Trije dnevi

Umirjen dan ob jezeru Huay Tung Tao

 

Nedelja, 25.11.2012. Vsi smo spali zeeelo dolgo. Nobenega stresa, vsi so umirjeni. Enkrat okrog 11-tih nas je lastnik hostla odpeljal s taksijem iz mesta proti jezeru Huay Tung Tao, ki je priljubljena lokacija za domačine.

Pogled na jezero

Kosilo ob jezeru

Leži v neke vrste parku, kjer je potrebno plačati vstopnino, na eni strani je obdano z visokimi hribi – prvič vidim hribe tukaj. Okrog jezera so nameščene majhne hišice (v bistvu samo koče brez sten), ki so na vodi. Seveda so namenjene počitku ali prehranjevanju. Pridružila se nam je tudi Veejeva (lastnik hostla) prijateljica (ne punca, ker je gej). Mi smo si privoščili obilno kosilo, nato pa še peš sprehod okrog jezera. Zanimivost, ki sem jo tukaj poskusil je zeleni tajski čaj z mlekom in ledom. Osvežilna pijača.

Po vrnitvi smo se stuširali in malo meditirali v hostlu, preden smo se odpravili v staro mesto. Tukaj se je začel festival Loi Kathong – festival luči, ki prav tako poteka v nekaterih ostalih mestih.

Lastnik hostla Vee

 

Gneča na ulicah

Danes, v nedeljo, so glavno ulico in nekaj stranskih ulic starega mesta spremenili v ogromno sprehajališče in tržnico. Skoraj ne morem verjeti koliko ljudi je tukaj. Da smo prišli iz enega konca mesta do drugega smo porabili skoraj dve in pol uri. V normalnih razmerah traja vse skupaj slabe pol ure. Ampak je bilo zanimivo. Po vrnitvi na izhodiščno točko smo šli še v Roof Top Bar – najbolj čili lokacijo v mestu.

Prešerna družba na Roof Top Baru

 

Nahaja se na vrhu ene hiše in nudi lep razgled na vrata Tha Pae, kjer je vhod v staro mesto. Pogovor, pijača in odlična glasba. In naenkrat je bila ura ena po polnoči, ko se lokal zapre. Pa smo morali domov.

Lokalno dekle na skuterju

 

 

Pa lahko noč!

 

Mesto templjev

Ponedeljek, 26.11.2012. Po dokaj naporni noči se je danes prilegel dolg spanec. Nekateri so-stanovalci so danes zjutraj odšli: Američan, Kanadčan, par iz Anglije, ena amerikanka pa na dvodnevni treking. Nikogar izmed njih nisem slišal odhajati. Močan in zdrav spanec. Počasno prebujanje, urejanje in nato na pozen zajtrk ali hitro kosilo – kakor gledaš.

Značilen vhod v tempelj

Po kosilu smo se nekateri odpravili na umirjen ogled mesta, po tako imenovani »poti templjev«. Po mestu se sprehajaš od templja do templja, vse bi naj trajalo nekje dve in pol do tri ure. Slišalo se je dokaj zabavno, pa še vreme je lepo in ni prevroče. Po nekaj templjih sem imel osebno dovolj njihovih ogledov, saj so si načeloma vsi zelo podobni. Po treh urah smo bili komaj na polovici poti, pa že vsi popolnoma utrujeni. Odločili smo se, da si pustimo preostanek templjev za kakšen kasnejši dan in se vrnili v hostel. Prilegel se je hladen tuš in malo meditiranja pod ventilatorji.

Menih med razlago

Obisk templja

Zvečer sva z Avstralcem Troyem kupila en majhen in en velik lampijon, z namenom, da ga kasneje spustimo v zrak. Ko smo prišli v center, kjer smo želeli spustiti lampijon, so nas vljudno napotili do skoraj kilometer oddaljene reke. Dekleta so se odločila za manikiro, pedikuro in masažo nog, ostali pa smo odšli do reke. Prvo smo spustili majhen lampijon, kot testni. Na spodnjo stran namestiš gorilno snov, jo prižgeš in počakaš, da se lampijon napolni z vročim zrakom, ki ga potem dvigne v zrak. Nekako nam je uspelo, vendar ga je sunek vetra nad reko preobrnil in je padel v vodo. Pri večjem smo prosili za pomoč domačine, ki imajo izkušnje s tem. Ta je odletel visoko nad mesto in še nekaj časa po spustu smo ga lahko videli v zraku.

