Večerne aktivnosti so se kar zavlekle, zato je bila noč ponovno dokaj kratka L Bujenje ponovno pred sedmo uro, saj gremo z normalno avtobusno povezavo. Vreme se je popolnoma spremenilo – sedaj je sončno in brez oblačka. Upamo, da bo tako ostalo tudi ko pridemo na cilj. Tri-urno potovanje po Patagonski pampi mine dokaj hitro.
Kraj El Chalten je še manjši od Calafatea – mislim, da ima manj kot 1.000 rezidentov. Nekaj »glavnih« ulic je asfaltiranih, vmesne pa so makadamske … dosti je restavracij in lokalov ter majhnih trgovin, pa hostlov in hotelov. Vse deluje samo poleti – pozimi je prazno, saj nimajo smučišč.
Namestimo se v hostlu – končno takšen, kot sem jih navajen: skupne majhne sobe, male kopalnice, skupna kuhinja in skupni prostori, kjer se zadržujejo popotniki. Ker je vreme jasno in sončno, se odpravimo proti Laguni Torre pod vrhom Cerro Torre. Pot se dvigne iznad mesta in poteka po dolini, ki jo je pred tisočletji izdolbel ledenik. Teren je nezahteven, malo gor, malo dol, večji del v senci dreves. Drevesa tukaj sicer nimajo velikih listov, le-ti so pa dokaj gosti. Pravo presenečenje je, da so nekatera drevesa dokaj velika in, po vsej verjetnosti, tudi zelo stara. Do sedaj so bila le srednje velikosti, če se lahko tako izrazim. Pokrajino zaznamuje deroč potok, ki priteče iz Lagune Torre in več dolin, ki so ločene z neke vrste nasipom. Ko se povzpnemo na najvišjega, se nam razkrije edinstven razgled: Cerro Torre, Torre Egger in najvišji vrh Patagonije = Fitz Roy se pred nami povzpenjajo v modro nebo, obsijani s popoldanskim soncem. Edinstven in redek prizor, saj so dostikrat v oblakih. Magično!
 |
| El Chalten |
 |
| Cerro Torre preko jezera |
Namestimo se v hostlu – končno takšen, kot sem jih navajen: skupne majhne sobe, male kopalnice, skupna kuhinja in skupni prostori, kjer se zadržujejo popotniki. Ker je vreme jasno in sončno, se odpravimo proti Laguni Torre pod vrhom Cerro Torre. Pot se dvigne iznad mesta in poteka po dolini, ki jo je pred tisočletji izdolbel ledenik. Teren je nezahteven, malo gor, malo dol, večji del v senci dreves. Drevesa tukaj sicer nimajo velikih listov, le-ti so pa dokaj gosti. Pravo presenečenje je, da so nekatera drevesa dokaj velika in, po vsej verjetnosti, tudi zelo stara. Do sedaj so bila le srednje velikosti, če se lahko tako izrazim. Pokrajino zaznamuje deroč potok, ki priteče iz Lagune Torre in več dolin, ki so ločene z neke vrste nasipom. Ko se povzpnemo na najvišjega, se nam razkrije edinstven razgled: Cerro Torre, Torre Egger in najvišji vrh Patagonije = Fitz Roy se pred nami povzpenjajo v modro nebo, obsijani s popoldanskim soncem. Edinstven in redek prizor, saj so dostikrat v oblakih. Magično!
 |
| Dolina velikanov (od leve): Cerro Solo, Cerro Torre, Torre Egger in Fitz Roy |
Ob jezeru Torre nekoliko počivamo in uživamo v razgledu in soncu. Tri-urna hoja se je splačala za takšen razgled v takšnem vremenu. Vrnitev nam vzame skoraj enako časa.
 |
| Velikan Fitz Roy |
Po vrnitvi se takoj odpravimo na večerjo, saj sta ura in naši želodci že pripravljena na hrano. Med večerjo še zmanjka elektrike – vsi v restavraciji najprej mislimo, da ima kdo rojstni dan in začnemo peti, nato pa uvidimo, da je celotno mesto v temi. Informacija je, da sta oba generatorja izpadla. Torej sami proizvajajo elektriko z generatorjema. Noro v takšnih časih. Sledi še tuš in potem spat.
Pa lahko noč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar