Za konec: Videl sem več kot si lahko zapomnim in zapomnil si bom več kot sem videl!

Hmmm … lahko bi se razpisal o tem potovanju, vendar se bom poskušal osredotočiti na meni osebno pomembne stvari.

Življenje tukaj je dosti bolj osredotočeno na osebno zadovoljstvo kot pa smo ga deležni v zahodnem svetu. V zraku je nekaj pomirjajočega; petje menihov v templjih, skoraj ves čas nasmejani ljudje, ki se pogovarjajo in družijo med obroki hrane ali pa na delu na poljih. Dosti stvari se dela v skupinah, družina je na prvem mestu. Stvari se tukaj odvijajo počasneje, ljudje so bolj poduhovljeni in vsekakor srečnejši, živijo v sožitju z naravo, brez vrveža in neprestanih motenj kot v zahodnem svetu. Vzamejo si čas, da poduhajo rožo in so bolj hvaležni za to, kar imajo, kot pa smo mi v zahodnem svetu glede naših stvari. To deluje name poživljajoče, spodbudno in istočasno pomirjajoče.

Pokrajina je osupljiva in dih-jemajoča. Od sinje modrega morja in belih peščenih plaž, impozantnih apnenčastih kraških pokrajin, prekritih z gostimi zelenimi gozdovi, do skoraj nepreglednih zelenih riževih polj … Azija ima res vse in to mi je všeč. Velike površine so prekrite z gozdovi, ki skrivajo neskončno število raznovrstnih rastlin in živali. Nekaj mojih najljubših lokacij: Ha Long Bay v Vietnamu, Luang Prabang in pokrajina v severne Laosu, pokrajina okrog Chiang Raia in Paia na severu Tajske, plaže ob Andamanskem morju, neskončne ravnine v delti reke Mekong ter spomeniki starih civilizacij (Angkot, Bagan, Ayutthaya, Sukothani, My Son).

Hrana je enostavno za umret dobra. Pomislite samo na Tajsko ulično hrano, kot je Pad Thai s kozicami, Tod Man & Nam Jim s čili omako, morska hrana z zelenim karijem, mango s kokosovim lepljivim rižem … in to je samo na Tajskem in samo ulična hrana. Laos, Vietnam in Kambodža … vse te države imajo odlično hrano, najsi bodi na majhnih uličnih štantih ali pa v dražjih restavracijah, ki bo vaše brbončice popeljala v ekstazo. Tukaj se nikoli ne morete prenajesti; toliko je neverjetno število eksotičnih sestavin, ki jih kombinirajo v neštete kombinacije hrane. Nihče ne naredi azijske hrane tako slastne kot jo naredijo Azijci, ki živijo v Aziji!

In seveda ljudje. Ljudje tukaj so očarljivi, čarobni, čudoviti … Seveda so tudi takšni, ki gledajo samo na to, kako bodo zaslužili od turistov, vendar jih je večina tukaj prijaznih in so pripravljeni pomagat, kljub jezikovnim preprekam. Večina ljudi nas tujce jemlje kot sijajne goste in nam skušajo narediti naše bivanje čim bolj prisrčno in udobno. Tukaj sem skoraj dnevno spoznal ljudi, ki imajo po naših zahodnih standardih zelo malo ali skoraj nič premoženja – npr. živijo v preprostih bambusovih hišah – vendar ne bodo oklevali, da ti dajo vso hrano in pijačo, ki jo premorejo in celo svojo edino srajco, če boste hoteli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slaba stvar? Razen kraje potnega lista in denarja, nič. Pa še to je bila delno moja krivda in to se ti lahko zgodi kjerkoli, tudi doma. Če potegnem črto, tudi to ni bila slaba stvar, saj sem preživel čudovit čas po tem dogodku in pred vrnitvijo v Slovenijo po nov potni list meseca januarja, in sem tako spoznal tudi svoje dekle. Vsi deli mojega telesa so še na svojem mestu, nihče mi ni grozil ali me ugrabil. Tudi »nategnili« me niso in sem še vedno enako velik. Teža se je nekoliko zmanjšala, kar je posledica nič koliko prehojenih kilometrov in odlične, ne premastne, hrane.