 

Polnjenje lampijona

 

Med lampijončki ...

Po tem napornem opravilu smo se namestili v River Side baru / restavraciji, da počakamo na dekleta. Lokal je popolnoma poln, zato se usedemo k točilnemu pultu. Gostje so mešani: polovica turistov, polovica domačinov. Pijača in kramljanje ob živi glasbi. Zelo sproščujoče. Pristopijo tri dekleta iz Poljske. Pogovor hitro steče, prav tako nekaj piva. Skupine se menjujejo in igrajo zelo različno glasbo: od roka, metala pa vse do modernega in tukaj zelo priljubljenega Gangnam Styla. Tudi naša dekleta so počasi prišla. Sproščeno vzdušje, dobra glasba, ples in prijetna družba.

Poljakinje: Anna, Aga in Anna

Pevka v Riverside Baru

Ena simpatična Tajka se mi ves večer nasmiha. Je tukaj z večjo družbo in deluje sramežljivo. Čez nekaj časa pristop, se predstavi in me prosi za telefonsko. Izmenjava jih in mi obljubi, da me jutri pokliče. Bomo videli. Okrog pol tretje zjutraj se počasi odpravimo nazaj proti hostlu, saj nekateri odhajajo jutri na celodnevni tečaj kuhanja. In to zelo zgodaj za naše razmere – ob pol devetih.

Pa lahko noč!

 

 

Nova poznanstva

Torek, 27.11.2012. Zbudim se komaj okrog enajste ure. Tako kot vsi ostali. Torej smo potrebovali spanec. Počasi se odpravimo na pozen zajtrka ali hitro kosilo v bližini hostla. Vse poteka umirjeno. Med prehranjevanjem mi zazvoni telefon. Presenečenje: simpatična Tajka od včeraj me kliče. Nisem verjel, da me resnično bo. Dogovoriva se čez eno uro v centru, pred McDonaldsom – najlaže najti. Z nekaterimi iz hostla se skupaj odpravimo v mesto. Oni gredo kupiti nekaj petard in raket ter na sprehod. Dogovorimo se, da jim javim, ko se vrnem pa da vidimo dalje.

Navihanec

Je s svojim vozilom, tako da me samo pobere in se odpeljeva ven iz mesta, na podobno lokacijo kot smo bili v nedeljo. Pogovor teče o splošnih stvareh. Zvem, da živi v Nemčiji, da ima je ločena in ima otroka, njena mama pa ima podjetje v katerem dela tudi ona … Zanima jo tudi moje življenje. Namestiva se v eni izmed hišic ob jezeru, naročiva nekaj malega za jest in pijačo. Moram reči, da uživam v njeni družbi. Dogovoriva se, da se ponovno vidiva čez dva dni.

Čez nekaj ur se vrneva, odloži me na mestu zbora. Predvidevam, da so ostali že odšli nazaj v hostel zato odidem proti taksijem, ko me pokliče Troy. Oni so še vedno v mestu in ravno na odhodu proti hostlu. Pridružim se jim, da bo transport cenejši. Sledi tuš in posedanje ter pisanje. Zmenimo se za skupen odhod na neke vrste parado lampijončkov. Med čakanjem prične deževati, zato upam, da nam bo uspelo. Današnji večer ne sme biti predolg, saj grem jutri jaz na celodnevni tečaj tajskega kuhanja. Sedaj pa moram iti …
 

Več o tem večeru, slike preteklih dni in kuharskem tečaju sledi jutri.

Pa lahko noč!

Chiang Mai - mesto zabave

Sobota, 24.11.2012. Še nekaj besed k včerajšnjemu večeru: kot sem omenil, sem se dogovoril s tremi Nemci, ki sem jih spoznal na avtobusu za pijačo. V hostlu so se mi pridružili še en nemški par in dve Francozinji. Ko smo prišli do bara, smo zasedli eno veliko mizo in na koncu nas je bilo dvanajst: 7 nemcev (mešano), belgijski par, dve francozinji in jaz! Mešana druščina, ki pa se je dobro ujela. Pijača, nekaj malega za pod zob in naenkrat je bila ura pozno ponoči. Pa sploh nismo spili preveč …

Avtobus ... lokalni za prevoz po mestu

Danes smo odšli proti severu, proti mestu Chiang Mai, ki je drugo največje mesto na Tajskem in neke vrste prestolnica športnih aktivnosti. Rezervirali smo karte za avtobus ob 9.30, pa je bil poln, tako da nam ni preostalo drugega, kot da počakamo na tistega ob 10-tih.

