tajski čaj z mlekom. Prav prileže se. Med kosilom opazujem ljudi, ki hodijo mimo. Eni hitijo, večina ima umirjen korak, je pa res, da sem v snem izmed centrov mesta.

Čakajoči voznik moto-taksija

Šolarji zbirajo donacije s petjem

Na poti nazaj v hotel vzamem še perilo iz čistilnice. Ko se vrnem, si naredim okvirni načrt potovanja po Mjanmaru – kdaj kam in kaj pogledati. Nekaj pred deseto se oglasi še Nam – danes je bila službeno na severu države in je utrujena. Jutri bo dolg selitveni dan. Odhajam v Mjanmar.

Pa lahko noč!

Tajski kralj

Težko je, ko se moraš zjutraj »zgodaj« vstati, da prideš na zajtrk. Zgodaj pomeni v tem primeru nekaj pred deseto. Po zajtrku si najprej naredim načrt za danes: z vlakom do Spomenika Zmage in nato peš do Dusit palačnega kompleksa, kjer sta znana lesena hiša Vimanmek in prestolna palača Ananta Samakhom ter do bližnjega Marmornega templja Benchamabophit. Na karti je vse blizu, torej ne bi smelo biti problema.



Lačna vrana

Odpravim se iz klimatiziranega hotela v … skoraj bi lahko rekel pekel. Temperatura je okrog 33°C in izredno visoka vlažnost. Vsak korak je naporen. Nekako pridem do postaje Phrom Phong BTS vlaka in se razveselim klimatiziranih vagonov. Vožnja z BTS-om je najhitrejši in skoraj najcenejši način, da se premikaš po Bangkoku. Edina težava je, da ne pelje do samega starega dela mesta, kjer je največ znamenitosti.

Prispem do Spomenika Zmage in se nato odpravim proti naslednjemu cilju – kompleksu znamenitosti. Hodim mimo bolnišnic, medicinskih fakultet, ki jih je kar nekaj tukaj in nato pridem do parka. Vsaj tako se mi zdi ko gledam na zemljevid. Vendar to ni park, to je kraljeva rezidenca. In okrog te je kanal z vodo, na vsakih nekaj deset metrov so oboroženi vojaki, vsaj 4 metre visok zid … nič ne bo s počitkom na travi in v senci. Kralja v tem času ni v svoji rezidenci, ker je zelo bolan in se nahaja v bolnišnici. So pa tukaj drugi člani njegove družine. Zato je tako zastraženo. In nasproti je vojašnica z do zob oboroženimi vojaki – vsaj tisti so, ki jih vidim in teh je veliko. V sklopu svoje kralj tudi različne raziskovalne centre za rastline. Nekaj podobnega kot sem videl v okolici Chiang Maia meseca novembra. Rezultati raziskav iz tega centra pomagajo pri vzgoji rastlin in sadja, ki drugače tukaj ne uspeva in tako poskrbijo, da imajo kmetje na podeželju raznoliko zelenjavo in sadje. Pohvalno ta skrb za svoje državljane.

Nekdanja palača Vimanmek - tikov hiša

Hoja po tej vročini me že počasi utruja, od mojega cilja pa še ni ne duha ne sluha. V bistvu slišim kar nekaj nenavadnih zvokov in kmalu ugotovim katerih. V bližini je zoološki vrt Bangkoka. In seveda je tukaj ogromno živali, ki proizvajajo različne zvoke. In na drugi strani vrta je eden od vhodov do mojega prvega cilja: kompleksa okrog Vimanmak hiše in prestolne palače. Končno. Zemljevid očitno ni v pravem merilu!

Vstopnina ni pretirano visoka in omogoča ogled kar nekaj različnih objektov. Zraven znamenite lesene tikove hiše še muzej slonov, razstavo lokalne tekstilne proizvodnje, razstavo fotografij, ki jih je naredil kralj, muzej lončarstva in znameniti zmajev osem-kotni kitajski paviljon. Za vstop v prestolno palačo je potrebno doplačati. Najbolj obiskani sta seveda prestolna palača in tikova hiša. In največ je – uganili ste – kitajskih turistov! Na ducate avtobusov stoji pred vsemi tremi vhodi in bruha trume glasnih, ne ozirajočih se na druge, Kitajcev. skoraj si premislim glede vstopa …

Lesena Vimanmek tikova hiša je v bistvu nekdanja kraljeva palača. Zgraditi jo je dal kralj Rama V oz. s pravim imenom Chulalongkon, konec 19. stol. Danes je muzej. Da lahko vstopiš moraš najprej oddati torbo, telefon in fotoaparat ter vodo, če jo imaš slučajno zraven. Nato si moraš sezuti čevlje in se odpraviš skozi detektor kovin za katerim te še ročno pretipajo, predvsem žepe, da res nimaš nič s seboj. Sprehod skozi palačo je zanimiv in te popelje v zgodovino tajskih kraljev in njihovega življenjskega stila.

