El Calafate

PS k včerajšnji objavi: tukaj v Argentini so zelo simpatična dekleta.

Rana ura zlata ura – kdor si je izmislil ta izrek, se je vstajal po sedmi uri. Bujenje je bilo danes ob štirih zjutraj! Po slabih štirih urah spanja smo bili vsi »polni« energije. Predvsem spalne. Soparna noč je postregla s soparnim jutrom, ko smo se peljali proti letališču. Čakanje na letalo smo preživeli z zaspanim posedanjem v kafiču na terasi letališča in srkanjem kave (čaja). Polet je trajal nekaj manj kot tri ure. Pogled iz zraka razkriva neizmerna prostranstva te države: nižina kamor oko seže, pampa. Raj za gojenje goveda.

In končno smo po treh urah in pol leta prispeli v južno Patagonijo. V majhen kraj El Calafate z nekaj več kot 6.000 rezidenti. Leži ob jezeru Argentino in je izhodišče za izlete v nacionalni park Los Glaciares. Zaspano mesto ne morem reči, ker je polno turistov – pohodnikov in alpinistov. Urejene trgovine, restavracije in gostilne v ličnih lesenih zgradbah prevladujejo v centru mesta. Hiše izven centra pa so nekoliko »raztresene« po okolici.

Jezero Argentino

Lakota

Po namestitvi v hostlu se odpravimo v center mesta na majhen prigrizek, saj bo pozno kosilo oz. zgodnja večerja šele okrog sedme ure zvečer. Prijetna majhna restavracija z majhnim, s soncem obsijanim vrtom kar kliče po naši družbi. Vse tukaj se odvija zeeelo počasi; jedilnike dobimo sicer takoj, vendar naročilo naše mize poberejo šele, ko nekateri od naših pri drugih mizah že pojejo L Pridružita se nam še dva kužka: eden zelo živahen, drugi pa prav ležeren – kot ljudje tukaj. Takoj se namesti pod našo mizo in zaspi. S Sanjo naročiva en sendvič – ker je tako ogromen, da sta dve osebi siti. Ko se ojačamo, nadaljujemo ogled v smeri jezera. Ogromnega jezera ledeniškega izvora. Turkizno modre barve. Nekoliko me spominja na jezero Pukaki na Novi Zelandiji – le da tukaj barva ni tako izrazita. Sprehod okrog majhne lagune daje vpogled v tukajšnjo favno – različne vrste rac in ptic ter … flamenki. Vsaj nekaj njih. Na drugi strani prostranega jezera so vidni oddaljen hribi na Čilenski strani. Tja gremo jutri. Belo na njihovih kapah je ledenik Perito Moreno. Eden največjih in najbolj obiskanih tukaj. 

Majhna hiša

Argentinska Mojca in Kekec

Končno je prišel čas za večerjo. Uganete kaj jemo? Vsaj večina med nami… Ja točno, govedino. Pljučno. Medium pečeno. Mmmmm, kako dobro. Zraven pa kozarec rdečega vina Malbec. Idealna kombinacija!

Lepotec pod tušem

Ob desetih smo že vsi utrujeni, saj je bil izredno dolg dan. Pa gremo spat.

Lahko noč!