Sedeči potnik na
avtobusu za Chiang Mai
(kot jaz)

Uslužbenec hostla nas je odpeljal do postaje in nam kupil karte ter nam pokazal, kje bo stal naš avtobus. Ko se pojavi sledi rahlo presenečenje: navadna linija, ki stoji na vseh postajah do cilja. Sicer je klimatiziran, vendar ni oštevilčenih sedežev, niti dovolj prostora za vse. Nekateri stojijo, jaz sem se usedel na tla pri zadnjih sedežih. Neprijetno presenečenje: tla so vroča zaradi motorja, ki je tik pod njimi. Zdržim lahko le kakšnih 30 min, nato se je potrebno vstat, da se mi zadnjica ohladi. Upam, da ne bo tako do konca poti, saj naj bi vožnja trajala šest (6) ur. Po nekaj postajah se sprosti par sedežev in se lahko namestim ter celo malo naspim. Vožnja res traja malo več kot šest ur. Bolj ko se premikamo proti severu, bolj se pokrajina spreminja in tudi temperatura je za kakšno stopinjo ali dve nižja. Tudi vlažnost je manjša. Prispemo v Chiang Mai in se s taksijem odpravimo proti hostlu. Majhen hostel, prijazen lastnik …

Notranjost hostla zvečer

Po namestitvi v skupni spalnici za 8 oseb – ima tudi dve ali tri sobe za dva – razloži vse glavne točke mesta, kje in kako se enostavno kam pride. Skoraj vsi gostje so skupaj odšli na ogled spuščanja lampijončkov. Sem bil prepozen. Z angleškim parom, ki je ostal odpravim na večerjo na tržnico. Lahko samo priporočam takšen način prehranjevanja: sveže in poceni vendar malo pekoče. Toda tudi to se da dogovoriti J

Po večerji še pijača v irskem pubu in seveda ogled nogometne tekme angleške lige, med angleži. Poseben občutek.

Pa lahko noč!

S kolesom po Sukhothaiu

Petek, 23.11.2012. Včeraj sem odšel spat dokaj zgodaj za tukajšnje razmere – okrog desetih zvečer.

 

Elegantni Buda

 

In sem spal danes do osmih zjutraj, z majhnimi prebujanji.  V sobi je namreč izredno vroče: obrnjena je na jug, kar pomeni cel dan segrevanje, v njej pa ni klime ampak samo ventilator. Kakor koli, malo sem se naspal. Iz hostla so nas zapeljali do lokalne avtobusne postaje, kjer smo se potem z lokalnim avtobusom (neke vrste pick-up z nadgradnjo) odpeljali do starega mesta. Za manj kot 1 euro.

Prijazen voznik lokalnega avtobusa

Tempelj Wat Sa Si

Staro mesto Sukhothai je podobno kot Ayutthaya ena sama razvalina. Ostanki templjev na ogromnem kompleksu, vse prepredeno s kanali in cestami.

Današnje prevozno sredstvo

Preden sem vstopil, sem si izposodil še kolo – najboljša možnost za premikanje od ene znamenitosti do druge pri takšni vročini. Seveda je ob vstopu potrebno plačati stopnino po osebi in po prevoznem sredstvu. Zanimivo! V samem mestu je bilo zelo živahno in na veliko so postavljali sedeže, stojnice za prodajo, odre in vse okraševali. Jutri se namreč prične lokalno slavje imenovano Loi Krathong in traja do 28.11. – torej do polne lune. Je slavje namenjeno odganjanju nesreče, slavljenju bogov in spoštovanju Bude. V ta namen bodo 28.11. na reke in jezera spustili majhne splave, imenovane khratong, v obliki lotosovega cveta s svečami na sredini.  Škoda da me ne bo tukaj, vendar imajo v Chiang Maiu nekaj podobnega. Zato grem tja.

Tempelj na hribu z obljubljenim razgledom

Obljubljen razgled ?

Po ogledu dveh templjev se s kolesom odpravim do 4 km oddaljenega templja na hribu, od koder bi naj imel lep razgled na celotno staro mesto. Že ko sem mislil, da je zastonj, me ustavi uslužbenec in zahteva enako visoko vstopnino kot za staro mesto. Ne plačam takoj, saj samo zarad razgleda ni vredno, vendar na koncu le popustim. Vzpon na manjši hribček, kjer stoji spomenik Budi in ko sem se obrnil navzdol je bil pred menoj – pogled na gozd! O starem mestu ni bilo ne duha ne sluha, pa naj sem še kako trudil kaj najti. S sliko torej ni bilo nič. Sestop in s kolesom nazaj. Na poti se ustavim v obcestni hmmm, lahko bi rekel gostilni: baldahin in nekaj miz ter mobilna kuhinja. Prisedel sem nemškemu paru, ki sem ga videl že tekom dneva in skupaj smo naročili hrano, sicer malo skeptično. Vendar je bila hrana odlična!!

Obcestna kuhinja

Pranje posode

Po vrnitvi v staro mesto še kratek sprehod med stojnicami in hitra pijača. Kupil sem si tudi khao tang – na soncu posušen stisnjen riž, popečen v vročem olju in prelit s karameliziranim sladkorjem. Slastno!

Khao thang in prijazni Tajci

Na avtobusu nazaj proti centru mesta spoznam še tri Nemce in dogovorimo se, da se dobimo zvečer na pijači v kultnem »Choper« baru. Vsaj tako piše v »osamljenem planetu«. Po vrnitvi v hostel najprej rezerviram avtobus za jutri, malo posrfam po internetu in kaj napišem, nato pa pod tuš. Sedaj počasi pa na pijačo. Upam, da pridem nazaj ob kulturni uri.

Povsod si pod budnim očesom Bude

 

Pa lahko noč!

Vožnja na sever

Četrtek, 22.11.2012. Ta noč je bila sicer zeeelo kratka ampak sladka. Tuš, spakiram stvari, pojem zajtrk ter se prisrčno poslovim od Rachel. Obljubim ji, da jo obiščem v Kanadi in ji pomagam pri njenem delu – sajenju dreves v gozdovih. Obljubi mi, da se bo pozanimala pri šefu, če je to možno. In opozorila me je, da to lahko postane velik izziv.

Ob 11-tih nas taksi odpelje do avtobusne postaje, ki je nekoliko izven starega mesta in nato se odpravimo na šest urno vožnjo proti severu. Cilj: mesto Sukhothai, prva prestolnica kraljevine Tajske.

Avtobus je sicer drugo razredni vendar klimatiziran. Preveč. Moram si obleči flis in kapo, da me v naslednjih urah ne napiha. Sedeži so udobni in prostorni, tudi za tiste z daljšimi nogami. Dolgo vožnjo izkoristim za spanje. Vsaj poskušam zaspati, kar mi delno tudi uspeva. Vmes se tudi nekajkrat ustavimo za toaleto, hrano in da malo pretegnemo skoraj prezeble noge.

Okrog 18-tih prispemo v Sukhothai in se s taksijem odpravimo proti hostlu Sila Resort, kjer bom prespal dve noči. Hostel je v bližini centra mesta,  je pa tudi v bližini vode, kar povzroči prva srečanja s komarji. So zelo nadležni in željni evropske krvi. Sprej proti komarjem sicer odžene komarje, povzroča pa tudi blag pekoč občutek na koži. Po vsej verjetnosti zaradi visoke vsebnosti DEET, ki znaša 55.

V hostlu spoznam kar nekaj novih ljudi – Nemce, Francoze, Avstralko – in izmenjamo informacije o dosedanji poti ter o naših načrtih. Vsi imamo vsaj do Chiang Maia enake namene. Večina se potem obrne navzdol proti obali in otokom.
Večer preživim mirno, saj sem malo utrujen od prejšnje noči in današnje vožnje. Jutri nameravam preživeti skoraj ves dan med ruševinami in templji starega mesta.

 

Pa lahko noč!