Prestolna palača Ananta Samakhom

Ulično kosilo

Prestolna palača Ananta Samakhom zgleda kot prava palača in je dejansko uporabljana zgolj za sprejeme pri kralju na njegovem prestolu. Je del celotnega kompleksa in danes služi kot muzej in prostor za različne razstave. Pred palačnim kompleksom je velik trg na katerem je spomenik kralju Rama V na konju. Na obeh straneh trga so stojnice s hrano in čas je, da si privoščim kosilo. Kurja juha s testeninami in … in različnimi stvarmi. Ne vem točno kaj je vse v njej, vendar je odlična. Zraven pa tajski ledeni čaj. Mmmmm, prija. Domačini pa si prinesejo preproge iz trstike in si naredijo piknik kar na pločnikih. Spominja me na potovanje po Iranu – tudi tam to počnejo enako.

Domačini na "uličnem" pikniku

Odpravim se še do bližnjega templja Wat Benchamabophit ali imenovanega tudi Marmorni tempelj. Lep tempeljski kompleks v zelenju in ne pretirano poln turistov. Pravi balzam glede na prej.

Marmorni tempelj Wat Benchamabophit

Umirjen sprehod

Počasi prihaja utrujenost za menoj: dolg dan, veliko hoje in vročina naredijo svoje. Nazaj so hotela na enak način – torej z BTS vlakom. Stuširam se in nato na večerjo. Zaželel sem si fish & chips (ribo in krompirček) ker sem ob odhodu videl irski pub s to ponudbo. Odpravim se tja. Preden naročim, preverim ali imam denar s seboj in ugotovim, da malo premalo za želeno hrano. Moram se zadovoljiti s pico in pivom. Ob tem pa gledam finale teniškega turnirja v Melburnu. In Đoković je zmagal! Sedaj pa spat.

 

Pa lahko noč!

Nazaj na toplo

Nepredviden in kratek izlet v zasneženo in hladno Slovenijo je bil zelo prijeten. Imel sem možnost preveriti ali je sneg še vedno bel in hladen in pa seveda uživati v kaotičnih razmerah na cestiščih. Po skoraj dveh izpuščenih zimah mi je ta kratek postanek prav prišel.

Naslednji dan po prihodu v Ljubljano sem šel najprej naročiti potni list in ugotovil, da kljub temu, da sem jih uradno obvestil o kraji, v sistemu ni bilo nič zavedeno. Birokracija pač. S kreditnimi karticami je bilo lažje. Gospa me je obvestila, da naj bi prišle v 3 delovnih dneh. Odlično, saj sem nameraval odpotovati nazaj v Bangkok čez teden dni. Torej najpomembnejši stvari sem uredil.

Naslednja dva dneva sem izkoristil za čiščenje avtomobila in stanovanja. Na hitro sem pregledal slike, ki jih je kljub prvemu čiščenju v Vientianu, ostalo nekaj več kot 2.500 J

Za konec tedna sem se odpravil v Maribor, saj naj bi potni list prišel tja. Za kartice z gospo iz banke nisva bila najbolj sigurna kam jih bodo poslali: domov ali kar na banko. Doma so se seveda razveselili mojega prihoda, ko pa sem jim povedal, da se naslednji teden že vračam, pa je razpoloženje malo padlo. Seveda jih je zanimalo kaj se je zgodilo in kako sem potoval brez dokumentov.

Potni list me je doma že čakal, kartic pa še ni bilo. V ponedeljek zjutraj sem poklical na banko, kjer so mi rekli, da so PIN kode prišle danes in da naj bi kartice bile pri njih naslednji dan, torej v torek. Na dan mojega odhoda! Z gosp sva se dogovorila, da se oglasim zjutraj preden opotujem in vzamem kartico.

V tem času sem se dobil tudi z nekaj prijatelji/cami, ki so se seveda razveselili moje predčasne vrnitve, istočasno pa so bili veseli, da se vračam.

Končno je napočil torek, dan moje vrnitve v tople kraje. Jutranji pogled iz toplega stanovanja ni obetal dobrega: močno je snežilo. Malo me je začelo skrbeti, kakšno bo stanje na cestah, predvsem mimo Logatca in Postojne. Ter ali bomo prišli pravočasno do letališča. Taksi je bil točen in tudi kartice so bile na banki pripravljene za prevzem. Skupaj z nekaj denarja.