Nekaj manj kot pet mesecev potovanja je za menoj. Spoznaval sem nove dežele, kulture, ljudi in, morda še najbolj, samega sebe. Po takšni poti sem (vsaj upam) pametnejši, bolj srečen in poln energije. In to je tisto, kar je pomembno. Pa še nekaj doživiš na takšnem potovanju: svobodo! O vsem odločaš sam; karkoli si zaželiš, lahko narediš; nisi omejen časovno, niti prostorsko. Včasih sicer ne veš kje si, pa vseeno nisi izgubljen. Včasih si sam, pa vseeno nisi osamljen. Včasih ne počneš ničesar, pa ti ni dolgčas. Si nasmejan, vesel in srečen. In to je bistvo takšnega potovanja. To je potrebno enostavno doživeti!

Sedaj sem spet doma in se pripravljam za nove izzive. Lepo je videti družino, prijatelje in znance. Lepo je občutiti, da je zima še vedno mrzla, da je sneg še vedno bel … ampak sedaj, konec marca, bi se lahko že začela pomlad.

Hvala vsem, ki ste me spremljali na tem potovanju.

Se beremo z naslednjega!

Siem Reap ali »Zmaga nad Siamom oz. Tajsko«

Ponedeljek, 11.3.2013. Po zgodnjem zajtrku me pobere minibus, na katerem je že nekaj ljudi, in nas dostavi do avtobusne postaje. Malo počakamo, na kar se ob 9.30 vkrcamo na lokalni avtobus, ki nas bo peljal v Siem Reap. Predvideno trajanje vožnje je 6-7 ur.

Sedim ob oknu zraven ruskega turista, ki se ni pripravljen pogovarjati in nemo strmi v svoj tablični računalnik. To bo dolgo potovanje. Opazujem pokrajino na drugi strani okna, ko počasi zapuščamo glavno mesto. Prenatrpane ulice z vozili in skuterji se počasi praznijo, vendar nikoli popolnoma izpraznijo. Velike hiše, trgovine in restavracije prepustijo svoj prostor manjšim, revnejšim, hišam, dokler popolnoma ne izginejo in prepustijo prostor le še poljem. Vsake toliko se pojavljajo manjše vasi, kjer prevladuje revščina in manjša mesta. Še nikjer tukaj v regiji nisem videl takšne razlike v bogastvu kot tukaj. V Phnom Phenu je skoraj vsak četrti avtomobil na cesti Lexsus ali kakšen evropski avto višjega razreda, v nekaj četrtih so bajno velike in lepe vile z varnostniki, nekateri so celo oboroženi – lagodno življenje, ki ga uživa peščica ljudi. Na drugi strani pa je revščina in boj za preživetje iz dneva v dan.

Cestev manjših vaseh

Ko polja zamenjajo hiše, se odpre pogled na skoraj neskončne ravnice na obeh straneh ceste. Kamor seže pogled, sama ravnina. Ko bodo začeli te površine organizirano izkoriščati za poljedelstvo – predvsem pridelavo riža, se bo Kambodža lahko kosala s svojimi sosedi Tajsko in Vietnamom glede izvoza. Ampak do takrat bo po vsej verjetnosti minilo še kar nekaj časa, saj vladajoči  ljudje trenutno nimajo nikakršnega interesa po tem in lagodno živijo od korupcije in nelegalnih poslov.

Počasi me prevzema utrujenost in za nekaj časa se potopim v sanjski svet. Prispemo v Siem Reap, majhno mesto, ki je zaslovelo kot izhodišče do enega največjih verskih in arhitekturnih stvaritev na zemlji – templjev v Angkorju. Ura je že skoraj šest zvečer, ko avtobus ustavi na manjši prašni avtobusni postaji nekoliko izven centra mesta. Na srečo me čaka prevoz do hotela, drugače bi se moral kar na hoditi. Ali pa si vzeti dokaj drag tuk-tuk. Pelje me skozi sam center mesta, ki je preplavljen z restavracijami, gostilnami in hoteli ter seveda turisti. Ta kraj je vsekakor eden najbolj obiskanih lokacij v jugovzhodni Aziji.

Sveže sadje

Hotel je nekoliko izven centra, zraven tukajšnje univerze. Rezerviral sem sobo z ventilatorjem, brez klimatske naprave, saj ne pričakujem prevelike vročine ponoči. Namestim se v sobi, stopim pod tuš in nato še na večerjo v mesto, ulično restavracijo v bližini nočne tržnice. Hrana se pnovno izkaže za odlično, kot po navadi sem edini turist v takšni restavraciji, zato so vsi zelo radovedni. Skupaj z menoj sedi za mizo še mlad fant, ki drugače dela kot kuhar v enem izmed hotelov, sam pa pride na večerjo v to restavracijo. Ko se vrnem, srečam Lindo s katero smo skupaj raziskovali Phnom Phen. Je ravno prišla v isti hotel, skupaj z enim fantom iz Švice, in dogovorimo se, da si jutri skupaj ogledam te znamenite templje.