Stara prestolnica

Sreda, 21.11.2012. Okrog devete ure odhod do železniške postaje. Zunaj je ponovno izredno vroče in celo sonce že počasi prebija skozi oblake in smog. Vožnja s taksijem je kratka. Na železniški postaji je dokaj živahno. Kupim karte do Ayutthaye, ki je okrog 76 km severno od BKK.

Vagon 3. kategorije

Najcenejše karte, 20 THB = 0,67 EUR, so za tretji razred: sedež, ventilator na stropu in odprta okna – naravna klima. Vožnja naj bi trajala uro in dvajset, na kocu je bilo nekaj več kot dve uri. Zakaj takšna razlika, ne vem. Dokler smo stali na postaji, je bilo zelo vroče v vagonu, ko pa smo se premikali je naravna klima nekoliko umilila vročino. Po prihodu te s čolnom prepeljejo na drugo stran reke, kjer je stari del mesta. In na tem otoku je tudi hostel P.U. Inn v katerem sem prenočil. Ob prihodu plačam še za jutrišnji avtobus proti severu, ker so nočni vlaki skoraj popolnoma zasedeni. Hostel je skoraj poln, večinoma pa so francoski popotniki. Spoznam zelo prijazno in simpatično Kanadčanko Rachel. Tako brhko dekle, pa dela kot sadilka dreves v kanadskih gozdovi. Kot pogozdovalka. Noro in zanimivo! Dogovoriva se za pijačo zvečer, ko se vrnem iz ogleda mesta.

Razmišljanje....

 

Tempelj Wat Mahat That

 

Lebdeča glava Bude

 

Staro mesto Ayutthaya je bilo ustanovljeno leta 1350 in je bila 417 let prestolnica Tajske, dokler je niso osvojili Burmanci in jo požgali. Od leta 1991 je del UNESCO-ve dediščine. Danes je edino palača v popolnem stanju, vse ostalo pa so razvaline. Stari del mesta leži na neke vrste otoku, obdanem z dvema rekama , ki sta povezani s kanali. Najboljši način premikanja med posameznimi znamenitostmi je najem kolesa. Pa še prav prijetno je v tej vročini. Sledil je ogled palače in dveh templjev. Ko se tako sprehajaš, lahko dobiš občutek o mogočnosti tega mesta in posameznih kompleksov. So pa še danes vidni sledovi požiga – skoraj vsi kipi Bude, ki jih ni malo, so črni. In brez glav. Burmanci bi jih naj obglavili. Ob 16-tih se s čolnom odpeljemo po zunanjem kanalu, ki obdaja mesto in si ogledamo še tri templje na zunanji strani starega mesta. Ti so novejši in seveda v uporabi. Celotni izlet traja malo več kot dve uri.

Tempelj Wat Phutthai Sawan

Ruševine Wat Maha That

Po vrnitvi in nujno potrebni prhi, se z Rachel odpraviva proti tržnici, kjer bi se naj tudi nekaj dogajalo. Na poti se ustaviva na večerji – pečena riba, kuhana hobotnica in riž ter pijača. Zelo okusno in dobro. Pa ne preveč pekoče. Po večerji se namesto na tržnico odpraviva nazaj v smeri hostla in se usedeva v bližnji gostilni ob cesti. Ker je Rachel tukaj že nekaj dni, pozna lastnico in nekatere lokalne goste, ki naju prisrčno pozdravijo.

Sadilka dreves Rachel

Ko si v prijetni družbi, pogovoru in ob pijači, čas kar pobegne. Ob polnoči gostilno zaprejo, večina gostov odide, midva pa še kar vztrajava. Zaradi zaprtja lokala naju presedejo k trem francozom, ki pa okrog ene ure zjutraj odidejo. Ostaneva sam še midva in osem domačinov (katerih članica je tudi lastnica lokala), ki pa že ves večer vztrajno pijejo, igrajo na kitaro in pojejo. Pesmi so v tajščini, angleščini, celo v francoščini in skoraj vsi znajo igrati na kitaro. Povabijo naju k njihovi mizi in seveda ponudijo pijačo. Eden po eden zapuščajo prizorišče, dokler se ta zabava okrog četrte ure tudi uradno ne zaključi. Potrebno je spat, saj moramo do 11-tih sprazniti sobo in oditi na avtobus, Rachel pa ostane do večera in se nato odpravi v BKK ter naprej v Indijo. Upam, da zjutraj ne bom imel kakšnega mačka.
 