Ko sem prispel na avtobusno postajo, je kombi že čakal in nekateri potniki so bili že tam. Odpeljali smo se malo pred predvideno uro. Sneženje je na poti ponehalo in ceste so bile samo še mokre. Prispeli smo celo prej kot je bilo predvideno. Tako sem imel še nekaj več kot dve uri časa do poleta. Vsaj mislil sem tako ob prihodu. Na tabli za odhode je pisalo, da ima letalo iz Dubaja dvourno zamudo. No super. Ob prijavi so mi dali vavčer za hrano in pijačo. Lepa gesta za samo dvourno zamudo. Te štiri ure so minile brez problema. Razlog zakaj je prišlo do zamude je bil gosta megla v Dubaju, zaradi katere letalo ni moglo vzleteti. Zanimivo.

Polet je minil brez težav, le pri pristanku se je zataknilo: še vedno je bila gosta megla in letala niso mogla pristajati. Po enournem kroženju nad letališčem, kjer sem lahko v zraku opazil kar nekaj drugih letal na enaki misiji, smo odleteli na manjše letališče, ki je oddaljeno uro leta. Tam smo pristali, dotočili gorivo in ponovno vzleteli, kar je trajalo približno eno uro. Stanje nad Dubajem je bilo enako. Nadaljnji dve uri kroženja, nakar smo končno lahko pristali. Sedel sem bolj zadaj in med pristajanjem nisem videl kril našega letala – tako gosta megla je bila. Uspelo nam je in po prihodu smo se tisti, ki smo imeli povezane lete in so nam pobegnili, postavili v vrsto da nam dodelijo nov let. In bilo nas je kar nekaj! Ko sem po tri in pol urah (!) stanja v vrsti končno prišel na vrsto, je trajalo kar nekaj časa, da so mi našli nov let. Ker Emiratsi niso imeli nič več prosto za ta dan, so me prestavili na Thai Airlines – polet ob 10-tih zvečer. In dobil sem vavčer za kosilo s pijačo. Ura je bila pol osem zjutraj. Sledilo je 13 ur čakanja na letališču. Trinajst mučnih ur, ko ne moreš zaspati, ko se presedaš, ko poznaš že skoraj vse uslužbence na letališču (no ja, vsaj v tem delu letališča), ko ne veš več kaj bi si začel … in te žene samo še misel na tople kraje in določene ljudi. Lahko bi se odpravil na ogled mesta,vendar se zaradi megle nisem … saj ne bi imel nič od tega.

V Bangkok sem prispel ob pol osmih zjutraj in se direktno iz letališča napotil na Burmansko (Myanmar) ambasado. Prispel sem nekaj po deveti uri, se šel slikati v bližnji studi, izpolnil obrazec in se postavil v vrsto. Čez dobre pol ure sem oddal vlogo in plačal takso ter se odpravil poiskati hostel v centru Bangkoka, na cesti Sukhumvit. Našel sem enega v bližini postaje vlaka BTS, vendar je bila gospa na recepciji zelo nepripravljena pomagati in tudi čistoča ni bila najboljša. Za eno noč bo že.

Z Nam sva se dobila okrog druge ure in se odpravila proti kraju Samut Prakan, ki leži ob morju. Mimogrede sva se ustavila še v Erawan muzeju, ki je nameščen v slonji statvi, visoki 29 m, dolgi 39 m in težki 250 ton. Pogled nanj je impresiven. Seveda s seboj nisem vzel fotoaparata, bravo jaz, zato sem moral improvizirati s iPhonom. Kolikor so te igračke dobre za slikanje oseb, toliko slabše so pri slikanju večjih objektov.

Impozantni muzej Erawan

In še znotraj

Od tukaj do obale je bilo še nekaj km vožnje. Odšla sva na pomol, ki je v vojaškem oporišču in je odprt za ljudi. Namenoma nisem napisal za turiste, ker v teh dveh urah, ko sva bila tam, nisem videl niti enega belca. Bilo pa je ogromno loklanih ljudi. In galebov, ki jih hranijo iz roke, ko v nizkem letu krožijo nad in med ljudmi. Med tem dogajanjem se je sonce počasi odpravilo spat in nama je postreglo s čudovitimi barvami na obzorju, ki so se odsevale na mirni morski gladini. Prav romantičen zaključek dneva!

