Templji in nočno življenje



Ponedeljek, 19.11.2012. Po zajtrku smo se z eno Mehičanko in Nizozemce dogovorili za skupen ogled mesta – glavnih templjev in palače ter kitajske četrti. Z BTS-om smo se odpeljali do reke Chao Praya in se nato vkrcali na enega izmed čolnov, ki vozi po reki in se ustavlja na različnih pomolih.

Chao Praya - razburkana reka

Ljudje se vkrcajo in izkrcajo kjer želijo in predstavlja alternativno ponudbo k tuk-tukom (trikolesnim taksijem), avtobusu ali taksijem. Izstopili smo pri Wat (tempelj) Po-ju in se prepeljali preko reke do templja Wat Arun. To pomeni tudi tempelj »Jutranje zore«. Impresivni ti budistični templji: molilni del, ki je lepo okrašen in intenzivnih barv ter t.i. stupa (če kdo ve kako se temu slovensko reče bom hvaležen), ki pa je načeloma kamnita, nekatere imajo nekaj barvnih oblog ali pa so celotne obložene (pobarvane) z zlatom. Vzpon na takšno stupo je prav naporen, saj so stopnice zelo strme.

Molilni tempelj Wat Arun

Simpatična mehičanka Martha

Strmi vzponi

Na drugi strani reke smo nato obiskali še Veliko palačo, kjer je tempelj Smaragdnega bude. Izredno velik kompleks, ki pa je bil dan prej zaprt zaradi obiska Obame. Sestavljen iz več poslopij, ki so (določena še danes v uporabi) služila za različne namene. V templju Smaragdnega bude je sicer prepovedano slikati, pa vendar mi je uspelo narediti nekaj slik na »črno« preden so me opozorili. Mislim, da je to najbolj obiskan tempelj, ne samo s strani turistov, temveč tudi domačinov. Mimogrede: vstopnine za domačine so dooosti nižje, kot za turiste ali pa jih celo ni.

Zlata stupa templja Wat Phra Kaew



Sledil je ogled templja Pho, ki se imenuje tudi tempelj Ležečega bude. Ogromen 15 m visok in 43 (!) m dolg pozlačen spomenik budi kraljuje v osrednjem kompleksu. Ob strani je 108 bronastih posod, ki ponazarjajo 108 upodobitev bude v njegovih življenjih. Ljudje mečejo v njih kovance, saj verjamejo, da jim bo prineslo srečo in istočasno na ta način darujejo denar menihom za vzdrževanje. V tem templju je tudi šola tradicionalne tajske masaže in nudijo dokaj ugodno masažo nog. Se splača!

Počivajoči buda - to desno so njegovi prsti na podplatih

Ker smo bili vsi popolnoma sestradani, smo se od tukaj nato odpravili s tuk-tukom (trikolesni taksi) do kitajske četrti, kjer smo si privoščili hrano. Prvi obrok po zajtrku. Dejansko nihče od nas ni vedel, kaj naročamo in kaj jemo, je pa bilo ZELO dobro in okusno. Karkoli je že bilo…

Neznana, ampak okusna, kitaska hrana

 

Iz prvotnega načrta dveh sostanovalcev in ene sostanovalke, da gremo sami na ulico Khao San, je nastal pravi skupinski izlet: ena Mehičanka, ena Kanadčanka, ena Nemka, ena Nizozemka, dva Nizozemca in jaz. Dva taksija sta nas prepeljala na znamenito popotniško ulico v središču BKK-ja. Po pripovedovanjih nekaterih, ki so že bili tukaj pred več leti, je ulica danes samo še senca stare slave: nove trgovine in moderni lokali so vzeli stari žar tej legendarni popotniški ulici. Največ dogajanja je sicer med vikendom, vendar je bilo vseeno kar nekaj ljudi. Mogoče je tudi rahel dež marsikoga »prepričal« v ne-obisk. Kasneje smo se namestili v vzporedni ulici Rambuttri, ki je nekoliko mirnejša in bolj privlačna, ter si naročili nekaj za pojest in seveda za popit. Vsi smo bili dokaj utrujeni od dneva, zato smo se dokaj hitro – okrog pol dveh zjutraj – odpravili nazaj v hostel. Ugotovili smo, da je naš hostel v neposredni bližini znamenite rdeče četrti Padpong. Seveda je sledil sprehod po njej pred spanjem.

Smerokaz za rdečo četrt

Jutri sem zmenjen z Nam, ki sem jo spoznal (zaenkrat) le na Facebooku preko prijateljice iz Ljubljane. Je iz Bangkoka in si je vzela celo en dan dopusta, da me bo peljala malo naokoli. Resnično prijazno! Sem resnično radoveden, da jo spoznam.

Pa lahko noč!

 

Torek, 20.11.2012. Bujenje je bilo dokaj težko, vendar je misel, da mi bo Nam razkazala nekatere znamenitosti in me peljala na kakšno dobro lokalno kosilo, vse odtehtalo. Po zajtrku sva se dobila v Starbucks Coffeju v bližini mojega hostla. Simpatična Nam je malo zamujala, vendar je njena prijaznost in pripravljenost, da mi približa Tajsko, to več kot odtehtala. Po kratkem klepetu sva se z njenim avtomobilom odpeljala proti novim dogodivščinam naproti. Odpeljala me je do dveh templjev in nato sva si privoščila kosilo na plavajočem trgu. Sedela sva na tleh – kot Tajci in moram reči, da sem bil tukaj edini tujec. Naročila je nekatere lokalne stvari, seveda ne preveč pekoče. Počasi se tudi navajam na to njihovo »ribjo« zadevo, ki mi še vedno smrdi.



Simpatična Nam in tajska hrana

Med celodnevnim potepanjem sem izvedel marsikatero zanimivo podrobnost o Tajcih, njihovi veri – budizmu, zgodovini, sedanjem življenju (predvsem mladih) in prehranjevalnih navadah. Zelo zanimive stvari.

Po vrnitvi nazaj v BKK sva odšla v nek nakupovalni center, kjer sem preveril cene nekaj foto opreme. Nato sva si privoščila še obilno večerjo – neverjetno koliko lahko to krhko dekle poje. Odlična hrana: omleta z rakci, Tom Yum juha (rečni rakci z mladim kokosom in limeto) ter popečenimi piščančjimi trakovi v nekakšni sladki omaki, vse v kombinaciji z rižem kot mašilom. Izvrstno! Dostavila me je do hostla in po vsej verjetnosti se ponovno vidiva v Chiang Maiu konec meseca. Po vrnitvi v hostel na hitro še načrt za jutri: gremo v Ayutthayo, staro prestolnico Tajske.

Pa lahko noč!