Pa lahko noč!

Templji in nočno življenje



Ponedeljek, 19.11.2012. Po zajtrku smo se z eno Mehičanko in Nizozemce dogovorili za skupen ogled mesta – glavnih templjev in palače ter kitajske četrti. Z BTS-om smo se odpeljali do reke Chao Praya in se nato vkrcali na enega izmed čolnov, ki vozi po reki in se ustavlja na različnih pomolih.

Chao Praya - razburkana reka

Ljudje se vkrcajo in izkrcajo kjer želijo in predstavlja alternativno ponudbo k tuk-tukom (trikolesnim taksijem), avtobusu ali taksijem. Izstopili smo pri Wat (tempelj) Po-ju in se prepeljali preko reke do templja Wat Arun. To pomeni tudi tempelj »Jutranje zore«. Impresivni ti budistični templji: molilni del, ki je lepo okrašen in intenzivnih barv ter t.i. stupa (če kdo ve kako se temu slovensko reče bom hvaležen), ki pa je načeloma kamnita, nekatere imajo nekaj barvnih oblog ali pa so celotne obložene (pobarvane) z zlatom. Vzpon na takšno stupo je prav naporen, saj so stopnice zelo strme.

Molilni tempelj Wat Arun

Simpatična mehičanka Martha

Strmi vzponi

Na drugi strani reke smo nato obiskali še Veliko palačo, kjer je tempelj Smaragdnega bude. Izredno velik kompleks, ki pa je bil dan prej zaprt zaradi obiska Obame. Sestavljen iz več poslopij, ki so (določena še danes v uporabi) služila za različne namene. V templju Smaragdnega bude je sicer prepovedano slikati, pa vendar mi je uspelo narediti nekaj slik na »črno« preden so me opozorili. Mislim, da je to najbolj obiskan tempelj, ne samo s strani turistov, temveč tudi domačinov. Mimogrede: vstopnine za domačine so dooosti nižje, kot za turiste ali pa jih celo ni.

Zlata stupa templja Wat Phra Kaew



Sledil je ogled templja Pho, ki se imenuje tudi tempelj Ležečega bude. Ogromen 15 m visok in 43 (!) m dolg pozlačen spomenik budi kraljuje v osrednjem kompleksu. Ob strani je 108 bronastih posod, ki ponazarjajo 108 upodobitev bude v njegovih življenjih. Ljudje mečejo v njih kovance, saj verjamejo, da jim bo prineslo srečo in istočasno na ta način darujejo denar menihom za vzdrževanje. V tem templju je tudi šola tradicionalne tajske masaže in nudijo dokaj ugodno masažo nog. Se splača!

Počivajoči buda - to desno so njegovi prsti na podplatih

Ker smo bili vsi popolnoma sestradani, smo se od tukaj nato odpravili s tuk-tukom (trikolesni taksi) do kitajske četrti, kjer smo si privoščili hrano. Prvi obrok po zajtrku. Dejansko nihče od nas ni vedel, kaj naročamo in kaj jemo, je pa bilo ZELO dobro in okusno. Karkoli je že bilo…

Neznana, ampak okusna, kitaska hrana

 

Iz prvotnega načrta dveh sostanovalcev in ene sostanovalke, da gremo sami na ulico Khao San, je nastal pravi skupinski izlet: ena Mehičanka, ena Kanadčanka, ena Nemka, ena Nizozemka, dva Nizozemca in jaz. Dva taksija sta nas prepeljala na znamenito popotniško ulico v središču BKK-ja. Po pripovedovanjih nekaterih, ki so že bili tukaj pred več leti, je ulica danes samo še senca stare slave: nove trgovine in moderni lokali so vzeli stari žar tej legendarni popotniški ulici. Največ dogajanja je sicer med vikendom, vendar je bilo vseeno kar nekaj ljudi. Mogoče je tudi rahel dež marsikoga »prepričal« v ne-obisk. Kasneje smo se namestili v vzporedni ulici Rambuttri, ki je nekoliko mirnejša in bolj privlačna, ter si naročili nekaj za pojest in seveda za popit. Vsi smo bili dokaj utrujeni od dneva, zato smo se dokaj hitro – okrog pol dveh zjutraj – odpravili nazaj v hostel. Ugotovili smo, da je naš hostel v neposredni bližini znamenite rdeče četrti Padpong. Seveda je sledil sprehod po njej pred spanjem.