Pa lahko noč!

Torek, 12.3.2013. Ponoči je bilo zelo vroče in ventilator ni kaj dosti pripomogel, zato zjutraj prosim za sobo s klimatsko napravo. Obljubijo mi, da jo do konca dneva dobim, zato spakiram stvari in jih pustim v sobi. Bodo oni prestavili, ko bo druga soba nared.

Ob 8.30 se dobimo na skupnem zajtrku, da se skupaj odločimo katero turo bomo danes naredili. Opcija je individualno s kolesi ali pa da si vzamemo svoj tuk-tuk z voznikom za cel dan. Odločitev je enostavna: tuk-tuk. V ponudbi imajo dve turi: veliko in manjšo. Odločimo se za manjšo, saj ta zajema najbolj znan tempelj Angkor Wat ter še nekatere druge. Pa gremo.

Radovednica

Celoten arheološki park je le nekaj kilometrov oddaljen od mesta in pred vstopom je potrebno kupiti dnevno vstopnico. Je izdana na ime in vsebuje sliko! Da je ne bi mogel prodati komu drugemu. Zanimivo. Najprej se zapeljemo do najbolj znanega templja, Angkor Wat. Nahaja se na neke vrste otoku, okrog katerega je širok kanal. Po dostopni poti se vali na stotine ljudi. Vsi si ga želijo ogledati. Po starih Tajskih prestolnicah v Ayutthayi in Sukhothai, mogočnih Mjanmarskih templjih v Baganu in prestolnici My Son ljudstva Champ v Vietnamu, so bila pričakovanja kaj videti tukaj, postavljena visoko. In dejansko jih ta tempelj dosega in še več, celo prekaša.

Angkor Wat, svetovno največji verski spomenik na svetu, je osupljiva zgradba. Za njegovo gradnjo je bilo, po ocenah, potrebnih vsaj 30 let. In kot samo ime Angkor Wat – »mesto, ki je postalo tempelj« pove, je bilo to mesto in tempelj. Njegova dejanska privlačnost se razkrije šele, ko ste v notranjosti in vas prevzame kompleksnost in lepota motivov, vklesanih v kamen. Za ogled tega templja smo potrebovali kar nekaj ur.

Angkor Wat

 

Različni motivi vklesani v kamen

Kamnite skulpture pred vrati

Naslednji še večji kompleks je Angkor Thom, mesto in prva prestolnica Kmerske civilizacije. Že samo ime »Veliko mesto« marsikaj razkriva. Mesto je obdano z 8 metrov visokim pravokotnim obzidjem, katerega vsaka stranica je dolga 3 kilometre. Vstopamo skozi južna vrata, kjer nas pozdravijo kamnite skulpture, ki držijo v rokah ogromno kačo Naga in štirje obrazi na vstopnih vratih. To naj bi bil obraz kralja Jayavarmana, ki je zgradil to mesto ali pa samega Budo ali pa kombinacijo obeh. Osrednji del tega mesta je tempelj Bayon. Tukajšnjih 200 smejočih se obrazov na 54-tih stolpih podaja temu templju mogočen karakter. Kompleks vključuje tudi »Teraso gobavega kralja« in več kot 300 metrov dolgo »Teraso slonov«.

Štirje obrazi za štiri nebeške strani

Detalj v Bayonu

 

200 obrazov gleda na nas

350 m dolga Terasa slonov

Tudi tukaj smo se zadržali več kot uro in pol, zato smo si v bližnji restavraciji privoščili kosilo in osvežilno pijačo, saj je dan peklensko vroč in vsak gib povzroči znojenje.

Od tukaj se odpeljemo do najbolj pristnega templja tukaj. Govorim seveda o templju Ta Prohm, ki je še vedno obdan z džunglo in katerega posamezni deli so preraščeni s koreninami ter vejami mogočnih dreves banjanovec (vrsta fikusa). Odločitev, da tempelj pustijo v takšnem stanju, je bila sprejeta že s strani francozov, ko so ga odkrili v 19. stoletju. Tako daje turistom še danes tisti romantični občutek raziskovanja iz konca 19. stoletja, seveda brez malarije in ostalih nevarnosti, katerim so bili takrat izpostavljeni raziskovalci. Posvečen je kraljevi materi in vsebuje nekaj zelo lepih izklesanih delov vključno s popolnoma ohranjenimi plesalkami Apsara.

