“People say they travel to learn.
Most of them should learn to travel before they leave home.”

- George Bernard Shaw

sobota, 17. november 2012

Od Ljubljane do Dohe na poti v Bangkok

Vsak začet je lahek …teoretično. Moj dan se je začel zanimivo. Kljub temu,da se navadno pravočasno zbudim tudi brez budilke, sem nekako »zaupal« napravi in se brez težav potopil nazaj v spanec (pravičnega). Vsaj dokler ni zazvonil telefon in je voznik taksija sporočil, da čaka pred hišo. Komaj takrat sem se zavedel, da normalna jutranja procedura odpade … in da se moram v manj kot desetih minutah pripraviti za odhod. Kasneje sem ugotovil, da sem sam naredil napako, ko sem napačno nastavi budilko – eno uro prepozno (!). Dobra stran vsega je bila, da zaradi tega nisem bil preveč živčen ter da sem vse že imel spakirano od prejšnjega večera in se nisem rabil ukvarjat še s tem. Zajtrk je potekal delno v taksiju in delno na avtobusni postaji. Odhod in sama vožnja do Benetk so minili brez zapletov. Vsaj nekaj!
Sledil je 4156 km dolg let do Dohe s Qatar airlines. Kolikor nekateri to družbo kujejo v nebesa in jo postavljajo nad Emirates moram reči, da so se na tem poletu do Dohe slabo odrezali. Vsaj kar se primerjave z Emirates tiče: na letalu je bilo prevroče, okusna vendar povprečna hrana in bora izbira multimedijskih aktivnosti. Za povrh vsega pa je za menoj sedela gospa z majhnim otrokom, ki se je skoraj ves čas jokal in še sedeža nisem mogel nagniti nazaj (nima sicer nobene zveze s kvaliteto letalske družbe :-) ). Da o kakšnem daljšem spancu ne govorimo. Pozitivno ob prihodu v Doho: zunanja temperatura je 25°C ob 21-tih po slovenskem času oz. 23-tih po lokalnem času (dve uri so pred nami). Sledilo je 8 (osem) ur čakanja na letališču. Upal sem na kakšen miren kotiček, kjer bi lahko v miru malo zadremal … pa je bila ves čas neznanska gneča in skoraj nikjer prostora za sedet. Pa tudi zunaj na letališki stezi je bil bolj gost promet kot v Mariboru, ko se v današnjih dneh pelješ mimo radarjev.
Že se je dozdevalo, kot da bom ostal brez spanca, ko sem našel poseben prostor, namenjen prav spanju: nekoliko odmaknjen od gneče, udobnejši in večji stoli ter pokrivala. Spanec sicer ni bil globok in sproščujoč,se je pa vseeno prilegel. Sonce je vzšlo in počasi je dogodivščina nočnega bivanja na letališču minila. Pot proti Bangkoku (BKK) se nadaljuje.
Pa lep dan!

1 komentar:

  1. Tako je to:)Kaj pa potuješ tako daleč.(malo te hecam)Na tvojem potovanju, ti želim čimveč lepih trenutkov.

    OdgovoriIzbriši