Smerokaz za rdečo četrt

Jutri sem zmenjen z Nam, ki sem jo spoznal (zaenkrat) le na Facebooku preko prijateljice iz Ljubljane. Je iz Bangkoka in si je vzela celo en dan dopusta, da me bo peljala malo naokoli. Resnično prijazno! Sem resnično radoveden, da jo spoznam.

Pa lahko noč!

 

Torek, 20.11.2012. Bujenje je bilo dokaj težko, vendar je misel, da mi bo Nam razkazala nekatere znamenitosti in me peljala na kakšno dobro lokalno kosilo, vse odtehtalo. Po zajtrku sva se dobila v Starbucks Coffeju v bližini mojega hostla. Simpatična Nam je malo zamujala, vendar je njena prijaznost in pripravljenost, da mi približa Tajsko, to več kot odtehtala. Po kratkem klepetu sva se z njenim avtomobilom odpeljala proti novim dogodivščinam naproti. Odpeljala me je do dveh templjev in nato sva si privoščila kosilo na plavajočem trgu. Sedela sva na tleh – kot Tajci in moram reči, da sem bil tukaj edini tujec. Naročila je nekatere lokalne stvari, seveda ne preveč pekoče. Počasi se tudi navajam na to njihovo »ribjo« zadevo, ki mi še vedno smrdi.



Simpatična Nam in tajska hrana

Med celodnevnim potepanjem sem izvedel marsikatero zanimivo podrobnost o Tajcih, njihovi veri – budizmu, zgodovini, sedanjem življenju (predvsem mladih) in prehranjevalnih navadah. Zelo zanimive stvari.

Po vrnitvi nazaj v BKK sva odšla v nek nakupovalni center, kjer sem preveril cene nekaj foto opreme. Nato sva si privoščila še obilno večerjo – neverjetno koliko lahko to krhko dekle poje. Odlična hrana: omleta z rakci, Tom Yum juha (rečni rakci z mladim kokosom in limeto) ter popečenimi piščančjimi trakovi v nekakšni sladki omaki, vse v kombinaciji z rižem kot mašilom. Izvrstno! Dostavila me je do hostla in po vsej verjetnosti se ponovno vidiva v Chiang Maiu konec meseca. Po vrnitvi v hostel na hitro še načrt za jutri: gremo v Ayutthayo, staro prestolnico Tajske.

Pa lahko noč!

KRUNG THEP (Bangkok) – mesto angelov

Sobota, 17.11.2012. Ob 8.10 se je potovanje nadaljevalo. Naslednjih 5433 km. Tokrat je bilo letalo večje, bilo je manj ljudi – sedež na sredini je bil prost, torej več prostora, tudi hrana in ponudba na splošno sta bili boljši … sedja sem jih lahko postavil ob bok s prej omenjeno letalsko družbo. Gospoda, ki je sedel zraven mene je bil iz Irana. In tako sem obujal spomine na te čudovite ljudi in deželo.


Sončni vzhod na letališču v Dohi

Po pristanku potrditev vize, prevzem prtljage in menjava denarja, nato pa na Sky train – vlak, ki te najhitreje in najceneje prepelje v mesto. Pri izstopu na postaji Sala Daeng je sledil šok: vročina in izjemno visoka vlažnost! Prvih nekaj korakov z nahrbtnikom je bilo peklenskih: z mene je teklo kot iz škafa. Ampak nisem bil edini.
 

Nočni vlak do hostla

Po namestitvi je sledil prvi ogled okolice: prodajalci stvari na ulici, ki ponujajo skoraj vse in kjer se moraš pogajat za cene. Kupil sem dve majici s kratkimi rokavi, ker sem s seboj vzel samo eno in so tukaj izredno poceni. Nato sem si privoščil še Pad Thai – testenine z rakci in pivo. Pravo olajšanje po dveh dneh prehranjevanja na letalih. Vrnil sem se nekaj po polnoči, v sobi sta bila samo dva sotrpina. Malo smo se pogovorili in izmenjali informacije. Ostali so očitno prišli še kasneje, ko sem že spal. Edini načrt za ponedeljek: naspati se in si v zmernem tempu ogledati mesto.

