KRUNG THEP (Bangkok) – mesto angelov

Sobota, 17.11.2012. Ob 8.10 se je potovanje nadaljevalo. Naslednjih 5433 km. Tokrat je bilo letalo večje, bilo je manj ljudi – sedež na sredini je bil prost, torej več prostora, tudi hrana in ponudba na splošno sta bili boljši … sedja sem jih lahko postavil ob bok s prej omenjeno letalsko družbo. Gospoda, ki je sedel zraven mene je bil iz Irana. In tako sem obujal spomine na te čudovite ljudi in deželo.


Sončni vzhod na letališču v Dohi

Po pristanku potrditev vize, prevzem prtljage in menjava denarja, nato pa na Sky train – vlak, ki te najhitreje in najceneje prepelje v mesto. Pri izstopu na postaji Sala Daeng je sledil šok: vročina in izjemno visoka vlažnost! Prvih nekaj korakov z nahrbtnikom je bilo peklenskih: z mene je teklo kot iz škafa. Ampak nisem bil edini.
 

Nočni vlak do hostla

Po namestitvi je sledil prvi ogled okolice: prodajalci stvari na ulici, ki ponujajo skoraj vse in kjer se moraš pogajat za cene. Kupil sem dve majici s kratkimi rokavi, ker sem s seboj vzel samo eno in so tukaj izredno poceni. Nato sem si privoščil še Pad Thai – testenine z rakci in pivo. Pravo olajšanje po dveh dneh prehranjevanja na letalih. Vrnil sem se nekaj po polnoči, v sobi sta bila samo dva sotrpina. Malo smo se pogovorili in izmenjali informacije. Ostali so očitno prišli še kasneje, ko sem že spal. Edini načrt za ponedeljek: naspati se in si v zmernem tempu ogledati mesto.

Pa lahko noč!

 

Gneča na nedeljski tržnici

Nedelja, 18.11.2012. Dan se je začel pozno, zelo pozno. Seveda po lokalnem času. Zbudil sem se namreč komaj okrog poldneva in seveda zamudil zajtrk! Preostala sta mi sadje in voda. Ob nedeljah se moraš odpraviti na tržnico, mi je svetovala prijazna gospodična v recepciji. Z BTS-om, vlakom, ki vozi nad cestami, na sever do tržnice Chatuchak – prostor, kjer lahko najdeš vse kar iščeš (njihov promocijski slogan http://www.chatuchak.org/ ). In to sem tudi storil. Saj ne da sem kaj iskal. V centru je bil namreč Barak (Obama) in sta bila dva templja zaprta, pa nisem imel drugam kot sem. Tako kot še polovica drugih v Bangkoku, ostali so bili očitno že tam. Gneča na vlaku, gneča na peronu in, uganite, gneča na tržnici. Če zraven dodaš še tropsko vročino in visoko vlažnost ne potrebuješ savne – s tebe lije, ko samo počasi hodiš.




Gneča pred tržnico

Zraven vseh vrst stvari so tukaj tudi ulični prodajalci hrane. Moram reči, da uporabljajo nekakšno sestavino, ki prav smrdi. Odločil sem se, da dokler ne ugotovim kaj to je, nič ne naročim. Po ogledu tržnice – kupil seveda nisem nič – sem šel počivat v bližnji park Kraljice Sirikit. Pravi balzam v primerjavi z gnečo na tržnici.


Umirjeni park Kraljice Sirikit

Privoščil sem si še sveže sadje, ki ga pa ponudijo s sladkorjem in enako smrdečo (kar zadeva mojega okusa) pasto s čilijem, kot sem jo vohal prej. Kako bi naj to šlo skupaj s svežim sadjem, ne vem, ker nisem preizkusil, je pa v redu, da imamo različne okuse. Kakšno sadje sem pravzaprav naročil, še zaenkrat ne vem. Bilo je podobno grozdju, ko sem ga gledal skozi plastiko, v realnosti pa je bilo kot pomanjšana zelena buča, z zelo trdo peško v sredini in kislo-grenkim okusom. Zato torej sladkor. Vsega nisem zmogel. Iz parka sem se odpravil do Spomenika zmage (Victory Monument). Sem so prišli očitno tudi ostali s tržnice, ker je bila ponovno velika gneča.



Spomenik zmage

V enem izmed nakupovalnih centrov sem si privoščil nekaj za pod zob. To je bil pravi podvig, ker skoraj nihče ne govori angleško, nemško ali slovensko. V eni restavraciji – bilo jih je kar nekaj tam naokrog – sem našel menu v angleščini in si naročil nekaj podobnega kot pražen riž s škampi in jajčno omleto. Zraven pa sem dobil – uganili ste: sladkor in tisto smrdečo zadevo. Tokrat v tekoči obliki s čilijem. Po nekaj minutah neuspelih poizkusih poizvedovanja, iz česa je ta tekočina, se je uslužbencev restavracije usmilila ena domačinka-gostja, ki pa je govorila polomljeno angleščino. Uspelo nama je identificirati ribo kot glavno in edino sestavino. Omaka se imenuje Nam Pla in bazira na fermentirani ribi (sardelice, sol, sladkor in voda). Uporablja se kot začimba, ki intenzivira okus jedi, brez da pusti okus po ribi. Kar je res, le da resnično neznansko smrdi.

Kosilo ob cesti

Noče se je že spustila na mesto. Sledila je vrnitev do ulice Silom (kjer je hostel) in sprehod po njej, ter nakup vode in nekaj prigrizkov za naslednji dan. V hostlu sem se zapletel v pogovor z lastnico in receptorko ter kasneje še z dvema popotnicama. Ena že na odhodu – posredovala mi je nekaj koristnih informacij predvsem o Kambodži – in druga, ki je ravno prišla, vendar gre najprej  na jug in kasneje na sever. Mogoče se konec meseca ponovno srečava v Chiang Maiu.

A še ena informacije: denar se bolj splača menjati v mestu kot na letališču.

Zajčica za lahko noč :-)

Pa lepo spite, jaz bom!