S kolesom po Sukhothaiu

Petek, 23.11.2012. Včeraj sem odšel spat dokaj zgodaj za tukajšnje razmere – okrog desetih zvečer.

 

Elegantni Buda

 

In sem spal danes do osmih zjutraj, z majhnimi prebujanji.  V sobi je namreč izredno vroče: obrnjena je na jug, kar pomeni cel dan segrevanje, v njej pa ni klime ampak samo ventilator. Kakor koli, malo sem se naspal. Iz hostla so nas zapeljali do lokalne avtobusne postaje, kjer smo se potem z lokalnim avtobusom (neke vrste pick-up z nadgradnjo) odpeljali do starega mesta. Za manj kot 1 euro.

Prijazen voznik lokalnega avtobusa

Tempelj Wat Sa Si

Staro mesto Sukhothai je podobno kot Ayutthaya ena sama razvalina. Ostanki templjev na ogromnem kompleksu, vse prepredeno s kanali in cestami.

Današnje prevozno sredstvo

Preden sem vstopil, sem si izposodil še kolo – najboljša možnost za premikanje od ene znamenitosti do druge pri takšni vročini. Seveda je ob vstopu potrebno plačati stopnino po osebi in po prevoznem sredstvu. Zanimivo! V samem mestu je bilo zelo živahno in na veliko so postavljali sedeže, stojnice za prodajo, odre in vse okraševali. Jutri se namreč prične lokalno slavje imenovano Loi Krathong in traja do 28.11. – torej do polne lune. Je slavje namenjeno odganjanju nesreče, slavljenju bogov in spoštovanju Bude. V ta namen bodo 28.11. na reke in jezera spustili majhne splave, imenovane khratong, v obliki lotosovega cveta s svečami na sredini.  Škoda da me ne bo tukaj, vendar imajo v Chiang Maiu nekaj podobnega. Zato grem tja.

Tempelj na hribu z obljubljenim razgledom

Obljubljen razgled ?

Po ogledu dveh templjev se s kolesom odpravim do 4 km oddaljenega templja na hribu, od koder bi naj imel lep razgled na celotno staro mesto. Že ko sem mislil, da je zastonj, me ustavi uslužbenec in zahteva enako visoko vstopnino kot za staro mesto. Ne plačam takoj, saj samo zarad razgleda ni vredno, vendar na koncu le popustim. Vzpon na manjši hribček, kjer stoji spomenik Budi in ko sem se obrnil navzdol je bil pred menoj – pogled na gozd! O starem mestu ni bilo ne duha ne sluha, pa naj sem še kako trudil kaj najti. S sliko torej ni bilo nič. Sestop in s kolesom nazaj. Na poti se ustavim v obcestni hmmm, lahko bi rekel gostilni: baldahin in nekaj miz ter mobilna kuhinja. Prisedel sem nemškemu paru, ki sem ga videl že tekom dneva in skupaj smo naročili hrano, sicer malo skeptično. Vendar je bila hrana odlična!!

Obcestna kuhinja

Pranje posode

Po vrnitvi v staro mesto še kratek sprehod med stojnicami in hitra pijača. Kupil sem si tudi khao tang – na soncu posušen stisnjen riž, popečen v vročem olju in prelit s karameliziranim sladkorjem. Slastno!

Khao thang in prijazni Tajci

Na avtobusu nazaj proti centru mesta spoznam še tri Nemce in dogovorimo se, da se dobimo zvečer na pijači v kultnem »Choper« baru. Vsaj tako piše v »osamljenem planetu«. Po vrnitvi v hostel najprej rezerviram avtobus za jutri, malo posrfam po internetu in kaj napišem, nato pa pod tuš. Sedaj počasi pa na pijačo. Upam, da pridem nazaj ob kulturni uri.

Povsod si pod budnim očesom Bude

 

Pa lahko noč!