V petek sem se izselil iz hostla in si poiskal novo prenočišče. Imel sem kar težave najti kaj pametnega, ker je dosti zasedeno te dni – bliža se polna luna in turistov, ki se odpravljajo na otoke zaradi zabav, je kar veliko in po navadi prespijo noč ali dve v Bangkoku. Po skoraj dveh urah iskanja po spletu sem našel idealno mesto: nov hotel s promocijskimi cenami. Za sobo zahtevajo samo 23 EUR! In še blizu je. Takoj sem ga rezerviral za preostale štiri noči do odhoda v Myanmar. Ko sem prišel tja, je bilo presenečenje še večje: dobil sem luksuzno sobo z dvema francoskima posteljama za enako ceno. Noro. Moram narediti reklamo zanj: http://www.augustresidence.com/

Popoldan sva se ponovno dobila z Nam in si odšla v kino pogledati film »Pijevo življenje«. Zelo lep film, ga priporočam. Po filmu še večerja in nato spat.

 

Pa lahko noč!

Dokumenti in denar

Osnovne stvari na potovanjih, če izvzamemo obleke pri ženskah, so potni list, kreditne kartice in denar. Brez potnega lista sploh ne moreš potovati - razen znotraj evropske unije, brez denarja ali kreditne kartice ne moreš plačevati hrane, prevoza, bivanja … Zato je glavna prioriteta na potovanjih: ne izgubi teh stvari! Z njimi spimo, se tuširamo, v glavnem spremljajo nas 24 ur na dan. In potem pride trenutek nepazljivosti, ko pustiš to skrbno varovano torbico v sobi, greš na zajtrk in … ko prideš je ni več.

Napolnil me je adrenalin pomešan s paničnimi občutki in najprej še najmanj 5x preverim vse v sobi: prtljago, koš, kopalnico, posteljo, sebe … Nato pokličem lastnika, policijo in zahtevam čistilke, ki so medtem počistile sobo. Seveda nihče ni nič videl, slišal, našel … Slaba volja se me je polastila in skozi glavo so mi švigali različni scenariji. Težava v Laosu je, da ljudje, in tudi policija, skoraj ne govorijo angleško, zato se je zelo težko sporazumevati z njimi. V tej vasi je samo en policist, ki v času »neaktivnosti« pomaga pri drugih stvareh, zato napisati zapisnik ni bilo mogoče. Zahteval sem edino, da obvesti policijsko postajo v naslednjem večjem mestu Nong Khiaw, kjer bi lahko podal poročilo in naredili zapisnik.

Nova "osebna izkaznica"

S prvim čolnom sem se odpravil proti temu mestu, še vedno slabe volje in jezen nase. Vožnja s čolnom po reki in hladen zrak so me nekoliko pomirili in začel sem urejati svoje misli. Dejstvo je bilo, da se bom moral vrniti v Slovenijo, še vseeno pa sem poskušal poiskati možnost, da mi ne bi bilo potrebno.

Naslednja dva dneva sem o trikrat na nad obiskal policijsko postajo v Nong Khiawu in se pozanimal kdaj lahko dobim poročilo. »Preverjamo informacije« ali pa »popoldan bo« so bili odgovori, rezultata pa ne. Drug dan popoldan sem povprašal, kaj lahko naredim, da bo poročilo izdano. »Imel sem stroške s klicem s svojega privatnega mobija, z vožnjo do kraja, kjer se je vse zgodilo …ipd«, je našteval policist v polomljeni angleščini. »Torej koliko«, sem ga povprašal in povedal mi je »ceno« stroška in v roku 15 min po plačilu je bilo poročilo v mojih rokah. Če bi prej vedel, bi bil lahko že kakšen dan na poti naprej.

Ob odhodu mi je še rekel, naj se oglasim v policijski postaji v Luang Prabangu ali v Vientianu, da dobim potrdilo kdo sem oz. neke vrsto osebno izkaznico. Težava, ki pri izgubi ali kraji dokumentov nastane je, da Slovenija nima veleposlaništva v tej regiji. Najbližja so v Delhiju ali Pekingu. Za obe državi potrebuješ vizum in tega na začasni potni list ne moreš dobiti. Slovenija ima v Bangkoku ambasadorko, gospo, ki je primarno lastnica trgovine s svilo in ob tem ureja tudi kakšne stvari za slovenijo. Torej je bil moj prvi cilj Vientiane, da si pridobim »laissez-passer« ali začasni potni list za vstop v Tajsko in v Bangkoku nato zasilni potni list za vrnitev v domovino.

Papir "laissez-passer" od spredaj ...

Med vožnjo proti Luang Prabangu sem se odločil, da ne bom na hitro zapustil države, temveč, da si bom vzel čas in izkoristil vsak trenutek. V Luang Prabangu se nisem pretirano ubadal s to težavo, saj sem vedel, da bom moral več ali manj vse urediti v Vientianu. Na nemškem veleposlaništvu, ki sem jih tudi obvestil po mailu. Prehod v 2013 sem tako preživel v prijetni družbi v Luang Prabangu in nato sem se odpravil, s krajšim postankom v Vang Viengu, do glavnega mesta Vientiane. Prispel sem v četrtek.

Takoj v petek dopoldan na veleposlaništvo, kjer pa ni bilo veleposlanika in so mi predlagali, da počakam do ponedeljka. Ker sem želel čim prej urediti stvari, sem se odpravil še na francosko veleposlaništvo. Še prej sem moral na laoško policijsko postajo, kjer so mi izdali še uraden dokument o moji identiteti. Umirjen in prijazen uslužbenec mi je naredil začasni potni list za vstop na Tajsko in mi povedal, da je to vse kar potrebujem za vstop. Ob sedmih zvečer sem se z avtobusom, nasmeškom na ustih in svojim nahrbtnikom odpravil proti nekaj kilometrov oddaljeni meji, izstopil iz Laosa, potem pa naletel na težavo. Niso me hoteli spustiti na Tajsko, ker nisem imel vize. Bolj kot sem jim dopovedoval, da je ne potrebujem, bolj so policisti postajali živčni in mi celo zagrozili, da me bodo zaprli. Moral sem se odpraviti nazaj v Laos. Potem pa me ti niso hoteli spustiti v Laos. Za trenutek sem se počutil kot Viktor Navorski, ki ga je igral Tom Hanks v filmu »Terminal«. Oseba na nikogaršnji zemlji, ki ne more vstopiti v nobeno državo.

... in zadaj z vsemi potrebnimi žigi

Nekako se mi je uspelo vrniti v mesto, kjer pa je nastopila naslednja težava: hostli so bili polni. Počakal sem do 23. ure in upal, da kdo, ki ima rezervacijo ne bo prišel. In dobil sem posteljo! Pa še ves vikend bom moral preživeti tukaj.

V ponedeljek zjutraj najprej nazaj na francosko veleposlaništvo, kjer so mi razložili, da moram na začasni potni list pridobiti eno štampiljko iz urada za priseljevanje in nato s tem oditi na Tajsko ambasado po vizo. Gospod v petek je bil očitno klasično francoski – z mislimi že v vikendu in »ja, ja saj bo že šlo«. Ni čudno, da so francozi izgubili vse kolonije.

Za štampiljko so potrebovali eno uro, nato pa skoraj pet ur čakanja na oddajo dokumentov za vizo. Pa še naslednji dan popoldan jo lahko prevzameš. Pa je šel še en dan. V torek sem končno dobil vizo in se z nočnim avtobusom odpravil proti Bangkoku.

Naslednji dan najprej na slovenski konzulat, kjer so mi izdali potni list za nujne primere, kos papirja z mojo sliko, z izjavo, da sem jaz res jaz in predvideno potjo vrnitve. Sedaj še do pisarne letalske družbe Qatar za prestavitev leta in potem nekaj dni uživanja v prijetni družbi – kino, večerje, kuhanje z Nam!

Začasni potni list za vrnitev

In še od znotraj

Izkazala se je »pripravljenost« slovenske birokracije, da pomaga svojim državljanom v težavah, kjer nimamo ambasade. Če si na koncu potovanja in bi se tako ali tako kmalu vrnil domov, potem je postopek še kar sprejemljiv. V primeru daljšega dopusta ali nadaljevanja potovanja, pa je ta postopek popolnoma nesprejemljiv. Seveda za nas, ki nimamo pravega priimka, poznanstev ali funkcije. Namesto, da bi ti pomagali najti cenovno in časovno najugodnejšo rešitev – tudi, če si pripravljen plačati za to, te dobesedno prisilijo v vrnitev in še stroške vseh postopkov moraš poravnati sam, tudi če si skoraj brez denarja. Za določene ljudi pa najemamo letala, helikopterje, izdajamo potne liste in plačujemo celo premoženje, da jih spravimo domov. Ker se pravilno pišejo.

Jaz se nisem pustil »streti« temu birokratskemu stroju in se bom sedaj vrnil, da nadaljujem začeto potovanje. Od srede, 23.1.2013 bom ponovno v jugovzhodni Aziji. Seveda na svoje stroške!

Spremljajte me...

Pa lahko noč!