In če se sprašujete, da, to je tempelj, ki ga je Angelina Jolie naredila slavnega v filmu Tomb Rider.

Ko je narava močnejša od človeka ...

... korenine in drevesa vsepovsod...

 

Tudi ta tempelj je bogato okrašen

Za sončni zahod si izberemo manjši tempelj Phnom Bakheng, ki je zgrajen na hribu od koder se odpira pogled na celotno področje, vključno s pogledom na Angkor Wat. Na žalost se je pooblačilo, zato s sončnim zahodom ne bo nič. Počasi se odpravimo nazaj proti tuk-tuku, ki nas nato odpelje nazaj v hotel. Dogovorimo se, da se dobimo ob pol osmih in se skupaj odpravimo v mesto na večerjo ter pijačo. Odpeljem ju do včerajšnje restavracije in sta navdušena nad okusno hrano. Po večerji se odpravimo na pijačo v enega izmed roof-top lokalov z  razgledom na večerno mesto in vrvež na ulicah.

Nočna tržnica - svileni izdelki

Pa lahko noč!

Sreda, 13.3.2013. Danes sem dolgo spal, saj je bilo v sobi prijetno hladno in bil sem utrujen od prejšnjega dne. Po zajtrku si vzamem kolo in se odpravim raziskat mesto.

Umetniki iz Angkorja

Najprej se napotim do Artisants d'Angkor, združenje, ki se trudi oživeti tradicionalne načine rokodelstva, kot so klesanje kamna, rezbarjenje lesa, pridelava in predelava svile ter večslojnega risanja na lesene podlage. Nekje polovica zaposlenih ljudi so invalidi: na vozičkih, gluhi, nemi, brez kakšnih okončin … Učijo jih teh tradicionalnih postopkov, financirajo pa se s prodajo svojih izdelkov. Ko prispem dobim svojega vodiča, ki me popelje po različnih delavnicah in me seznani z različnimi postopki. Brez težav lahko rokodelce kaj povprašaš. Se z njimi pogovarjaš in občuduješ njihove spretnosti. Slikarji rišejo brez predhodnih skic, samo s pogledom na original »skopirajo« sliko, ki je vsekakor edinstvena in unikatna. Kamnoseki iz peščenjaka izdelujejo majhne, srednje veliko in velike kipe, prav tako samo z gledanjem na original in prenašanjem nekaterih mer s preprostimi šestili. Enako se nadaljuje pri rezbarjih in njihovih izdelkih iz lesa. Na koncu obhoda me še obvesti, da se je možno ob 13-tih odpeljati s kombijem na farmo sviloprejk in ročne pridelave ter predelave svile. Seveda me zanima in se prijavim.

Invalidna umetnica

Izdelava slike s prerisovanjem - do 24 slojev se nanese

Različni kamnoseški izdelki

 

Umetnik pri delu: desno je original

Wat Bo

Do takrat pa se vozim po mestu. Obiščem Wat Bo, najstarejši budistični tempelj v mestu, staro tržnico in se vozim po prijetnih ulicah mesta. Privoščim si še majhno kosilo in nekaj za osvežitev, ker je ponovno zelo vroče.
Točno ob dogovorjenem času sem nazaj in se skupaj z ostalimi vkrcam v kombi, ki nas popelje nekaj kilometrov izven mesta. Na farmi, nedaleč stran od glavne ceste proti Tajski meji, gojijo sviloprejke in nato pridelujejo svilo ter izdelujejo različne svilene izdelke. Zelo zanimivo je videti življenjski cikel sviloprejke, od jajčeca, preko gosenične faze in kokona do 24-ur živečega metulja, ki ponovno izleže jajčeca. Seveda se njihov življenjski cikel zaključi že v fazi kokona, saj iz njega pridobivajo svilo. Vsi postopki tukaj so ročni z nekaj mehanične pomoči, vendar brez modernih naprav in elektrike. Končni produkti so izdelki iz ročno pridelane in barvane svile, po cenah, ki so za naše razmere zelo nizke.

Gosenice med pojedino ...

... da naredijo kokon ...

... iz katerih nastane metulj in izleže jajčeca.

Kokone zberejo ...

... in jih skuhajo, da dobijo ...

... te tanke niti, ki jihzdružijo v eno svileno nit.

Nadaljnja predelava

Ročno barvano z naravnimi barvili

Raznobarvne svilene nti za nadaljnjo uporabo

Ročno pletenje ...