Pa lahko noč!

 

Gneča na nedeljski tržnici

Nedelja, 18.11.2012. Dan se je začel pozno, zelo pozno. Seveda po lokalnem času. Zbudil sem se namreč komaj okrog poldneva in seveda zamudil zajtrk! Preostala sta mi sadje in voda. Ob nedeljah se moraš odpraviti na tržnico, mi je svetovala prijazna gospodična v recepciji. Z BTS-om, vlakom, ki vozi nad cestami, na sever do tržnice Chatuchak – prostor, kjer lahko najdeš vse kar iščeš (njihov promocijski slogan http://www.chatuchak.org/ ). In to sem tudi storil. Saj ne da sem kaj iskal. V centru je bil namreč Barak (Obama) in sta bila dva templja zaprta, pa nisem imel drugam kot sem. Tako kot še polovica drugih v Bangkoku, ostali so bili očitno že tam. Gneča na vlaku, gneča na peronu in, uganite, gneča na tržnici. Če zraven dodaš še tropsko vročino in visoko vlažnost ne potrebuješ savne – s tebe lije, ko samo počasi hodiš.




Gneča pred tržnico

Zraven vseh vrst stvari so tukaj tudi ulični prodajalci hrane. Moram reči, da uporabljajo nekakšno sestavino, ki prav smrdi. Odločil sem se, da dokler ne ugotovim kaj to je, nič ne naročim. Po ogledu tržnice – kupil seveda nisem nič – sem šel počivat v bližnji park Kraljice Sirikit. Pravi balzam v primerjavi z gnečo na tržnici.


Umirjeni park Kraljice Sirikit

Privoščil sem si še sveže sadje, ki ga pa ponudijo s sladkorjem in enako smrdečo (kar zadeva mojega okusa) pasto s čilijem, kot sem jo vohal prej. Kako bi naj to šlo skupaj s svežim sadjem, ne vem, ker nisem preizkusil, je pa v redu, da imamo različne okuse. Kakšno sadje sem pravzaprav naročil, še zaenkrat ne vem. Bilo je podobno grozdju, ko sem ga gledal skozi plastiko, v realnosti pa je bilo kot pomanjšana zelena buča, z zelo trdo peško v sredini in kislo-grenkim okusom. Zato torej sladkor. Vsega nisem zmogel. Iz parka sem se odpravil do Spomenika zmage (Victory Monument). Sem so prišli očitno tudi ostali s tržnice, ker je bila ponovno velika gneča.



Spomenik zmage

V enem izmed nakupovalnih centrov sem si privoščil nekaj za pod zob. To je bil pravi podvig, ker skoraj nihče ne govori angleško, nemško ali slovensko. V eni restavraciji – bilo jih je kar nekaj tam naokrog – sem našel menu v angleščini in si naročil nekaj podobnega kot pražen riž s škampi in jajčno omleto. Zraven pa sem dobil – uganili ste: sladkor in tisto smrdečo zadevo. Tokrat v tekoči obliki s čilijem. Po nekaj minutah neuspelih poizkusih poizvedovanja, iz česa je ta tekočina, se je uslužbencev restavracije usmilila ena domačinka-gostja, ki pa je govorila polomljeno angleščino. Uspelo nama je identificirati ribo kot glavno in edino sestavino. Omaka se imenuje Nam Pla in bazira na fermentirani ribi (sardelice, sol, sladkor in voda). Uporablja se kot začimba, ki intenzivira okus jedi, brez da pusti okus po ribi. Kar je res, le da resnično neznansko smrdi.

Kosilo ob cesti

Noče se je že spustila na mesto. Sledila je vrnitev do ulice Silom (kjer je hostel) in sprehod po njej, ter nakup vode in nekaj prigrizkov za naslednji dan. V hostlu sem se zapletel v pogovor z lastnico in receptorko ter kasneje še z dvema popotnicama. Ena že na odhodu – posredovala mi je nekaj koristnih informacij predvsem o Kambodži – in druga, ki je ravno prišla, vendar gre najprej  na jug in kasneje na sever. Mogoče se konec meseca ponovno srečava v Chiang Maiu.

A še ena informacije: denar se bolj splača menjati v mestu kot na letališču.

Zajčica za lahko noč :-)

Pa lepo spite, jaz bom!