Odklop in Tumbado

Četrtek, 15.3.2012. Doooolgo spim! Danes si lahko privoščimo, ker imamo prost dan. Paše. Vreme dopoldan – ko se zbudim – je oblačno in piha močan veter. Pa še kakšna kapljica prileti. Vsi velikani so danes skriti v oblakih, kar je nekako normalen pojav tukaj. To pomeni, da smo imeli izredno dobre pogoje v zadnjih dneh, da smo lahko videli vse vrhove brez oblakov in obsijane s soncem. Prava redkost pravijo domačini. Zato danes nimamo slabe vesti in si lahko privoščimo dan počitka.

Ostanki dežja - mavrica

Čez dan se vreme nekoliko poboljša in tudi sonce se prikaže. Piha pa še vedno močan veter. Patagonija pač.

Eno od gradbišč

Nekateri so šli kolesarit, drugi jahat, spet drugi so ostali v hostlu; jaz pa se sprehajam po mestu in poskušam občutiti tukajšnji način življenja. Odklop torej. Krožim po kafičih. Glavna dejavnost tukaj je vsekakor turizem. Delajo od pomladi do jeseni, pozimi pa so skoraj odrezani od sveta in nič se ne dogaja. Nekateri vodiči odidejo, prav tako plezalci. Kljub temu se tukaj na veliko gradi. Vse deluje počasi, še internet J

Pozno popoldan se vrnem v hostl in ravno ob pravem času – danes je namreč skupna večerja, ki jo sami pripravljamo. Popravek: nekateri pripravljajo, drugi smo za moralno podporo. Na meniju so: pečeni kosi piščanca, kruh, zelenjava – paradižnik, paprika, čebula in olive. Zraven kozarec vina. Za desert pa palačinke z marmelado. Mljac, mljac.

Pogled proti »Fitzu« nam razkrije, zakaj ta vrh imenujejo tudi »kadeča se gora« - oblaki delujejo kot da bruha vulkan.

Dimnik ali vulkan

Še hiter pregled slik iz Nove Zelandije. Potem pa spat.

Lahko noč!

Petek, 16.3.2012. Vem, da se ponavljam, ampak ponovno smo se zgodaj vstali. Včerajšnja pavza je dobro dela. Danes sem poln energije … no, pravzaprav niti ne. Sploh ko pogledam ven in vidim: dež! Prešine me, da bi ostal v postelji. Ampak kar se mora ni težko – tako vsaj pravijo. Zato se toplo oblečem (dolga spodnja majica, srajca, gore tex jakna, kapa) in vodotesno spakiram fotoaparat, v nahrbtnik vržem še nekaj za pod zob, pa gremo.

Vzpenjamo se proti razgledni točki Tumbado – oddaljena 12km, od koder je lep razgled na Cerro Solo in jezero Torro. Še vedno rahlo dežuje, zato nase navlečem še gore tex hlače. Pot je dokaj nezahtevna samo od razgleda trenutno nimamo (še) nič zaradi nizke oblačnosti. Pred finalnim vzponom se nekateri vrnejo nazaj – čisto premočeni in premraženi. Ostanemo le najbolj vztrajni. Zapustimo zavetje gozda in se vzpenjamo po čistini proti razgledni točki. To področje je bilo pred nekaj časa – kakšnem milijonu let – dno oceana, zato lahko tukaj najdemo kar nekaj fosilnih ostankov. Nobenemu ni do iskanja, ker močneje dežuje.

Zmagovalci

Prispemo do razgledne točke, ki je na vrhu hriba. Na žalost je vidljivost minimalna, kajti oblaki in megla ostajajo. Nameravamo nekaj pojesti. V nekaj minutah se stanje drastično spremeni: temperatura pade in dež se okrepi, tej kombinaciji pa se pridruži še močan veter, ki zadevo intenzivira. V nekaj trenutkih se odločimo za vrnitev. V roke in obraz me konkretno zazebe, dežne kaplje, ki priletijo z veliko hitrostjo (zaradi močnega vetra), pa nezadržno pikajo nezaščitene dele telesa kot zrna peska. Od premraženosti začneva z Lukom peti »Jaz sem mala roža, roža mamina…«. Celotna situacija postane konkurenčna oddaji o preživetju v divjini od Bear Gryllsa.

Boj za preživetje

Spuščamo se zelo hitro, da pridemo čim prej do toplega tuša. Nekje na polovici poti dež skoraj poneha, veter pa razpiha oblake tako, da se za kakšen trenutek celo pokaže »Fitz«. Ko skoraj prispemo do hostla, je polovica doline že brez oblakov. Kakšna sprememba.

Končno vroč tuš, potem pa v legendarno čokoladnico na vročo čokolado z viskijem. Kako prija! Sledi posedanje in kartanje. Še lahka večerja – solata s pivom – potem pa spat. Veter, mraz in dež naredita svoje.

Vroča čokolada

Pa lahko noč!