... kjer iz niti nastane izdelek

Prodajalna končnih svilenih izdelkov

Vsekakor je zanimivo videti ta postopek, da začneš ceniti ročno izdelane proizvode in ti, vsaj večini, več na misel ne pride, da bi se pogajali za pol evra ali evro. Nam to skoraj nič en pomeni, ljudem tukaj pa je lahko skoraj eksistenčnega pomena.

Dan zaključim z odlično večerjo nekje na ulici in želatinasto (iz riževe moke narejeno) sladico. Sledi še pijača z Lindo, nato pa počasi spat, saj se jutri odpravim na pot proti Bangkoku.

Pa lahko noč!

Četrtek, 14.3.2013. Zbudim se nekaj čez sedmo uro, saj bi me naj okrog osmih prišli iskati za prevoz do Bangkoka (BKK). Spakiram stvari, si naročim zajtrk in nato čakam … in čakam … in čakam. Ura je že krepko čez osmo, ko prosim lastnika, da pokliče na agencijo, če so me pozabili. Pravijo, da ne in čez četrt ure dejansko prispe kombi. Vkrcam se, poberemo še nekaj ljudi na poti in predvidevam, da nas bodo dostavili do avtobusa s katerim se bomo odpeljali proti BKK-u. kako sem se zmotil. Ta kombi nas bo kar odpeljal do kraja Poipet na meji, ki je oddaljen slabe tri ure vožnje. Voznik vozi zelo hitro in neprestano prehiteva. Zelo adrenalinska vožnja.

Gneča na ulicah Siem Reapa

Raznobarvne hiše v kolonialnem slogu

Ko prispemo do meje, izstopimo, nalepijo nam raznobarvne nalepke, odvisno kam greš na Tajskem: Bangkok, Puket, Chiang Mai. Dobim rdečo nalepko in zabičajo nam, da je ne smemo izgubiti, saj nas na drugi strani brez nalepke ne bodo odpeljali. Iz Kambodže izstopimo dokaj hitro in se napotimo po nikogaršnji zemlji do Tajskih obmejnih pisarn. Ponovno je peklensko vroče in z nas kar teče ob vsakem koraku. Na Tajski strani pa sta dve vrsti za tujce zeeeelo dolgi. Domačini pa kar mimo nas naprej, zaradi česar čakam skoraj uro zunaj na soncu in vročini in še nadaljnje pol ure v klimatiziranem prostoru. Ko opravim s formalnostmi se odpravim proti zbirnemu mestu, kjer mi vpišejo številko na moj nalepko – dobil sem »4«. Ko se nas zbere deset, nas odpeljejo nekoliko naprej do ene restavracije, kjer je čas za kosilo in kratek počitek pred nadaljevanjem poti.

Barvni Bangkok ponoči

Po kosilu, okrog enih, nas ponovno namestijo v kombije in pot proti BKK se prične. Med vožnjo kar nekajkrat zaspim. Vsake toliko se ustavimo, ker morajo napolniti rezervoarje in da si malo pretegnemo noge. Zanimivo, da so vsa ta vozila, ti kombiji, na plin. Končna oz. edina postaja tega potovanja je Khao San Road, središče popotniškega turizma v BKK. Jaz seveda ne želim tja, ker imam rezerviran hotel izven centra in ker je prevoz iz Khao Sana do najbližjega vlaka s taksijem zelo drag in traja celo večnost zaradi gostega prometa. Prosim voznika, če lahko na poti tja ustavi pri postaji Phaya Thai, od koder se lahko nato poceni prepeljem do svojega hotela. Najprej je nekoliko nejevoljen, ko pa prispemo v BKK pa mi ustavi. Poslovim se od ostalih potnikov in se z vlakom odpeljem do meni najbližje postaje. Ura je že skoraj osem zvečer, torej je potovanje trajalo skoraj deset ur, seveda z dolgimi postanki na meji in za kosilo.

Pripeljem se do postaje Phrom Phong in na poti do hotela se ustavim v ulični restavraciji na večerji. Sem zelo lačen. Za zadnji kilometer si privoščim motorni taksi in končno prispem do hotela. Uslužbenec me prisrčno pozdravi, saj sem tukaj preživel že kar nekaj časa pred tem, in me napoti v sobo. Po nujno potrebni prhi me prevzame spanec in misel, da se jutri zjutraj vidim z Nam. Po mesecu dni!

Pa lahko noč!