Stara prestolnica

Sreda, 21.11.2012. Okrog devete ure odhod do železniške postaje. Zunaj je ponovno izredno vroče in celo sonce že počasi prebija skozi oblake in smog. Vožnja s taksijem je kratka. Na železniški postaji je dokaj živahno. Kupim karte do Ayutthaye, ki je okrog 76 km severno od BKK.

Vagon 3. kategorije

Najcenejše karte, 20 THB = 0,67 EUR, so za tretji razred: sedež, ventilator na stropu in odprta okna – naravna klima. Vožnja naj bi trajala uro in dvajset, na kocu je bilo nekaj več kot dve uri. Zakaj takšna razlika, ne vem. Dokler smo stali na postaji, je bilo zelo vroče v vagonu, ko pa smo se premikali je naravna klima nekoliko umilila vročino. Po prihodu te s čolnom prepeljejo na drugo stran reke, kjer je stari del mesta. In na tem otoku je tudi hostel P.U. Inn v katerem sem prenočil. Ob prihodu plačam še za jutrišnji avtobus proti severu, ker so nočni vlaki skoraj popolnoma zasedeni. Hostel je skoraj poln, večinoma pa so francoski popotniki. Spoznam zelo prijazno in simpatično Kanadčanko Rachel. Tako brhko dekle, pa dela kot sadilka dreves v kanadskih gozdovi. Kot pogozdovalka. Noro in zanimivo! Dogovoriva se za pijačo zvečer, ko se vrnem iz ogleda mesta.

Razmišljanje....

 

Tempelj Wat Mahat That

 

Lebdeča glava Bude

 

Staro mesto Ayutthaya je bilo ustanovljeno leta 1350 in je bila 417 let prestolnica Tajske, dokler je niso osvojili Burmanci in jo požgali. Od leta 1991 je del UNESCO-ve dediščine. Danes je edino palača v popolnem stanju, vse ostalo pa so razvaline. Stari del mesta leži na neke vrste otoku, obdanem z dvema rekama , ki sta povezani s kanali. Najboljši način premikanja med posameznimi znamenitostmi je najem kolesa. Pa še prav prijetno je v tej vročini. Sledil je ogled palače in dveh templjev. Ko se tako sprehajaš, lahko dobiš občutek o mogočnosti tega mesta in posameznih kompleksov. So pa še danes vidni sledovi požiga – skoraj vsi kipi Bude, ki jih ni malo, so črni. In brez glav. Burmanci bi jih naj obglavili. Ob 16-tih se s čolnom odpeljemo po zunanjem kanalu, ki obdaja mesto in si ogledamo še tri templje na zunanji strani starega mesta. Ti so novejši in seveda v uporabi. Celotni izlet traja malo več kot dve uri.

Tempelj Wat Phutthai Sawan

Ruševine Wat Maha That

Po vrnitvi in nujno potrebni prhi, se z Rachel odpraviva proti tržnici, kjer bi se naj tudi nekaj dogajalo. Na poti se ustaviva na večerji – pečena riba, kuhana hobotnica in riž ter pijača. Zelo okusno in dobro. Pa ne preveč pekoče. Po večerji se namesto na tržnico odpraviva nazaj v smeri hostla in se usedeva v bližnji gostilni ob cesti. Ker je Rachel tukaj že nekaj dni, pozna lastnico in nekatere lokalne goste, ki naju prisrčno pozdravijo.

Sadilka dreves Rachel

Ko si v prijetni družbi, pogovoru in ob pijači, čas kar pobegne. Ob polnoči gostilno zaprejo, večina gostov odide, midva pa še kar vztrajava. Zaradi zaprtja lokala naju presedejo k trem francozom, ki pa okrog ene ure zjutraj odidejo. Ostaneva sam še midva in osem domačinov (katerih članica je tudi lastnica lokala), ki pa že ves večer vztrajno pijejo, igrajo na kitaro in pojejo. Pesmi so v tajščini, angleščini, celo v francoščini in skoraj vsi znajo igrati na kitaro. Povabijo naju k njihovi mizi in seveda ponudijo pijačo. Eden po eden zapuščajo prizorišče, dokler se ta zabava okrog četrte ure tudi uradno ne zaključi. Potrebno je spat, saj moramo do 11-tih sprazniti sobo in oditi na avtobus, Rachel pa ostane do večera in se nato odpravi v BKK ter naprej v Indijo. Upam, da zjutraj ne bom imel kakšnega mačka.
 

Pa lahko noč!